Search

This article addresses bilingualism in Slovenian Istria, where both Slovenian and Italian are official languages, and it examines translations of administrative texts from the websites of four bilingual municipalities: Ankaran, Koper, Izola, and Piran. The study briefly reviews prior analyses whose findings served as the foundation for this research, and it outlines characteristic and widely used full-form lexical units as well as acronyms and abbreviations in normative and informative bilingual texts. It then discusses problems in terminological uniformity, proposing appropriate translation strategies to provide coherent use of terminology as well as clearer texts. [ABSTRACT FROM AUTHOR]

Članek obravnava prevodno dejavnost iz periferne slovenščine v centralna jezika nemščino in francoščino ter v polperiferno italijanščino v zadnjih tridesetih letih (1992–2021). Po rezultatih izstopajo prevodi v nemščino, kar po eni strani lahko pripišemo tesnim zgodovinskim, družbenim in političnim vezem med Slovenijo in nemško govorečimi državami, po drugi strani pa prevode v nemščino spodbuja Javna agencija za knjigo RS, in sicer predvsem v okviru priprav na frankfurtski knjižni sejem leta 2023. Književnih prevodov v francoščino je 2,7-krat manj kot v nemščino, medtem ko se v italijanščino prevaja veliko več kot v francoščino. Čeprav se količina književnih prevodov v nemščino in italijanščino zdi spodbudna, imajo prevodi iz slovenščine na ciljnih trgih vseh treh jezikov periferni položaj. To pomeni, da redkokateremu slovenskemu avtorju uspe doseči odmevnost na nacionalni ravni ciljnih trgov, kar je pogosto rezultat vztrajnih prizadevanj posameznikov.

In the present work we start from the epistemic uses of future tenses (simple and anterior) in French and Italian in order to determine the degree of correspondence of their use in the respective languages, and, in a second stage of the work, to determine their equivalents in the Serbian language. Examination of the theoretical considerations concerning these two forms makes it clear that in both languages the construction with the verb duty (It. dovere) is often concurrent with the forms studied. Therefore, the study of this construction has become a necessary part of this work. Based on contrastive analysis, we analyse the examples extracted from a corpus consisting of French novels and their translations into Italian, Italian novels and their translations into French, and Serbian translations of all the works concerned. The analysis of the examples of the corpus revealed the following: The French epistemic future has a different distribution than the Italian epistemic future, the use of the French epistemic simple future having disappeared in the contemporary language (and being replaced by the epistemic duty) and the French epistemic future tense being considerably less frequent than the Italian epistemic future tense. In Italian, the two forms of the epistemic future are still quite widespread. In Serbian, the future tenses do not have the capacity to express the epistemic modality, and it is the construction mora da followed by the main conjugated verb (in the tense to which the supposition relates) which has imposed itself as the most frequent epistemic marker, and compatible with all degrees of the epistemic modal scale. [ABSTRACT FROM AUTHOR]

The aim of this article is to discuss the conceptualization of negative and positive emotions in Italian. In other languages, emotions have been found to have a very complex conceptual structure. Many authors (Fainsilber and Ortony 1987; Fussell and Moss 1998; Gibbs 1994; Kövecses 2000a; Gibbs, Leggitt and Turner 2002; Kövecses 2014) who worked on the conceptualization of emotions make it clear that metaphorical language plays an important role in understanding The aim of this article is to discuss the conceptualization of negative and positive emotions in Italian. In other languages, emotions have been found to have a very complex conceptual structure. Many authors (Fainsilber and Ortony 1987; Fussell and Moss 1998; Gibbs 1994; Kövecses 2000a; Gibbs, Leggitt and Turner 2002; Kövecses 2014) who worked on the conceptualization of emotions make it clear that metaphorical language plays an important role in understanding Daša Stanič: METAPHORICAL CONCEPTUALIZATION OF POSITIVE AND NEGATIVE EMOTIONS ... 43 the language of emotions, not only describing and categorizing emotional experiences, but also defining them more precisely and even creating them. Since valence is one of the most important features of emotions, we were interested in how it influences their conceptualization and how differences in valence are manifested at the level of metaphors and metaphorical linguistic expressions. We analysed more than 150,000 concordances from the itWaC corpus and found that emotions in Italian have a complex conceptual structure. Comparing the results by valence, we found that the differences between emotions with positive and negative valence do not occur at the level of basic metaphors, but at the level of some specific metaphors and even more clearly at the level of metaphorical linguistic expressions. We found that while all emotions are perceived as OPPONENT / ENEMY, this source domain applies in particular to emotions with negative valence. Only emotions with negative valence are perceived as OPPONENT WE FIGHT, which means that we have to overcome and control them. In contrast, only positive emotions are perceived as LIGHT, MEDICINE, DRUG and BUILDING. As with the metaphor EMOTIONS ARE FOOD, positive valence is clearly associated with a good and sweet taste and negative valence with a bitter taste. If emotions with a positive valence are perceived as LIGHT, emotions with a negative valence are perceived as DARKNESS (SADNESS), COLD (FEAR) and HEAT (ANGER). At the level of metaphorical linguistic expressions, we found some other interesting differences. [ABSTRACT FROM AUTHOR]

Copyright of Ars & Humanitas is the property of Ars & Humanitas and its content may not be copied or emailed to multiple sites or posted to a listserv without the copyright holder's express written permission. However, users may print, download, or email articles for individual use. This abstract may be abridged. No warranty is given about the accuracy of the copy. Users should refer to the original published version of the material for the full abstract. (Copyright applies to all Abstracts.)

Copyright of Treaties & Documents / Razprave in Gradivo is the property of Institut za Narodnostna Vprasanja and its content may not be copied or emailed to multiple sites or posted to a listserv without the copyright holder's express written permission. However, users may print, download, or email articles for individual use. This abstract may be abridged. No warranty is given about the accuracy of the copy. Users should refer to the original published version of the material for the full abstract. (Copyright applies to all Abstracts.)

This article discusses Boris Pahor's novel Vila ob jezeru in Italian and indirect French translation. After an introduction to Pahor's language and style and an overview of his works translated into Italian and French, we highlight the main differences between the two Slovenian editions of Vila ob jezeru (1955 and 1993) and the three Italian versions (2002, 2004 and 2012). The analysis focuses on the translation of proper nouns, footnotes and stylistically marked vocabulary, and reveals some significant deviations from the source text in both target languages, although not always in the same places, showing that the Italian manuscript submitted to the French translator must have been significantly modified later by the Italian publisher. [ABSTRACT FROM AUTHOR]

Pričujoči članek predstavi diahroni pregled didaktičnih pristopov, ki so se uveljavljali pri poučevanju tujih in drugih jezikov v svetu do danes. Njegov namen je preveriti njihovo rabo pri glotodidaktiki italijanščine kot drugega jezika na narodno mešanem območju slovenske Istre. Po primerjavi z učnim načrtom avtorica umesti vidnejše pristope v sodobno pedagoško prakso in jih na konkretnih primerih lastne pedagoške prakse preuči ter poda smernice uporabe v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovnih šol.

Pričujoči priročnik oz. glosar šolskega jezika je nastajal na Hrvaškem, v obdobju od 2015 do 2020, kot skupni podvig hrvaških glotodidaktičark štirih tujih/drugih jezikov, ki se poučujejo v hrvaških javnih šolah. Predmet preučevanja je bilo področje šolskega jezika pri pouku nemščine, angleščine, francoščine in italijanščine. V priročniku je zajet tako govorjeni jezik, kot so ga uporabljali učitelji in učenci v široki mreži sodelujočih šol, kot tudi izsledki preučevanja šolske dokumentacije, intervjujev s številnimi pristojnimi strokovnjaki s področja šolstva in učiteljev, ter iz primerjalnih študij.

V prispevku se prebivalsko ime dvojezičnega slovensko‑italijanskega kraja Bertoki/Bertocchi, tj. Bertošan(i) s š in ne č, razlaga s slovensko narečno varianto krajevnega imena Brtohi ‘Bertoki’, v kateri je h iz k nastal v slovenskem istrskem narečnem razvoju v antroponimu Bertok italijanskega izvora iz Bertocco

Položaj dvojezičnosti v slovenski Istri se nedvomno spreminja, o čemer pričajo rezultati splošne mature iz italijanskega jezika, mnenje učiteljev italijanskega jezika in rezultati raziskav v preteklih letih. V prispevku opazujemo položaj dvojezičnosti pri dveh generacijah, in sicer pri mlajših od 20 let in starejših od 40 let, in se na podlagi izsledkov raziskave opredeljujemo glede položaja dvojezičnosti.

Copyright of Treaties & Documents / Razprave in Gradivo is the property of Institut za Narodnostna Vprasanja and its content may not be copied or emailed to multiple sites or posted to a listserv without the copyright holder's express written permission. However, users may print, download, or email articles for individual use. This abstract may be abridged. No warranty is given about the accuracy of the copy. Users should refer to the original published version of the material for the full abstract. (Copyright applies to all Abstracts.)

V prispevku analiziramo jezikovne vsebine in tipologijo nalog oziroma dejavnosti za razvijanje učenčeve (ustne) komunikacijske spretnosti v razpoložljivih strokovnih učbeniških gradivih za gostinstvo in turizem, ki so nastali v slovenskem prostoru v zadnjih nekaj letih. Sprašujemo se, v kolikšni meri in s pomočjo kakšnih nalog in dejavnosti lahko učenec razvija ustno sporazumevanje, predvsem pa, kakšna je njihova vsebina. Preučujemo tudi, kolikšna je prisotnost avtentičnega gradiva in nalog za urjenje produktivnih in receptivnih zmožnosti, ter v kolikšni meri je v gradivih strokovna terminologija integrirana v razlago s primeri in v utrjevanje najpomembnejših slovničnih struktur. Zanima nas torej, v kolikšni meri naloge v gradivih učenca usmerjajo in pripravljajo na samostojno komuniciranje v različnih poklicnih situacijah. V raziskavi ugotavljamo, da so analizirana učna gradiva večinoma osnovana na komunikacijskem pristopu in da učence spodbujajo k ustnemu izražanju, hkrati pa ugotavljamo tudi, da je delež nalog, ob katerih učenci vadijo uporabo sporazumevalnih vzorcev in jezikovnih struktur v kontekstu zaposlenega v gostinsko turistični stroki, prenizek. Zato predlagamo, da se v učnih gradivih posveti več pozornosti sporočanjskim položajem zaposlenega v turistično-gostinski stroki in ne predvsem gostu oz. uporabniku turistično-gostinskih storitev. Ugotavljamo tudi, da bi se v učbenike moralo umestiti več avtentičnega gradiva, saj je najboljše izhodišče za spoznavanje, razumevanje in urjenje samostojne rabe ključne strokovne terminologije. Nenazadnje: tudi slovnične vaje vsebujejo predvsem splošni jezik, namesto da bi v urjenje slovnice vključili vsebine, ki so dejansko povezane z gostinsko in turistično stroko.

Namen članka je orisati uporabno vrednost avtentičnih posnetkov pri poučevanju italijanščine odraslih. Občasno vključevanje takšnih didaktičnih posnetkov kot dodatnih gradiv v učni proces predstavlja dodatno vrednost pri poučevanju. Izbrani posnetki se prilagajajo skupini in se tudi vsebinsko vključujejo v snov. Tovrstna gradiva predstavljajo privlačen način za urjenje jezikovnih spretnosti in tečajnike spodbujajo k ohranjanju stika z jezikom tudi zunaj učnih ur. Učenje italijanščine ima namreč na območjih, ki so oddaljena od slovensko-italijanske meje, drugačen položaj, saj je tu vsakodnevnega stika z »živim« jezikom manj. Tako z rabo avtentičnih posnetkov povečamo tudi slušni vnos. Če je slušni vnos tudi vizualno podprt, omogoča lažji vnos informacij, hitrejše pomnjenje in zmožnost kasnejšega priklica.

V prispevku skušamo osvetliti medsebojno delovanje dejavnikov, ki vplivajo na besedni red v slovenskem in italijanskem jeziku. Oba jezika imata osnovni besedni red enak, torej osebek-povedek-predmet (SVO), a sta vendarle zelo različna, saj gre za analitični in sintetični jezik ter za romanski in slovanski. Besedni red se v jezikovnem paru razlikuje po stopnji svobode, s katero se lahko udejanjijo posamezne različice upovedenega. Preveriti skušam tezo, da na slovenski besedni red v večji meri vplivajo pragmatični in semantični dejavniki kot pa slovnični, nasprotno pa na italijanski besedni red bolj vplivajo slovnični dejavniki od drugih. Analiza zajema besedni red v stavkih, v katerih so prisotni vsi trije elementi, torej S, V in O, in skuša pojasniti variabilni besedni red, ko sta v stavku prisotna zgolj dva od elementov, torej S in V ali O in V. Vzroki za besedni red VS/SV ali OV/VO so rezultat prepleta zgoraj omenjenih dejavnikov.

Copyright of Šolsko Polje is the property of Solsko Polje and its content may not be copied or emailed to multiple sites or posted to a listserv without the copyright holder's express written permission. However, users may print, download, or email articles for individual use. This abstract may be abridged. No warranty is given about the accuracy of the copy. Users should refer to the original published version of the material for the full abstract. (Copyright applies to all Abstracts.)

Članek obravnava problematiko frazeoloških enot v poučevanju/učenju italijanščine kot tujega jezika. V ta namen so bili sistematično analizirani nekateri učbeniki, osnovani na podlagi SEJO, in sicer z namenom ugotoviti, kako in v katerih kontekstih so frazeološke enote prisotne in obravnavane, ter določiti, v kolikšni meri so izbrani učbeniki za italijanščino učinkovita opora v procesu učenja/poučevanja. Prav zaradi njihovih značilnosti so v italijanščini frazeološke enote za nematerne govorce vir precejšnjih težav, še posebej takrat, kadar njihova materinščina ni eden od romanskih jezikov. Do uveljavitve komunikacijskega pristopa in tudi kasneje je didaktika tujih jezikov namenjala frazeologiji le malo pozornosti; predpostavljalo se je, da se ta razvija s posnemanjem ter da gre za aspekt, ki ga velja obravnavati le na višjih ravneh jezikovne zmožnosti. Kljub temu novejše raziskave kažejo, da je eksplicitna in sistematična obravnava frazeoloških enot pri poučevanju/učenju tujega jezika nujna že od ravni A1 naprej. V SEJO so frazeološke enote sicer obravnavane kot pomemben element znotraj leksikalne zmožnosti, vendar so skoraj izvzete iz opisnikov za posamezne ravni. Zdi se, da tak pristop pušča brez skupnih in objektivnih kriterijev avtorje učbenikov, ki se o tem, če in kako vključiti frazeologijo v učbenike, odločajo precej subjektivno.

Copyright of Linguistica is the property of Linguistica and its content may not be copied or emailed to multiple sites or posted to a listserv without the copyright holder's express written permission. However, users may print, download, or email articles for individual use. This abstract may be abridged. No warranty is given about the accuracy of the copy. Users should refer to the original published version of the material for the full abstract. (Copyright applies to all Abstracts.)

V Alasijevi glosi sacne se ohranja v množinski obliki moškega spola zabeležen zahodnoslovenski krščanski termin *žaken (m.), ge. *-kna 'diakon', ki tako kot hrv. žäkan (m.), gen. -kna, tudi žàkan, ge. -kna, predstavlja zgodnji južnoslovanski romanizem z izhodiščem v lat. diaconus.

V prispevku je pozornost namenjena prevzetim besedam v bovškem narečnem besedišču, in sicer na dva načina. V prvem delu je iz Slovarja bovškega govoraizpisano narečno besedje za bolezni pri človeku, na tem gradivu se poskuša ugotoviti, kolikšen je delež domačega in v centralnih slovenskih narečjih znanega besedja ter koliko je takih prevzetih besed, ki v narečju ohranjajo podobno obliko kot v matičnem jeziku. V drugem delu se s primerjavo poskuša ugotoviti, kolikšen je delež romanskih (italijanskih in furlanskih) kalkov in besed iz slovenskih govorov v Videmski in Goriški pokrajini (po Skubičevem gradivu) je znanih tudi v bovškem narečnem govoru.

Prispevek prinaša komentar in kritični prevod slovničnega uvoda v italijansko-slovenskem slovarju Alasia da Sommaripe (1607). Pri tem razlaga težja in manj razumljiva mesta ter postavlja Alasijevo slovnico v tedanji spološni evropski okvir.

Poleg slovenščine ima na narodnostno mešanem območju Slovenske Istre status uradnega jezika tudi italijanščina kot jezik avtohtone italijanske manjšine. Raven dvojezičnosti med tamkajšnjimi prebivalci je razmeroma visoka. V prispevku opazujemo, kakšna je podrobnejša struktura sporazumevalne zmožnosti opazovanih govorcev slovenske narodnosti, ki jo sestavljata sporazumevalna zmožnost v prvem, slovenskem, in drugem, italijanskem, jeziku. Zanima nas, kakšno je ramerje med samooceno te zmožnosti in testno performanco, pa tudi, kakšno vlogo igra interferenca med obema jezikoma. Zanimiva je tudi ugotovitev, da sta sporazumevalna zmožnost v slovenskem in italijanskem jeziku medsebojno premosorazmerno povezani.