Search

Magistrsko delo obravnava mariborsko plemstvo v 15. stoletju. V uvodu so najprej prestavljena srednjeveška mesta na Slovenskem in plemstvo na Slovenskem. Nadalje je obravnavano mesto Maribor od časa njegovega nastanka in razvoja. Podrobneje je opisano mariborsko plemstvo skozi stoletja. Izpostavljene so ključne tematike, ki kažejo razlike med plemstvom in meščani ter podobnosti in razlike med visokim in nižjim oz. mestnim in plemstvom na deželi. Eden izmed ključnih ciljev je raziskati funkcije posameznega plemstva v mestu Maribor ter kako so te posredno in neposredno vplivale na njegov razvoj. Prav tako je cilj predstaviti odnos med knezom in njegovim plemstvom v 15. stoletju. V sklepu je predstavljeno, v čem se je mariborsko plemstvo v 15. stoletju razlikovalo od plemstva v 14. stoletju. Od 13. stoletja naprej so se v mestu Maribor pojavljali stalno naseljeni člani podeželskega plemstva ali nižjeplemiških rodbin iz gradov. Zasledimo lahko tudi posameznike, ki so se ločevali od meščanske skupnosti ter se niso vključevali v meščansko družabno življenje. Plemiči, ki so dobili mestne pravice ob preselitvi v mesto, so se vključili v mestno trgovino predvsem z vinom ter prevzemali meščanske družbene navade, hkrati so začeli posegati po uglednih službah in zasedati vodilne položaje mesta. Mesta so imela za višje plemstvo velik pomen, saj so se lahko z njimi ekonomsko okoristili. 15. stoletje je bilo stoletje sprememb, kriz, vojn, turških vpadov in čas, ko so se izoblikovali deželni stanovi. Večina plemiških družin se je sredi 15. stoletja imenovala po svojih fevdalnih sedežih, gradovih ali kraju, kjer so se trajneje naselili. Ponemčili so imena slovenskih toponimov in le peščica jih je obdržala slovensko obliko z nemško končnico (npr. Črnomaljski, Grimšici, Kozjaki, Strmolski, Podvinski itd.). The master’s thesis deals with the nobility of Maribor in the 15th century. In the introduction, the medieval towns of Slovenian ethnic territory and the nobility of the Slovenian ethnic territory are presented. The next chapter discusses the city of Maribor since its creation and development. The Maribor nobility and its development over the centuries are described in detail. Key issues are highlighted, showing the differences between the nobility and the citizens, as well as the similarities and differences between the higher and the lower nobility, or the nobility in the city and in the country. One of the ultimate goals was to explore the functions of particular nobility in the city of Maribor and how they indirectly and directly influenced the city’s development. Another goal was to present the relationship between the prince and his nobility in the 15th century. The conclusion presents the differences between the Maribor nobility of the 15th century and that of the 14th century. From the 13th century onwards, we can find members of the rural nobility or families of lower nobility from the castles permanently settled in the city of Maribor. We can also find individuals who were separated from the citizen community and did not engage in citizen social life. The nobles who gained citizenship when moving to the city joined the city's merchant life, especially the wine trade, and adopted social habits of the citizens. At the same time they began to occupy reputable employments and the leading positions in the city. Cities were of great importance for the higher nobility, as they could economically benefit from them. The 15th century is a century of changes, crises, wars, the Turkish invasions, as well as a time when the provincial Landstände were formed. In the middle of the 15th century, most aristocratic families were named after their feudal seats - castles or places where they settled permanently. The names of Slovenian toponyms were Germanified and only a handful of them retained the Slovenian form with a German extension (for example, Črnomaljski, Grimšici, Kozjak, Strmolski, Podvinski, etc.).

Magistrsko delo z naslovom Vikingi napadajo Pariz. Zgodovinska dejstva in njihova interpretacija danes temelji na virih in strokovni literaturi. Ključni vir predstavlja serija Vikingi, saj je njihov prikaz pomemben za primerjavo s strokovno literaturo. Magistrsko delo je razdeljeno na več poglavij, zajema pa čas od antike in do konca vikinških vpadov na francosko ozemlje. V prvem delu so opisani splošni podatki o Vikingih in njihovem življenju, sledi poglavje o življenju na današnjem francoskem ozemlju pred njihovim prihodom, nato vpadi na francosko ozemlje. Ta poglavja predstavijo dogajanje pred napadom na Pariz, ki predstavlja osrednji del magistrskega dela. Njihov napad je avtorica primerjala s tem, kako so ga prikazali v seriji, magistrsko delo pa je končala s poglavjem o nastanku Normandije, saj je pri tem sodelovala oseba, ki je bila pomembna pri napadu na Pariz. The master's thesis entitled “Vikings Attack Paris. Historical Facts and Their Contemporary Interpretation” is based on sources and professional literature. The key source is the television series Vikings because its portrayal of Vikings is important for drawing comparisons with the professional literature. The master's thesis is divided into several chapters covering the period from Antiquity to the end of Viking raids on French territory. The first chapter gives general information on Vikings and their way of life this is followed by a chapter on what is now French territory prior to their arrival, and by a discussion of Viking raids on French territory. These chapters present the events preceding the attack on Paris, which makes up the body of the thesis. The author compares the actual attack with how it was portrayed in the series the thesis concludes with a chapter on the formation of Normandy which involved a person who had played a major role in the attack on Paris.

Magistrsko delo z naslovom Karel Veliki: »Oče Evrope« in veliki pokristjanjevalec predstavlja Karla Velikega z dveh zornih kotov. V prvem delu je predstavljen kot mogočen vladar, »Oče Evrope«, svetilnik tedanje zahodno srednjeveške Evrope, ki je z reformami v cerkvi, upravi in izobraževanju ter s čutom za umetnost uspešno vodil Frankovsko kraljestvo. Kot edini takšen vladar zgodnjega srednjega veka je želel ohraniti vez z Rimom. Eden izmed načinov je bilo popravljanje svetih knjig. Proces se je imenoval »correctio« in se ni nanašal le na prepisovanje in popravljanje knjig, ampak je proces zajel vse vidike življenja, tudi arhitekturo. V drugem delu je Karel Veliki predstavljen kot goreč kristjan, ki je s silo in z mečem pokristjanjeval vsa poganska ljudstva v svojem kraljestvu, saj jih je želel pripeljati h krščanski veri. Formalno je bila politika križa in meča takrat zakonsko utemeljena, a ni prinašala želenih dolgoročnih rezultatov. Slednje je bilo doseženo šele skozi irski način pokristjanjevanja, ki so se ga po uspešnem izvajanju pri saškem ljudstvu posluževali tudi pri slovanskem ljudstvu. S pridobljenim nazivom cesarja leta 800 je Karel Veliki lahko pokristjanjevanje v krščansko vero na območju cesarstva tudi opravičil. This master's thesis, titled: Charles the Great: the 'Father of Europe' and a Great Christianizer, presents Charles the Great from two perspectives. In the first part of the thesis, he is portrayed as a mighty ruler, the Father of Europe, a lighthouse of the then western medieval Europe, who had, with his Church, administration and educational reforms, and with his artistic sense, successfully ruled over the Frankish kingdom. As the only ruler of this kind, he wished to preserve a connection with Rome. One of the ways to do that, was mending sacred books. The process was called ‘’correction’’. It meant not only copying and mending books. The process included all aspects of life, including architecture. In the second part of the thesis, Charles the Great is presented as a devoted Christian who had used violence and his sword to Christianise all pagan tribes in his kingdom, in order to bring them into the Christian faith. Formally, this ‘’By the Cross and the Sword’’ policy was legally grounded but did not produce the desired long-term results. These was achieved only through the Irish way of Christianisation, which was, after it was successfully implemented with the Saxons, also used with the Slavs. After he had acquired the title of the Emperor in 800, Charles the Great was also able to justify Christianisation within the Empire.

Posamezna Mongolska plemena so se v 12. stoletju povezala v enotno državno tvorbo. Svetu poznani kot plenilci in zasvojevalci so pod vodstvom posameznih velikih vladarjev, kot sta bila Džingiskan in Kublaj kan, kmalu poseljevali skorajda celoten azijski kontinent in nadzorovali trgovinske stike med vzhodom in zahodom. Po Svileni poti pa niso potovali samo trgovci z raznovrstnim blagom, temveč tudi popotniki. Eden takšnih je bil tudi Marko Polo, ki je s svojim očetom in stricem pripotoval pred kana Kublaja. Dober vzajemni odnos med kanom in Markom je pripeljal do tega, da je Kublaj mlademu Polu zaupal pomembne funkcije in mu s službo odposlanca omogočil potovanje v različne dele azijske celine. Markovo bivanje pri kanu in v njegovih deželah je v obliki zapisov njegovega potovanja dalo vpogled v delovanje Kublajevega dvora in življenje prebivalcev v državi, ki so ji gospodovali Mongoli. Stik vzhoda in zahoda, ki se je s prihodom Marka Pola na Kitajsko začel intenzivneje oblikovati, je bil tudi z nasprotne smeri dokaj uspešen. Z vzhodnega dela celine, natančneje iz Kitajske, se je proti Evropi odpravljal še en popotnik, Rabban Sauma. V želji, da bi poglobil svojo vero, se je podal na potovanje, ki se je na željo mongolskega vladarja v Perziji, sprevrglo v odposlansko misijo. Nestorijanski menih, pripadnik vzhodne Cerkve, je v katoliško Evropo pripotoval, v iskanju povezav med Perzijo in Evropo, v boju proti skupnemu sovražniku, islamu. Oba popotnika sta bila po svoje uspešna in sta pripomogla k odpiranju obeh polovic sveta. Zahodna stran  Evropska celina, je bila pripravljena prisluhniti vzhodni strani  Bližnjemu vzhodu in Aziji, tamkajšnji prebivalci Mongoli pa so po zgodnjih uspešnih napadih na Evropo to misel dokončno opustili in s staro celino spletli vezi spoštovanja in medsebojnega sprejemanja. In the 12th century, individual Mongol tribes joined and formed a united state-like formation. The world knew them as pillagers and conquerors. Under the leadership of some of their great rulers, like Genghis Khan and Kublai Khan, they soon settled almost all of Asia and started to control the trade routes between East and West. The Silk Road was used not only by merchants with various goods, but also by travellers. One of those was Marco Polo, who encountered Kublai Khan while travelling with his father. Kublai Khan and Marco Polo formed a great relationship that lead to Kublai Khan entrusting young Marco Polo with important positions, and by making him his emissary, enabled him to travel to different parts of Asia. Marko Polo's journals about the time he spent with the Khan and travelling across Asia provide a valuable insight into the organization of Kublai's court and the life of the people in the state that was governed by Mongols. The connection between the East and the West, that started to strengthen after the arrival of Marco Polo in China, was also successful in another way. From the East of the continent, more accurately from China, another traveller, Rabban Sauma, was traveling towards Europe. Wishing to deepen his faith, he decided to embark on a journey that, at the wish of the Mongol ruler in Persia, became an emissary mission. He was a Nestorian Monk, a member of the Eastern Church, and he travelled to catholic Europe in search of connections between Persia and Europe, hoping to find allies in fighting a common enemy, Islam. Both travellers were successful in their own way and contributed to opening both halves of the world. The west side, Europe, was willing to listen to the east side, Middle East and Asia, and the Mongols, after a series of early successful attacks on Europe, abandoned conquering thoughts and weaved threads of respect and mutual acceptance with Europe.

Leta 1154 je po dolgi in krvavi državljanski vojni na angleški prestol sedel Henrik II. - prvi v vrsti plantagenetskih kraljev - in začel novo obdobje v zgodovini Anglije. Vojskovanje, diplomacija in premišljena poroka z Eleanoro Akvitansko so mu kmalu prinesli imperij, ki se je raztezal vse od škotske meje pa do Pirenejev imperij, ki mu je zgodovinopisje po smrti njegovega snovalca nadelo ime Anževinski imperij. Obdobje vladanja Henrika II. so zaznamovali številni dolgoletni spori: s francoskim kraljem Ludvikom VII., s Henrikovimi sinovi in pa s Tomažem Becketom, canterburyjskim nadškofom, katerega srhljivi umor na oltarju canterburyjske katedrale je odmeval skozi srednjeveško Evropo in pomembno vplival na odnose med posvetno in cerkveno oblastjo v Angliji, pa tudi v Evropi. Thomas Becket, sin preprostega trgovca z blagom, je bil po tem, ko se je izkazal za izjemno učinkovitega in zanesljivega tajnika canterburyjskega nadškofa Theobalda, leta 1155 imenovan na mesto kraljevega kanclerja. Le nekaj let kasneje ga je Henrik II. po Theobaldovi smrti imenoval za canterburyjskega nadškofa. Kraljeva usodno napačna presoja moža, ki ga je izbral za Theobaldovega naslednika, je sprožila začetek dolgoletnega spora med angleškim kraljem in canterburyjskim nadškofom glede vprašanja sodnih pristojnosti in razmerja moči med posvetno in cerkveno oblastjo v Angliji. Spor so zaznamovale globoko zakoreninjene osebnostne in ideološke razlike med glavnima akterjema ter dolgotrajna in zapletena diplomacija, v katero so bili vpleteni največji mogočneži tistega časa in katere končni neuspeh je razkril Becketov umor leta 1171. In 1154, after a long and bloody civil war, Henry II, the first in line of the Plantagenet kings, sat upon the English throne and began a new era in the history of England. Warfare, diplomacy, and a prudent marriage to Eleanor of Aquitaine soon brought him an empire that stretched from the Scottish border all the way to the Pyrenees an empire that after the death of its creator, became known as the Angevin Empire. Henry II’s rule was marked by multiple long-time disputes: with Louis VII of France, with Henry’s sons, and with Thomas Becket, the archbishop of Canterbury, who’s gruesome murder at the altar of the Canterbury cathedral echoed through Medieval Europe and significantly affected the relationship between secular and religious power in England, as well as in Europe. Thomas Becket, a son of a simple draper’s merchant, having proven himself to be extremely efficient and reliable secretary to Theobald, the archbishop of Canterbury, was nominated as Henry II’s chancellor in 1155. Only a few year later, after the death of Theobald, Henry II asked Becket to take his place. The king’s fatal misjudgement of the man he chose to succeed Theobald triggered the start of a long-time dispute between the king of England and the archbishop of Canterbury over the issue of judicial jurisdiction and the relationship between secular and religious power in England. The dispute was characterised by deeply rooted personal and ideological differences between the two men, and a long-lasting and complex diplomacy which involved some of the most influential people of the time and whose final failure became obvious with Becket’s murder in 1171.

Državljanska vojna v angleškem kraljestvu, znana kot vojna rož, se je začela leta 1455 in končala 1485. Vojno je zaznamovalo petnajst bitk med družinama York in Lancaster za angleški prestol. Glavni vzrok za izbruh vojne je bil poraz v stoletni vojni, k temu so pripomogli še družbeni in ekonomski problemi. Ko je bil kralj Henrik VI. leta 1471 ubit, je na prestol ponovno prišel Edvard IV. Kralj Edvard IV. se je na skrivaj poročil z Elizabeto Woodville že leta 1464. Kljub dejstvu, da je imel rad ženske, je bil odličen vladar. Leta 1483 Edvard IV. umre, za kralja Anglije je okronan njegov brat Rihard kot kralj Rihard III. Njegovo vladanje je bilo kratkotrajno in slabo. Sicer je od 1471 do 1485 v kraljestvu vladal mir, a poslednja bitka te vojne se je odvila še leta 1485. V bitki pri Bosworthu je zmagal Henrik Tudor, ki je nato postal angleški kralj, okronan kot Henrik VII. Tudor. The Civil War in the English Kingdom, also known as the War of Roses began in 1455 and ended in 1485. The war was marked by fifteen battles between families of York and Lancaster for the English throne. The main reason for the outbreak of the war was the defeat in the Hundred Years` War. The social and economic problems also contributed to the outbreak. When King Henry VI. was killed in 1471, Edward IV. came to the throne once again. He secretly married Elizabeth Woodville back in 1464. Despite the fact that the king liked woman, he was a great king. In the year of 1483 king Edward IV. died and his brother Richard became officially crowned as king Richard III. His reign was short and bad. In the kingdom ruled peace from 1471 till 1485. In the last year of the war, came to the outbreak of the last battle – the battle of Bosworth. Henry Tudor wins the battle and became the English king, crowned as King Henry VII. Tudor.

Magistrsko delo obravnava privilegijske listine srednjeveških trgov Središče ob Dravi, Šoštanj in Rogatec. Eden ključnih ciljev je primerjava posameznih privilegijev in ugotovitev podobnosti ter razlik med deželnoknežjimi in graščinski trgi. Za primerjavo trških privilegijev z mestnimi privilegiji je v nalogo vključeno tudi Celje, kot primer srednjeveškega mesta. Najprej so podane značilnosti celinskih mest in trgov ter dejavniki, ki so vplivali na njihov nastanek. Sledi še opis gospodarstva, prava in uprave v srednjeveških neagrarnih naselbinah. Nato je predstavljen zgodovinski razvoj obravnavanih krajev, ki vključuje na osnovi privilegijskih listin analizirane svoboščine. V zadnjem poglavju sledi primerjava teh svoboščin. The master's thesis addresses charters of privileges of market towns Središče ob Dravi, Šoštanj and Rogatec. One of the major objectives is the comparison of individual privileges and determination of similarities and differences between sovereign and count market towns. For comparison between market town privileges and town privileges, Celje as an example of a Medieval town is included. Firstly, characteristics of continental towns and market towns, and factors influencing their emergence are presented. Then the economy, law and administration in medieval nonagrarian settlements are described. Afterwards a historical development of the presented places, including privileges analysed on the basis of privilege documents, is presented. The last chapter deals with the comparison of these privileges.

Magistrsko delo na podlagi virov in literature predstavlja življenje Vikingov. Ključni vir v našem primeru je predstavljala serija Vikingi, opirali pa smo se tudi na sage, ki opisujejo ljudi ali dogodke v vikinškem življenju. V prvem delu so tako opisani splošni podatki o Vikingih, ki so potrebni za razumevanje njihovega življenja in razmišljanja. V osrednjem delu pa je naloga osredotočena na tematiko, ki je v seriji v ospredju, in sicer na vojskovanje ter na odnose s celinsko Evropo. Vikingi so bili Skandinavci, združeni iz treh držav. Na začetku vikinške dobe, ki se je začela leta 800, je bilo teh ljudi na tem območju malo. Kasneje se je to zaradi ugodnih razmer spremenilo in njihovo število je začelo naraščati. Vse to je privedlo do njihove ekspanzije. Iskali so si nova ozemlja za naselitev, poleg tega pa so hrepeneli po materialnih dobrinah, ki so jih pridobili na roparskih pohodih. Vikingi so se tako odlikovali na vojaškem področju. Bili so pravi pomorščaki. Želja po odkrivanju novih ozemelj jih je pripeljala do tega, da so izpopolnili svojo tehniko gradnje ladij. Pri odkrivanju novih držav so naleteli na nove kulture, s katerimi so trčili na svojih pohodih. Sprva so na zahodu prišli do Anglije in spoznali novo vero: krščanstvo. To je bilo za njih nekaj povsem novega, saj so bili sami pogani. Njihova mitologija je bila obsežna, poznali so širok spekter bogov. Verjeli so, da ti bogovi krojijo njihova življenja. V njih so iskali vzor in pojasnila za določene dogodke. Po Angliji je bil njihov cilj pot do današnje Francije, kjer so naleteli na precejšen odpor in so se morali v tehniki vojskovanja izpopolniti. Kmalu jim tudi Pariz ni bil dovolj in pot jih je vodila dalje. The master's thesis presents the life of Vikings, based on sources and literature. The key source in our case was the television series Vikings, and we also relied on sagas describing people and events in the life of Vikings. The first part of the thesis describes some general information about Vikings that are vital for the understanding of their life and way of thinking. In the middle part, the thesis focuses on the themes that are in the foreground of the television series, i.e. warfare and the relations with continental Europe. Vikings were Scandinavian, joined from three countries. At the beginning of the Viking era, which began in 800, there were not many of these people in this area. Later, this changed because of good conditions, and their numbers began to rise. All of this led to their expansion. They were seeking for new land to settle and, in addition, longed for the material goods that they acquired during their raids. Vikings were also acknowledged on the military area. They were true seafarers. Their desire for discovering new lands led them to perfect their ship building techniques. During their explorations, they came across new cultures with which they crashed on their raids. First, they reached England West of them and met a new religion: Christianity. This was something completely new for them, since they were Pagans themselves. Their mythology was vast, and they knew a wide range of gods. They believed that these gods shape their lives. In these gods, Vikings saw role models and sought explanations for certain events. After England, their next objective was a way to modern-day France where they came across significant resistance, and therefore they had to better their warfare. Soon, even Paris was not enough for them, and their path led them farther.

Preden je na sever Evrope prišlo krščanstvo, so tamkajšnji ljudje verjeli v poganske bogove in izvajali poganske obrede. Mitski svet, ki so ga ustvarili, je bil poln mitoloških bitij, s katerimi so verjeli, da si delijo svet. Da so zagotovili blaginjo skupnosti, so ljudje skušali zadovoljiti bogove in druga bitja z raznimi obredi in žrtvovanji. O teh govorijo najdbe kosti na več arheoloških najdiščih, prav tako kot pripovedi tujcev, ki so bili priča njihovim obredom ali so o njih slišali zgodbe od drugih ljudi. Poleg bogov in bitij, ki so živela v mitologiji Vikingov, so verjeli še v množico drugih bitij, s katerimi so živeli na zemlji in katerih sledi so videli v naravi, ki jih je obdajala. O teh so pisali v sagah. Te so opisovale življenja običajnih ljudi oziroma junakov, ki so se srečevali z raznimi entitetami, ki izstopajo zaradi svoje nadnaravne narave. Sčasoma so prebivalci skrajnega severa Evrope sprejeli krščanstvo, vendar pa nova vera ni uspela povsem izbrisati spomina na poganstvo, saj nekatere elemente mitskega sveta Vikingov lahko zasledimo tudi v življenju modernega človeka. Before Christianity came to the north of Europe, people there believed in pagan gods and performed pagan rituals. The mythical world that they created was full of mythological creatures with which they believed they shared the world. To ensure the welfare of the community, people tried to satisfy the gods and other creatures with various rituals and sacrifices. These are confirmed by the findings of bones in several archaeological sites, as well as by the narratives of foreigners who witnessed their rituals or heard the stories from other people. In addition to the gods and creatures who lived in the mythology of the Vikings, they also believed in many other creatures with which they lived on earth, and whose traces they saw in the nature that surrounded them. They wrote about these in the sagas that described the lives of ordinary people or heroes who met with various entities which stand out due to their supernatural nature. Eventually, the inhabitants of the extreme north of Europe accepted Christianity, but the new faith failed to completely erase the memory of paganism, as some elements of the mythical world of the Vikings can also be traced in the life of the modern man.

V delu so obravnavane polemike, ki so nastale okrog vprašanja etimologije besede Rus v obdobju od antike, pa vse tja do mongolskega zavojevanja večjega dela ruskih kneževin, s težiščem na dokazovanju globalnega značaja sodobnega ruskega in ukrajinskega prostora. Tematika je razdeljena na več poglavij, v katerih se iz različnih vidikov preučuje in predstavlja polemike te tematike v obravnavanem obdobju. V prvem poglavju so predstavljene teorije, med katerimi prednjačita normanska ter anti-normanska. V nadaljevanju je sprva predstavljen jezikovni razvoj besede ‘Rus’, nato pa geografski prostor, ki je bil prizorišče za temo pomembnih procesov. Sledi opredelitev ključnih virov, ki so zanimivi za samo tematiko, med katerimi pa po pomembnosti izstopa Zgodovina minulih let, poznana tudi pod imenom Primarna kronika. Sledi sprehod skozi antično obdobje, v katerem se že nakazuje etnična nehomogenost, ta pa se z večjo količino virov potrdi tudi v srednjem veku. Posebna pozornost je namenjena tudi Mongolom na tem ozemlju, ki so bistveno premešali karte na zgodovinskem parketu in bili začetniki novih procesov, saj so na primer pomagali pri utrditvi pravoslavne cerkve med ljudstvi, med katerimi so ravno v tem času nastajale še močnejše vezi, ki so privedle do nastanka sodobnih narodov na tem območju. The paper deals with the controversy surrounding the issue of the etymology of the word Rus in the period from antiquity to the Mongol invasion of a major part of the Russian principalities, with the focus on proving the global character of the contemporary Russian and Ukrainian space. The topic is divided into several chapters, which examine and present various polemics of this topic from different perspectives during the considered period. The first chapter presents theories, among which the Norman and the anti-Norman are predominant. In the following, the language development of the word ‘Rus’ is portrayed, followed by a definition of key sources that are interesting for the topic itself, among which a source, called The Tale of Past Years, also known as the Primary Chronicle, is of great importance. That is followed by a presentation of the ancient period, in which ethic non-homogeneity is already indicated, and confirmed in the Middle Ages with a greater quantity of sources. Special attention is also devoted to the Mongols in this territory, that significantly shuffled maps on the historic parquet floor and were the initiators of new processes. For example, they helped to consolidate the Orthodox Church among peoples during their reign and that led to even stronger ties among them and to the emergence of modern nations in this area.

Magistrsko delo na podlagi virov in literature obravnava položaj Judov v medsebojnem odnosu s kristjani v srednjeveški Evropi ter predstavlja sobivanje Judov, kristjanov in muslimanov pod krščansko vladavino na Iberskem polotoku. Prve naselbine Judov tako v Evropi, kot na Slovenskem najdemo že v času antike, vendar pa so stalne naselbine začele nastajati pozneje, v srednjeveškem obdobju. Judje so se naseljevali ob trgovskih poteh, ki so potekale mimo vseh večjih krajev po Evropi. Za časa naselitve v evropskem prostoru so imeli Judje določene privilegije, ki so se razlikovali od države in vladarja, pri čemer je zmotno mišljenje, da so bili Judje vedno v slabšem položaju v primerjavi kristjani, saj so imeli v mnogokaterem kraju zaščito vladarja, ki je kristjani niso bili deležni. Judje so bili v primerjavi s kristjani bolj izobraženi, mnogo več jih je bilo tudi pismenih, navzven pa niso veliko odstopali, saj je bila sestava njihove družine podobna krščanskim, vendar pa so judovske ženske imele dosti večjo vlogo tako v družini kot pri poslovanju kot krščanske ženske. Judje, ki so v času srednjega veka živeli po evropskih mestih in vaseh se tako niso veliko razlikovali od kristjanov, imeli so le svoja verska prepričanja, obrede in navade, ki so bila drugačna od krščanskih, zaradi česar so na njih mnogokrat gledali z viška in čeprav njihova dejanja niso bila sporna, se je do njih razvilo sovraštvo tako imenovano krščanski antijudaizem, ki ima zametke kasnejšega antisemitizma. Zaradi drugačnosti vere so jih mnogokrat skušali spreobrniti v krščansko vero, če pa so ostali zvesti svoji veri, so jih vladarji izgnali iz svojega ozemlja, kar se je v srednjem veku začelo z izgonom iz Anglije konec 13. stoletja, čemur so sledili izgoni iz drugih evropskih imperijev. Master thesis, based on sources and literature, deals with the position of Jews in their interaction with Christians in medieval Europe and represents the coexistence of Jews, Christians, and Muslims under Christian rule on the Iberian Peninsula. First Jewish settlements in Europe were built during antiquity however, permanent settlements were built later during the Middle Ages. The Jews settled along the trade routes that passed through all the major places in Europe. During the settlement period in Europe, the Jews had certain privileges, which differed from the state or the ruler. The misconception is that the Jews were always in a worse position in comparison to Christians oftentimes, they had the protection of the ruler, which the Christians had not. Jews were, in comparison to the Christians, more educated and literate. On the outside they did not differ drastically from the Christians because they had a similar family structure however, the Jewish women had a bigger role in the family itself as well as in the business. Jews that lived in European cities and villages during the Middle Ages were not that different from Christians, the only difference were their religious beliefs, rituals, and habits and because of that they were frowned upon and even though their actions were not controversial they sparked so-called Christian anti-Judaism, which later transformed into antisemitism. Because of their different religion, they often tried to convert them to the Christian faith and if they stayed faithful to their own region, they were banished. This began at the end of 13th century with the big expulsion from England, followed by expulsions from other European empires.

V magistrski nalogi sem se ukvarjala z družino Hunyadi in z njihovo vlogo pri oblikovanju madžarske in evropske zgodovine. Opisala sem, kako se je v le nekaj desetletjih povečal vpliv te družine, kako je lahko postal član družine, ki ni izvirala iz kraljeve dinastije, kralj Kraljevine Ogrske, kako je le-ta s svojimi odločitvami vplival na oblikovanje zgodovine. Na koncu naloge sem opisala še vsakdanje življenje na Ogrskem v času vladavine Matije Korvina. Vzpon družine Hunyadi, ki ni izvirala iz kraljeve družine, se je začel z Jánosem Hunyadijem, ki je imel pomembno vlogo v boju proti Turkom. S svojimi dosežki si je pridobil dovolj veliko vlogo, da je lahko vplival na oblikovanje madžarske zgodovine. Postal je eden najvplivnejših mož v državi, prav njegove zasluge, njegovi dosežki so veliko pripomogli k dejstvu, da so njegovega mlajšega sina, Matija Korvina kasneje izvolili za ogrskega kralja. Korvin je moral na začetku svojega vladanja utrditi svojo oblast in izvesti številne reforme, eden izmed najpomembnejših ukrepov je bila uvedba črne vojske, ki mu je pomagala pri oblikovanju centralizirane kraljeve moči. Matija Korvin se je po utrditvi svoje oblasti začel zapletati v vojne, ki so bile tako rekoč nujne, tako v vojne proti Turkom in v vojne, s katerimi se je želel uveljaviti v Evropi in v tiste, ki so oblikovale potek evropske zgodovine: to so vojne proti Čehom in vojne v Avstriji. Matija Korvin je bil nosilec več nazivov: kralj Kraljevine Ogrske, od leta 1469 je bil še češki kralj, od leta 1486 pa še vojvoda Avstrije. Matija Korvin ni bil samo vojščak, bil je tudi veliki ljubitelj umetnosti, tako je njegov dvor postal središče renesanse. Budimski dvor je slovel po svoji knjižnici Bibliotheci Corviniani ali na kratko Corvini. V času njegovega vladanja je renesančna kultura na Madžarskem dosegla višek. V svojih raziskavah sem ugotovila, da je na oblikovanje kulture in življenja na budimskem dvoru v veliki meri vplivala tudi Matijeva druga žena Beatrice Aragonska. V nalogi sem se ukvarjala še z vsakdanjim življenjem v času Matije Korvina, primerjala sem razlike med premožnejšimi in revnejšimi, opisala pa sem tudi nekatere tipične začimbe in prehranjevalne navade tistega časa. The thesis studies the Hunyadi dynasty and the role it played in shaping of the Hungarian and European history. I have described the swift rise of the Hunyadi family, how a member of the nobility became the king of Hungary, and impact that his decisions had on Hungarian history. The last chapter of the thesis portrays everyday life in Hungary in the time of Matthias Corvinus. The rise of the Hunyadi dynasty, that had no royal descent, began with John Hunyadi, who was the leading figure in fights against the Turks. With his achievements, he acquired a role, large enough to influence the course of Hungarian history. He became one of the most influential men in the country. His accomplishments have significantly contributed to the fact that his younger son, Matthias Corvinus was later elected king of Hungary. At the beginning of his reign, Corvinus had to consolidate his power by introducing multiple reforms. The most important of which was the formation of the black army that helped him establish a centralised power. After centralisation of power, Corvinus waged wars against Turks and Czech, as well as against Austria, all of which left a deep mark on the course of European history. Matthias Corvinus was the holder of several titles: he was crowned King of Hungary, in 1469 he earned the title King of Bohemia, and in 1486 he adopted the title Duke of Austria. Despite his reputation as a warrior, Matthias Corvinus was a big patron of art. During his reign, the Hungarian court became the centre of renaissance. The court was famous for its library, Bibliotheca Corviniana, nicknamed Corvina. Hungarian renaissance culture reached its zenith during Corvinus’s reign. My research showed that Matthias’s second wife, Beatrice of Naples had a great impact on culture and everyday life in Hungarian court. Part of the thesis is reserved for analysis of everyday life, differences between social classes, typical spices and eating habits of the time.

Ludvik IX. (1214–1270), tudi poznan kot Sveti Ludvik, je bil francoski kralj. Zavladal je leta 1226, ko mu je umrl oče, prejšnji francoski kralj Ludvik VIII. Takrat je bil Ludvik IX. še mladoleten, zato je v njegovem imenu delovala kot regentka njegova mati Blanka Kastiljska. Ena najbolj znanih karakternih značilnosti Ludvika IX. je bila njegova pobožnost, o kateri lahko preberemo v več knjigah in tudi virih. Veliko truda je vložil tudi v pridobitev svetih relikvij, za katere je zgradil tudi Saint-Chapelle v Parizu. Izdelati je dal tudi razsvetljeni rokopis Stare zaveze, ki je eno najlepših umetnostnih del katero je ohranjeno še danes. Najpomembnejši vir, ki govori o Ludviku IX., je kronika Jeana de Joinvilla, Življenje Svetega Ludvika, v kateri piše o Ludvikovem križarskem pohodu. Na svojem drugem križarskem pohodu je Ludvik IX. umrl zaradi bolezni. Ime Sveti Ludvik je dobil leta 1297, ko so ga kanonizirali. V sporih med cesarjem Friderikom II. in papeštvom je ohranjal nevtralno stanco, kar pa ni zmanjšalo spoštovanja, ki sta ga papeštvo in cesar čutila do njega. Tudi v domači Franciji se je že v prvih letih vladanja soočal s težavami, ko ga je skupina baronov celo ugrabila. Sledili so politični spori s škofi, v katerih se je izkazal kot neomajen in trden vladar. Za nadaljevanje kraljeve linije se je poročil z Margareto Provensalsko. Po njegovi smrti ga je nasledil sin Filip III. Louis IX. (1214-1270), known also as Saint Louis, was a French king. His rule began in year 1226, after the death of his father, the previous king Louis VIII. Louis IX. was a minor at the time, so Blanche the Castile acted on his behalf as a regent. One of the most known characteristics of Louis IX. was his religiousness. We can read about his religious trait in many books and sources. He put a lot of effort in acquiring many relics for which he also built Saint-Chapelle in Paris. In addition, he commissioned an illuminated manuscript Arsenal Old Testament, which is one of the most beautiful works of art that is still preserved. The most important source that writes about Louis IX. is Jean de Joinville`s chronicle The Life of Saint Louis in which he documents Louis` crusade. Louis IX. died of illness on his second crusade. The name Saint Louis came in year 1297 when he was canonized. In feuds between the emperor Frederick II. and the papacy he maintained a neutral stance, which did not diminish the respect the two had for him. He also faced difficulties in his homeland France. Very early on he was abducted by a group of barons. Next, he faced political conflicts with the bishops in which he showed he was a steadfast and strong ruler. He married Margaret of Provence to continue the royal bloodline. He was succeeded by his son Phillip III.

V delu je obravnavano politično delovanje Ruske pravoslavne cerkve v obdobju od vpada Mongolov in njihovega zavojevanja večjega dela ruskih kneževin do padca Konstantinopla. Tematika je razdeljena na več poglavij, v katerih se z različnih vidikov preučujeta vloga in vpliv Cerkve v obravnavanem obdobju. V prvem poglavju so predstavljeni in analizirani dokumenti, imenovani »jarliki«, ki so jih predstavniki duhovščine prejemali od mongolskih vladarjev za potrjevanje njihovega političnega položaja. V njih so opredeljeni privilegiji in dolžnosti Cerkve, kar je ključnega pomena pri razumevanja njenih političnih dejanj in dejanj posameznih metropolitov v tem obdobju. V nadaljevanju je vloga Cerkve razložena na dva načina: z vidika institucije in z vidika dejanj posameznih, najpomembnejših cerkvenih predstavnikov, predvsem metropolitov. Prvi vidik je pomemben, saj je v okvirih obravnavanega časovnega obdobja imela Cerkev že sama po sebi poseben prestiž in vlogo, ker je številne privilegije ohranila iz časov, ko še ni bilo stikov z Mongoli na tem ozemlju. Mongoli so tudi imeli univerzalno pozitiven odnos do Cerkve in vere nasploh, kar se odraža v verski strpnosti znotraj imperija. Z drugega vidika so predvsem pomembni odnosi med metropoliti in glavami treh večjih političnih sil, to je s konstantinopelskim patriarhom, kanom Zlate horde in z velikim knezom najpomembnejše ruske kneževine. Posebna pozornost je namenjena tudi zgodovinopiscem, ki so zaradi političnega in ideološkega ozadja ter številnih nejasnosti v zvezi z obravnavano tematiko vlogo Cerkve obravnavali na najrazličnejše načine. Izpostaviti velja dve večji zgodovinopisni smeri, in sicer predrevolucijsko zgodovinopisje, ki je razlagalo delovanje metropolitov in Cerkve v pozitivni luči, in sovjetsko zgodovinopisje, ki je tematiko skušalo umestiti v okvire marksistične razredne teorije. The paper analyses political influence of the Russian Orthodox Church in the period between the Mongol invasion and their subsequent conquest of most of the Russian principalities and the fall of Constantinople. The topic is divided into several chapters, which examine the role and influence of the Church from different perspectives in the respective period. In the first chapter, documents, called "yarlyks", which representatives of the clergy received from the Mongolian rulers for the confirmation of their political status, are presented and analysed. They define privileges and obligations of the Church, which is essential in order to understand its political actions and actions of individual metropolitans in the respective period. In the following part of the paper, the role of the Church is explained from two different perspectives: in terms of institution and in terms of actions of the most important representatives of the Church, mainly the metropolitans. The first perspective is important because the Church on its own had a special prestige and role in the respective period, since numerous privileges had been preserved from the time when there had been no contacts with the Mongols in this territory. The Mongols also had a universally positive attitude towards the Church and religion in general, which is reflected in the religious tolerance within the empire. In the second perspective, the focus lies on relations between the metropolitans and the leaders of the three major political forces, i.e with the Patriarch of Constantinople, the Khan of the Golden Horde and the grand prince of the most important Russian principality. Special attention is paid to historians, who used various approaches in their consideration of the role of the Church with the use of various approaches, namely as a result of political and ideological background, as well as due to the numerous ambiguities related to the subject matter in question. Two major schools of historiography can be emphasized, namely pre-revolutionary historiography, which interpreted actions of the metropolitans and the Church in a positive light, and Soviet historiography, which tried to explain the topic within the framework of Marxist class theory.

V magistrski nalogi sem analiziral kako so Arabci v svojih očeh videli križarje in križarske vojne. S pomočjo virov in literature sem opredelil, razčlenil ter primerjal kulturo v času križarskih vojn. V nalogi sem se osredotočil na arabski pogled na takratni svet ter njihovo dojemanje. Poskusil sem predstaviti različne poglede krščanske ter islamske vere. Predstavljene so tudi velike osebnosti tistega časa in njihova medsebojna primerjava. O določenih dogodkih tistega časa je bilo malo napisano oziroma lahko rečemo, da se je molčalo. To tančico skrivnosti sem poskušal karseda odmakniti in približati ter pojasniti. Rezultati so bili presenetljivi ampak vseeno v skladu s pričakovanji. Ugotovil sem, da v trenutku zmagoslavja, vsak zapiše dogodke zgodovine po svoje oziroma kako so jih sami videli. Na obeh straneh je bilo kar nekaj pristranskosti in tudi poveličevanja v svoj prid. Glavni cilj magistrske naloge, prikazati arabsko videnje križarskih vojn, je bilo naposled prikazano skozi primerjavo del in zapisov avtorjev takratnega časa. Potrebno je bilo biti pozoren na vsako malenkost. In the master thesis I have analysed how the Arabs saw the crusaders and the crusader wars with their eyes. With the help of scientific literature and sources second and first hand I have identified, analysed and compared the culture in the times of the crusader wars. In the master thesis I have focused on the arabic point of view on the world and their perception of it. Also I have tried to identify the different aspects of the Christian and the Islamic religion. In the thesis we can also find the introduction and explenation of the great leaders of that time and their comparison to one another. Certain events that accured are shrowded in a vail of mistery and we can say that it was kept quiet for a reason. I have tried to lift this vail of mistery and explain it thus bringing it closer to everyone. The results we surprising but also quite predictable. It was discovered that in the moment of triumpf every individual writes their own perception of history. There was on both sides quite a lot bias writing and glorification in their own good. The main objective, to introduce the Arabic point of view of the crusader wars, was eventually proven with the use of numerous comparisons of works and writings of different authors in that period of time. All in all it was necessary to pay attention to every little thing.

Magistrska naloga obravnava odnose med Mariborom in Ptujem v poznem srednjem veku. V ospredje je avtorica postavila spor glede vinske trgovine na spodnjem Štajerskem med salzburškim Ptujem in habsburškim Mariborom. Sprva je imel monopol nad vinsko trgovino Ptuj, potem ko so Habsburžani dobili Maribor v svoje roke, so strmeli k temu, da bi monopol dobili v svoje roke. Pri oviranju Ptuja so bili zelo uspešni, saj so izvajali točno določene trgovske poti, po katerih samo se je smelo trgovati. V t. i. vinsko vojno med omenjenima mestoma se vključijo še druga mesta, saj je vinska trgovina v tistem času nudila izjemne možnosti za luksuzno življenje. Trgovci, na splošno gledano, so bili v tistem času najbogatejši sloj prebivalstva, bogatejši celo od plemstva. Zato se začnejo v poznem srednjem veku plemstvo in tudi samostani vključevati v vinsko trgovino, kar je meščanom predstavljalo konkurenco, predvsem samostani, ki so od deželnega kneza dobivali najrazličnejše privilegije, seveda na škodo meščanskih trgovcev. Ti majhni konflikti so botrovali k izbruhu nesoglasij, in ne nazadnje vodili k pravi vinski vojni. Epilog je dobila vinska vojna šele na sredini 17. Stoletja leta 1654 skleneta obe mesti kompromis, ki ga potrdi tudi cesar Ferdinand III. Vinska trgovina se po podpisu sporazuma še močneje razbohoti. The MA thesis discusses the relationships between Maribor and Ptuj in the Late Middle Ages. The author puts to the forefront the dispute regarding the wine trade in the lower Styria region, between Ptuj, which at the time belonged to Salzburg, and Maribor, which was under the Habsburg imperial reign. The wine trade monopoly was primarily held by Ptuj however, as the Habsburgs conquered Maribor, they strove to obtain the monopoly. They were very successful at impeding Ptuj, since they used those specific trade routes which were only allowed to be used. Other towns also joined the so called wine war between the two mentioned towns, because the wine trade of that time offered outstanding opportunities for life of luxury. In general, merchants were the richest class of population, richer even than the nobility of that time. That was also one of the reasons as to why the nobility and the monasteries began to integrate into the wine trade in the Late Middle Ages. That way, the monasteries, which were receiving various privileges from the state prince, were mostly causing damage to bourgeois merchants, and thus presented their strong competition. Such small conflicts were responsible for the outburst of disagreements which finally lead to the wine war. The epilogue was not reached until the middle of the 17th century, when in 1654 both towns reached a compromise, ratified by emperor, Ferdinand III. The wine trade flourished beyond belief after the agreement had been signed.

S podeljevanjem kraljeve zemlje cerkvenim in posvetnim velikanom so nastajala zemljiška gospostva, ki so predstavljala temelj gospodarske in upravne enote. Večji del Dravske doline je že v 11. stoletju prešel v roke benediktinskega samostana Št. Pavel iz Labotske doline. Ta je bil ustanovljen v letu 1091 in je že takrat prejel številne posesti v Dravski dolini. Samostan si je v začetku 13. stoletja ustvaril močno postojanko na Fali, vzrok za to pa je bila njena strateška lega, saj je pogled iz gradu nudil nadzor na vodno in cestno potjo skozi dolino. Kraj Fala, in posledično z njo grad (in domo Volmari apud Valle), se prvič omenjata leta 1245, ko je bila na domu gradnika Volmarja podpisana pogodba med Kolonom II. Trušenjskim in samostanskim opatom Hartvigom. Menihi so si na Fali uredili gospodarsko in upravno središče, in vsa posest je bila organizirana v falski gospoščini. Ta je bila konec 13. stoletja sestavljena iz 13 uradov to so bili: Ruški breg in vas Ruše, Vurmatski breg, Bočki breg, županat Selnica, ki je zajemal Falo, Dobravo, samo vas Selnica, Klanec ter Bistrico, vas Prošek in vas Kamnico, županat Šober, oficij Radovič, Ruta, na vzhodni strani pa Jurij ob Pesnici, Grušena, Špičnik, Jedlovnik, županat Škriljenik, Jelenče, Beli vrh pa tudi Zgornjo in Spodnjo Selnico ob Muri. Gospoščino so upravljali upravniki, ki jih je postavil samostan. Pomagali so jim pisarji, ki so bili odgovorni za pisanje knjig davščin - urbarjev. Te danes hrani Pokrajinski arhiv Maribor. V nalogi so predstavljena tudi imena podložnikov iz urbarja šentpavelskih posesti na Štajerskem iz leta 1513. By awarding the royal land to the religious and secular giants seigneuries were formed, which represented the foundation for economic and administrative units. The majority of the Drava valley passed into the hands of the Benedictine monastery St. Paul`s from Labotska valley as early as in the 11th century. The latter was established in 1091 and it initially gained many estates in Drava valley. The monastery created a strong outpost at Fala in the 13th century, and the reason was its strategical position where the view from the castle offered control over the water and the land path through the valley. The village Fala and consequently the castle (in domo Volmari apud Valle) are mentioned for the first time in 1245, when a contract was signed at the home of widget Volmar between Kolon II. of Trušenj and monastery abbot Hartvig. The monks have arranged an economic and administrative centre at Fala, and the estate was organized by the Fala dominion. The latter consisted of 13 offices at the end of the 13th century: Ruški breg and the village Ruše, Vurmatski breg, Bočki breg, Selnica that included Fala, Dobrava, village Selnica itself, Klanec and Bistrica, the villages Prošek and Kamnica, Šober, office Radovič, Ruta, Jurij ob Pesnici on the west side, Grušena, Špičnik, Jedlovnik, Škriljenik, Jelenče, Beli vrh and also Zgornja and Spodnja Selnica by the river Mura. The dominion was handled by governors that were set by the monastery. They were helped by the scribes, who were responsible for writing tax books – land registers. Those are kept by Maribor Regional Archives today. This thesis also provides the names of peasants from the land register of St. Paul`s estates in Styrian in 1513.

Obdobje visokega srednjega veka v Evropi okvirno zajema čas 11., 12. in 13. stoletja. Zanj so značilni predvsem nenadna demografska rast, napetosti med posvetno in duhovno oblastjo ter nastop križarskih vojn. Viteški stan, ki je tradicionalno starogermansko obredje povezal s krščanskimi nazori, je postal gonilna sila militantne srednjeveške družbe. Pojem viteštva je zajemal vdanost in službo svetnemu gospodu, ter boj za svobodo, resnico in pravico v imenu Boga in Cerkve. Za družbo tedanjega časa so novost predstavljali tudi viteški turnirji, ki so nastali kot odgovor na razvijajočo se vojaško tehniko in taktiko bojevanja. Za domovino turnirja velja Francija, znan in razvit pa je bil tudi v drugih državah Evrope, npr. Angliji, Svetem rimskem cesarstvu, idr. V svoji osnovi so turnirji predstavljali pripravo novonastalega viteškega reda na vojno, saj je tekmovanje potekalo v dveh strnjenih skupinah vitezov na konjih, ki sta posnemali boje v pravih bitkah. Ker je bila viteška oprema na turnirjih domala identična tisti v pravih bojih, in ker so vitezi z vso resnostjo in v iskanju časti ter morebitnega zaslužka pristopili k pripravi na vojno, so bile tudi smrtne žrtve reden spremljevalec dogajanja. Prav zaradi tega je proti turnirjem že zelo zgodaj ostro nastopila katoliška Cerkev, medtem ko so glavni podporniki turnirja na drugi strani prihajali iz vrst višjega in nižjega plemstva. Ti so si od sodelovanja na turnirju, poleg utrjevanja duha in telesa v boju, obetali tako časti in slave, kot tudi materialnega blagostanja. V kasnejših obdobjih so se zaradi individualizacije bojev turnirji pričeli oddaljevati od vojaškega treninga in postajali vedno bolj del zabavnega družabnega dogajanja, na katerem je bil glavni cilj pridobiti si čast in/ali materialno bogastvo. Historic period of the High Middle Ages in Europe corresponds to 11th, 12th and 13th century. Its main characteristics include sudden demographic growth, tensions between secular and spiritual government, and the emergence of the Crusades. Knightly order, which combined the traditional old-Germanic rituals with Christian traditions and beliefs became the driving force of militarised medieval society. Chivalric ideal united loyalty and servitude towards a liege lord, as well as fight for freedom, truth and justice in the name of God and Church. Medieval tournaments also presented a certain novelty, as they came to being as a response to the progress in military technology, as well as military tactics. France is regarded as a homeland of the tournament, although it quickly spread across other European countries, such as England, Holy Roman Empire, etc. Tournaments in form of the tourney were, in their basic concept, a preparation of a knightly order for war, as they mimicked the actual battle charge of two closed formations of knights on horsebacks. The equipment used at the tournaments resembled that in real battles, and the knights, while hoping to gain considerable financial prize for their performance, followed the chivalric code of honour faithfully, which often resulted in lethal incidents. That is why the Catholic Church opposed the tournaments right from beginning, while their main supporters hailed from the ranks of higher and lower nobility. The latter aspired to strengthen their spirits and bodies in the art of combat, acquire fame and honour, and win financial rewards. Later medieval ages saw the popularisation of individual battles or jousts, which distanced themselves from the early form of military training and became more of a game at social gatherings, in which the main goal was to win honour and/or financial wealth.

Slovenska Bistrica leži na južnih obronkih Pohorja, neposredno ob vozlišču cest proti Ptuju, Mariboru in Celju. Nastala je iz štirih topografskih enot: cerkvenega kompleksa, dvora Bistrica, tržne naselbine in vasi Gradišče, ki je bilo tudi prvo jedro sedanje Slovenske Bistrice. Gradišče z bližnjo okolico je leta 1227 pridobilo trške pravice, leta 1310 pa je bilo povzdignjeno v mesto. Slovenska Bistrica se je v srednjem veku imenovala samo Bistrica (»Feistritz«), šele v 16. stoletju se je pojavilo ime Slovenska Bistrica (»Windischfeistritz«) za ločevanje od kraja Nemška Bistrica (»Deutschfeistritz«) pri Gradcu. V 15. stoletju je bila Bistrica neposredno vpletena v spopade med Habsburžani in Walseeji, v sedemletno celjsko-habsburško vojno, leta 1446 so Bistrico napadli Ogri, proti koncu 15. stoletja, v letih 1472, 1477, 1493 in 1494, pa so se pred Bistrico in v njeni bližnji okolici začeli pojavljati Turki. Za obrambo je mesto imelo zgrajeno utrjeno obzidje in stolpe, ki so služili tudi kot bivališče za mestne gospode. Grad ni imel pomembnega strateškega položaja, krepil se je le zaradi varnosti kot del obrambnega sistema mesta. Slovenska Bistrica je v srednjem veku bila del Slivniške pražupnije. Cerkev sv. Jerneja je bila zgrajena okoli leta 1200. Leta 1379 se v listinah prvič omenja kapela Naše ljube gospe, ki je bila predhodnica sedanje mestne Marijine cerkve. V Slovenski Bistrici so se okoli leta 1370 začeli pojavljati Judje, ki so kmalu ustanovili svojo skupnost, saj se v letih 1374 in 1441 v virih omenja judovsko pokopališče. Slovenska Bistrica se je v srednjem veku vseskozi zapletala v spore z mestoma Maribor in Ptuj za svoboden prevoz vina. Leta 1342 je bil sklenjen trgovinski sporazum med Slovensko Bistrico in Ptujem, ki je bistriškim meščanom omogočal udeležbo na ptujski tedenski tržnici. Trgovci v Slovenski Bistrici v virih niso omenjeni, najpogostejši obrtniki pa so bili mlinarji, peki, usnjarji, čevljarji, mesarji, zidarji, krojači, lončarji, kovači, ulivalci zvonov in steklarji. Slovenska Bistrica is set on the southern outskirts of Pohorje directly next to the road intersection to Ptuj, Maribor and Celje. It was formed from four topographic units: a church complex, the court Bistrica, a square settlement and the village Gradišče, which was also the first centre of current Slovenska Bistrica. Gradišče and his surrounding area obtained the rights of a square in 1227, which were then elevated into town rights in 1310. In medieval times Slovenska Bistrica was called only Bistrica (Germ. Feistritz), but it was in the 16th century when the name Slovenska Bistrica (Windischfeistritz) appeared only to separate itself from Nemška Bistrica (Deutschfeistritz) near Graz. In the 15th century Bistrica was directly involved in combats between the Habsburgs and Walsees, a seven year long Celje-Habsburg war. In 1446 Bistrca was attacked by the Hungarians, and at the end of the 15th century, in years 1472, 1477, 1493 and 1494, Turks started to appear in Bistrica and its vicinity. For defence puropses the town had fortified ramparts and towers that served as town's nobility residence as well. The castle had no strategic importance, it was only strengthened for town's safety, as a part of its defence system. Medieval Slovenska Bistrica was a part of Slivnica parish. The Cerkev sv. Jerneja (Saint Bartholomew Church) was built around year 1200. In 1379 the Kapela Naše ljube gospe (Chapel of Our Dear Lady), the predecessor of today's Marijina cerkev (Mary's Church), was first mentioned in documents. Jews started to appear in Slovenska Bistrica around 1370. They have soon founded their community, as documents mention a jewish graveyard in years 1374 and 1441. Medieval Slovenska Bistrica was constantly involved in disputes with towns of Maribor and Ptuj for free wine transport. In 1342 a trade agreement between Slovenska Bistrica and Ptuj was reached. It enabled the people of Bistrica to participate in Ptuj's weekly market. Documents do not mention traders in Slovenska Bistrica. Most common tradesmen were millers, bakers, tanners, shoemakers, butchers, bricklayers, tailors, potters, blacksmiths, bell pourers and glassmakers.

Diplomska naloga z naslovom Džingiskan med realnostjo in fikcijo predstavlja vladarja Džingiskana in mogočno Mongolsko cesarstvo, ki ga je ustvaril. Že njegovo rojstvo 1162. je bilo posebno in zaznamovano. Ko se je rodil, je namreč v roki držal krvni strdek, kar je ljudem pomenilo močno znamenje. Pri približno 16-ih se je poročil z Börte, s katero sta imela štiri sinove. Temudžin je stopil na oblast, ko mu je Kereidski kan–Ongkan ponudil zavezništvo. Ko si je Temudžin podrejal plemena, so bili njegovi glavni nasprotniki Najmani, Merkiti, Tanguti, Jini in Tatari. Do leta 1206 si jih je pokoril in jih združil v Mongolsko zvezo. Istega leta je bil tudi izvoljen za kana in preimenovan v Džingiskana. Mongolsko cesarstvo je veljalo za etnično in kulturno najbolj raznoliko cesarstvo. S svojim zakonikom Jasa je v cesarstvu uveljavil civilni in vojaški pravni red. Imel je izredno dobro vojaško organizacijo in oskrbovalni sistem cest, ki ga je povzel po kitajskem vzoru. Z ustanovitvijo enotnega Mongolskega cesarstva je Džingiskanu uspelo ponovno vzpostaviti t.i. svilne ceste, in s tem pospešiti trgovino med Evropo, Srednjo Azijo in Daljnim vzhodom. Pred smrtjo je svoje cesarstvo razdelil med svoje štiri sinove, Džočija, Čagataja, Ögedeja in Tuluja ter jih imenoval za kane, ki so bili kasneje podrejeni Ögedeju, ki ga je imenoval za svojega naslednika. Drugi del diplomske naloge temelji na primerjavi zgodovinskih virov s piscem knjig zbirke Osvajalec, Connom Igguldnom, in filmi, posnetimi o Džingiskanu in Mongolih. The paper entitled Genghis Khan Between Reality and Fiction represents the ruler Genghis Khan and the mighty Mongol Empire which he established. Even his birth in 1162 was special as while being born he was grasping a blood clot in his fist which traditionally meant that he was to become a great leader. When he was 16, he married Börte who gave him four sons. Temüjin came to power, when Khan of the Keraites offered him an alliance. After Temüjin started to subordinate tribes, his main opponents were Naimans, Merkits, Tanguts, Jins and Tatars. By the year 1206 he subdued them and integrated them into the Mongolian Federation. In the same year, he was also elected as a Khan and renamed into Genghis Khan. The Mongol Empire was the most ethnically and culturally diverse empire. With the Yassa Code the Empire constituted civilian and military law. Genghis Khan had a very good military organization and road systems which were copied from the Chinese infrastructure. By unifying the Mongol Empire, he succeeded to restore the Silk Road and thus promote the trade between Europe, Central Asia and the Far East. Before his death, his empire was divided between his four sons, Jochi, Chagatai, Ögedei and Tolui who were all addressed as khans and later subordinated to Ögedei, who was appointed as his successor. The second part of the thesis is based on comparison of the Conqueror Series, written by Conn Iggulden, and movies about Genghis Khan and Mongolia.

Namen diplomske naloge je predstaviti vlogo bogomilov in prihod islama v Bosno in Hercegovino. Na začetku dela smo se osredotočili na predhodnike srednjeveških dualističnih herezij. S tem smo želeli raziskati in opredeliti ključne dogodke, ki so kasneje vplivali na razvoj bogomilstva. S pomočjo komparativne metode smo predstavili nastanek in razvoj bogomilstva ter njegov vpliv na prebivalstvo Bosne in Hercegovine. Prav tako smo opisali nastanek in razvoj bosanske cerkve, ki je imela v zgodovini srednjeveške Bosne izredno pomembno vlogo. Osredotočili smo se predvsem na njihovo ideologijo, cilje, organizacijsko strukturo in sam zaton le-te. Namen diplomskega dela je bil predstaviti prehod in proces islamizacije na ozemlju Bosne in Hercegovine, ki smo ga razdelili v tri različne sklope. Ti zajemajo obdobje prehoda bogomilov v islam, sprejemanje islama v obdobju Osmanskega cesarstva in širjenje islama v Bosni po 16. stoletju. Sam prihod islama na področje Bosne in Hercegovine je povzročil spremembo verske strukture prebivalstva in s tem posledično propad bosanske cerkve. The aim of this thesis is to present the role of bogomils and the arrival of Islam to Bosnia and Herzegovina. At the beginning of the thesis we focus on the antecedents of medieval dualistic heresies. With this we want to explore and define the key events which later influenced development of bogomilism. By means of comparative method, we present the formation and development of bogomilism and its impact on the population of Bosnia and Herzegovina. We have also described the formation and development of the bosnian church, which had an extremely important role in the history of medieval Bosnia. We mainly focus on the ideology, objectives, organizational structure and the demise thereof. The purpose of the thesis was to explain the transition process and the Islamisation of the territory of Bosnia and Herzegovina, which is divided into three different sections. These cover a period of the transition of bogomilism to islam, adopting islam in the period of the Ottoman empire and the spread of islam in Bosnia after the 16th century. The arrival of islam to the area of Bosnia and Herzegovina altered the religious structure of the population and caused the consequent collapse of the bosnian church.

Vinogradništvo je še dandanes pomembna kmetijska panoga na področju Slovenije. Ne le da združuje ljudi, nudi nekaterim ljudem tudi kruh, ampak nas predstavlja tudi v svetu, saj se lahko pohvalimo z dobrimi kvalitetnimi vini. Danes je sicer gojenje, obdelava, predelava grozdja v vino veliko lažja kot bomo v nadaljevanju videli v primerjavi s preteklostjo vinogradništva. Pri našem diplomskem delu pa smo se najbolj osredotočili na Slovenske gorice, kjer smo primerjali panogo vinogradništva od začetka trte na naših tleh, še najbolj pa se poglobili v primerjanje vinogradništva med mesti Maribor in Ptuj v času visokega in poznega srednjega veka. V obeh mestih so bili najpomembnejši za razvoj vinogradništva samostani. Vino so potrebovali pri bogoslužju in v vsakdanjem dnevu kot dodatek slabi prehrani. Bili so tudi izobraženi in skoraj edini, ki so imeli postopke zapisane in so se tudi učili ter raziskovali kako priti do boljše kakovosti vin. Kasneje jim je bil interes še trgovanje z vinom, ki je takrat prinašalo lep dobiček, še posebej, če je bilo vino okusno. Z vinogradništvom so se pričeli ukvarjati tudi meščani in svobodni ljudje, ki so tudi videli v trgovini z vinom zaslužek. Tako so se ob vinogradništvu začele razvijati tudi druge obrti, ki so bile povezane z goricami in kletmi. Ena izmed njih je bila na primer sodarstvo. Med prej omenjenimi mesti pa je čez čas prišlo do napetosti, kjer je bilo vpleteno tudi mesto Slovenska Bistrica. Vzrok za nastale spore je predstavljala vinska trgovina. Vsa tri mesta so si želela nadvlade nad drugimi, saj kot smo že omenili je bila ta trgovina zelo dobičkonosna. Spor se je prelevil celo v pravo vinsko vojno, ki je trajala precej časa in je odločala o razvoju in življenju teh mest. Vinograde pa so v zgodovini prizadele tudi vremenske razmere, ki so jih včasih v celoti uničile in tako naredile veliko škodo. Škoda pa je nastala tudi zaradi živine, ki je dobesedno pojedla pridelek. Čez čas pa so iz tujine prihajale skupaj s sadikami trt tudi različne bolezni, s katerimi so se morali boriti v preteklosti. Najhujše izgube pa so doživljali prebivalci in vinogradi ob vdoru Turkov, ki so včasih do tal uničili zemljo ter pobili ljudi ali jih odpeljali v suženjstvo. Der Weinbau ist noch heutzutage eine wichtige landwirtschaftliche Tätigkeit in Slowenien. Es bringt nicht nur Menschen zusammen und bietet einigen Leuten das Brot, sondern stellt uns auch in der Welt vor, da wir uns mit guten Qualität Weinen rühmen können. Heute ist der Anbau, die Bearbeitung und die Verarbeitung von Trauben in Wein viel einfacher, wie wir im Vergleich mit der Vergangenheit des Weinbaues in der Fortsetzung sehen werden. In unserer Arbeit konzentriere wir uns mehr auf die slowenischen Weinberge, wo wir die Weinbau- Branche seit Beginn der Wein-Reben auf unserem Boden verglichen haben, noch mehr Aufmerksamkeit widmeten wir aber dem Vergleich des Weinbaus zwischen den Städten Maribor und Ptuj während des Hoch- und Spätmittelalter. Die Klöster waren In beiden Städten sehr wichtig für die Entwicklung des Weinbaus. Der Wein wurde im Gottesdienst und im Alltag als Ergänzung zur schlechten Ernährung benötigt. Sie waren gut ausgebildet und fast die einzigen, die die Prozeduren aufgeschrieben hatten und auch gelehrt und erforscht haben, wie sie bessere Qualitätsweine produzieren. Später haben sie auch Interesse am Weinhandel bekommen, der damals einen guten Gewinn gebracht hat, vor allem, wenn der Wein köstlich war. Mit dem Weinbau und dem Weinhandel haben sich auch Bürger und freie Menschen beschäftigt, die auch in den Weinhandel Verdienst gesehen haben. So haben sich neben dem Weinbau andere Fertigkeiten angefangen zu entwickeln, die mit den Weinhügeln und Kellern verbunden waren. Eine davon war zum Beispiel Faßbinderei. Unter den oben genannten Städten kam es nach einer Weile zur Spannung, wobei auch die Stadt Slovenska Bistrica beteiligt war. Der Grund für Streitigkeiten war das Weingeschäft. Alle drei Städte wollten die Herrschaft über die anderen haben, weil wie wir bereits erwähnt haben dies ein sehr profitabler Handel gewesen war. Aus dem Streit entwickelte sich ein richtiger Weinkrieg, der eine lange Zeit angedauert hat und über die Entwicklung und das Leben dieser Städte entschied. Die Weinberge waren in der Geschichte auch durch Wetterbedingungen beeinflusst, die manchmal ganze Weinbergen zerstört haben und so eine Menge Schaden verursacht haben. Schaden könnte auch durch Vieh verursacht werden, die buchstäblich die Ernte gegessen haben. Im Laufe der Zeit kamen aus dem Ausland zusammen mit Jungpflanzen der Reben verschiedene Krankheiten, mit denen sie in der Vergangenheit gekämpft haben. Die schlimmsten Verluste erlebten die Bewohner und Weinberge mit dem Einbruch der Türken, die manchmal alles zerstört haben, die Menschen getötet haben oder sie mitgenommen haben für die Sklaverei.

POVZETEK Pečat je starejši kot pisava in ga najdemo že v starih kulturah. Služil je za overovitev listin in aktov pravne in upravne vsebine, kot spoznavni znak pri pošiljanju povelj in naročil ali kot dokaz naslovniku o nedotakljivosti zapore. Največji razcvet sta pečat in pečatenje dosegla od srednjega do novega veka. V tem času so nastajali tudi mestni grbi. V primeru Ptuja obstaja tesna povezanost med pečatom in grbom, saj sta oba neposredno povezana z mestnim zaščitnikom sv. Jurijem. Sv. Jurij je bil upodobljen na prvem ptujskem mestnem pečatu iz leta 1273, nato se je v 15. stoletju Jurijev ščit z rdečim križem na beli podlagi začel uporabljati kot mestni grb. Ptujski pečat sodi med najstarejše pečate slovenskih mest. Pečatnik tega starega ptujskega mestnega pečata pa se je ohranil do današnjih dni in je razstavljen v zbirki pečatnikov Štajerskega deželnega arhiva. Izdelan je iz brona, pečatna ploskev pa je pozlačena. Med še zdaj ohranjenimi srednjeveškimi pečatniki je največ mestnih in cerkvenih, ker so te institucije svoje pečatnike skrbno hranile in jih uporabljale tudi po več stoletij, plemiške pa so po smrti lastnika uničevali. Meščanski pečati so bili do leta 1300 zelo redki, v večjem obsegu pa so jih začeli uporabljati od začetka 14. stoletja, sprva le bogatejši in uglednejši meščani, pozneje pa tudi drugi pomembnejši meščani. Podobe na pečatih so bile odvisne od lastnika. Cerkveni so imeli od 12. stoletja podobe škofov ali svetnikov, pri fevdalcih pa je od 13. stoletja prevladoval grb lastnika. Pri mestnih so prevladovale do 15. stoletja upodobitve mestnih obzidij, stolpov, vrat, cerkva, krajevnih svetnikov itd. Med materiali za pečatenje je v srednjem veku prevladoval vosek, do srede 14. stoletja naraven in nebarvan, pozneje zeleno, rdeče ali črno barvan. V 15. stoletju je podeljeval pravico do pečatenja z rdečim voskom vladar. Velikost pečatov je bila odvisna od pomembnosti lastnika (zgornja meja je 120 mm), po obliki so bili večinoma okrogli, cerkveni pa koničastoovalni, primerni za upodobitve stoječih svetnikov. Mestni so bili večinoma okrogli. Pomembnejši fevdalci in mesta so imeli pečate v različnih velikostih: večje za svečanejše listine, manjše pa za dopise in akte. Originalne listine ptujskih mestnih, cerkvenih, plemiški in meščanskih pečatov hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu ali Deželni arhiv na Dunaju. ZUSAMMENFASSUNG Siegel ist älter als Schrift und wird schon in den alten Kulturen gefunden. Siegel ist eine Form der Beglaubigung von Urkunden und Akten mit rechtlichem und verwaltungsmäßigem Inhalt. Es diente als Erkennungszeichen beim Versenden der Befehle und Auftrage oder als Beweis der Unversehrtheit von Gegenständen oder Behältnisse. Die Blütezeit des Siegels und des Siegeln war in der Zeit von Mittelalter bis Neuzeit. In der Zeit entstanden auch die Stadtwappen. Im Fall von Ptuj besteht eine enge Verbindung zwischen dem Siegel und Stadtwappen, da die beiden unmittelbar mit dem Stadtbeschützer, dem heiligen Georg, verbunden sind. Der heilige Georg wurde schon auf dem ersten Stadtsiegel aus dem Jahr 1273 abgebildet. Danach begann man im 15. Jahrhundert Georgs Schild mit dem roten Kreuz auf dem weißen Untergrund als Stadtwappen zu verwenden. Der Siegel von Ptuj gehört zu den ältesten Siegel der slowenischen Städte. Der Siegelring von diesem alten Stadtsiegel von Ptuj erhielt sich bis heute und wird in der Sammlung der Siegel des Landesarchivs Steiermark ausgestellt. Der Siegelring ist aus Bronze, seine Siegelfläche ist aber vergoldet. Zwischen den bis heute erhaltenen Siegeln aus Mittelalter stellen die Mehrheit von denen städtische und kirchliche Siegel dar, da diese Institutionen ihre Siegel gut aufbewahrt und die auch mehrere Jahrhunderte verwendet haben. Adelige Siegel wurden nach dem Tot des Eigentümers vernichtet. Bürgerliche Siegel waren bis zum Jahr 1300 sehr selten. Seit dem 14. Jahrhundert werden Siegel in größerem Umfang verwendet, zuerst unter den reichen und angesehenen Bürgern, später auch unter den wichtigeren Bürgern. Bildliche Darstellungen in Siegeln waren von Eigentümer zu Eigentümer anders. Für die kirchlichen Siegel verwendete man bildliche Darstellungen der Bischofe und Heiligen, bei den Feudalherren verwendete man für Siegel seit dem 13. Jahrhundert Wappen seines Eigentümers. Bei den bürgerlichen Siegeln herrschten seit dem 15. Jahrhundert Abbildungen der Stadtmauern, Türme, Türe, Kirchen und Heiligen. Zwischen den Materialien für das Herstellen der Siegeln herrschte im Mittelalter Wachs, bis Mitte 14. Jahrhunderts natürliches und ungefärbtes Wachs, später grün, rot und schwarz gefärbt. Im 15. Jahrhundert verlieh der Herrscher das Recht zum Siegeln mit dem roten Wachs. Die Größe der Siegel wurde von der Wichtigkeit des Eigentümers abhängig (die Höchstgröße war 120 mm). Siegel waren vor allem rund, kirchliche Siegel waren spitz-oval, damit die geeignet für Abbildung der stehenden Heiligen waren. Die bürgerlichen Siegel waren vor allem rund. Wichtigere Feudalherren und Städte hatten die Siegel in unterschiedlichen Größen: größere Siegel waren für feierliche Akten gemeint und kleinere für Zuschriften und Akten. Originalakten über bürgerlichen, kirchlichen und adeligen Siegeln werden im Landesarchiv in Steiermark und im Landesarchiv in Wien aufbewahrt.

V diplomski nalogi je predstavljeno stremljenje dveh nasprotujočih si dinastij po svetovni slavi in prevladi nad južno Italijo in Sicilijo v dvanajstem stoletju. Sever Italije je bil pod nadzorom nemškega kralja, medtem ko so jugu polotoka vladali Normani. Od Normanskih osvajalcev se je ločila veja osvajalcev, ki ji je uspelo osvojiti celotno Sicilijo. Pod Hautevilli so se normanska področja v Apuliji, Kalabriji in Siciliji združila. Bili so tiha sila, ki je prihajala z juga in je bila nekaj generacij pozneje soočena z rodbino, ki se je približno istočasno pojavila na severni strani Alp. Staufovci, pomembna plemiška rodbina, iz katere so se zvrstili številni vojvode, rimsko-nemški kralji in cesarji. Med njimi tudi Henrik VI., ki je z nadaljevanjem očetove politike in dobro premišljene (politično) aranžirane poroke lahko upal na normanski prestol. Pridobiti le-tega pa je bilo težje, kot si je sprva zamislil. Temeljni namen diplomske naloge je predstaviti boj za oblast nad južno Italijo in Sicilijo s strani dveh krajevno ločenih dinastij. Predstavljena so spoznanja, kako pride do temeljnega boja v zadnji generaciji obeh rodbin, kjer se krog sklene z zmago preko stoletja začrtane zamisli nemških vladarjev in prenehanjem normanske vladavine. The tendency of the two opposing dynasties to gain the world glory and domination over southern Italy and Sicily in the 12th century is presented in the diploma thesis. The north of Italy was under the control of the German king, while the south of the peninsula was ruled by the Normans. A branch of conquerors who managed to conquer the entire Sicily separated from the Norman conquerors. Under the Hauteville family, the Norman areas in Puglia, Calabria and Sicily were merged. They were the silent force coming from the south and a few generations later they faced a family who appeared at about the same time on the northern side of the Alps: the Hohenstaufen, an important noble family which gave several dukes and Roman-German kings and emperors. Among them was also Henry VI who continued his father's policy and with a well-thought (politically) arranged wedding hoped to be the next to sit on the Norman throne. However, getting there was much more difficult than he had expected it to be. The basic purpose of this thesis is to present the struggle of the two dynasties from two different territories to gain power over southern Italy and Sicily. The thesis presents the findings on how the central struggle in the last generation of both families took place and how the circle was closed with the victory of the German rulers that had been outlined for more than a century and the end of Norman rule.

V diplomski nalogi sem predstavila družbeni položaj žensk v poznem srednjem veku, kjer sem se osredotočila na ptujske meščanke v tem obdobju. Skozi zgodovino se je položaj žensk v različnih obdobjih zelo spreminjal. V srednjem veku so pravila določali statuti in listine posameznih mest, zato se je njihov družbeni položaj razlikoval. Na slovenskem področju je o zgodovini žensk in njihovem življenju ter pravicah izredno malo napisanega. Najmanj se je pisalo o ženski v srednjem veku. V diplomskem delu sem se osredotočila na položaj ženske v družini, družbi in v pravnem smislu ter primerjala pravice in življenjska pravila žensk v različnih mestih. V srednjem veku so ženske vedno postavljali v položaj nepopolnega moškega. V takratni družbi so bile ženske brez pravic in izločene iz javnega življenja. Že od samega rojstva so bile prikrajšane pri marsičem. Pri podrobnejšem pregledu položaja žensk v srednjem veku vidimo, da so ženske že zelo zgodaj sprejele podrejen položaj, kljub temu pa v sami zgodovini najdemo tudi ženske, ki so se tej podrejenosti uprle in ustvarile novo zgodovino, ki je izrednega pomena pri današnji emancipaciji žensk. In meiner Diplomarbeit beleuchte ich den Gesellschaftsstatus der Frauen im späten Mittelalter, die Bürgerinnen aus Ptuj stelle ich dabei in den Vordergrund. Im Laufe der Geschichte hat sich der Status der Frauen in verschiedenen Zeitepochen sehr verändert. Im Mittelalter waren die Rechte durch Statuten und Urkunden der einzelnen Städte vorgegeben, und daher war ihr Gesellschaftsstatus unterschiedlich. Auf slowenischem Gebiet findet man kaum schriftliche Aufzeichnungen über die früheren Lebensumstände der Frauen. Speziell über die Zeit des Mittelalters fehlen uns diese Informationen. In meiner Arbeit liegt der Schwerpunkt auf dem Familien- und Gesellschaftsstatus der Frauen, und ich vergleiche die Rechte und Lebensumstände der Frauen in den verschiedenen Städten. Im Mittelalter wurden die Frauen immer als unvollkommene, mangelhafte Wesen gesehen. Damals besaßen sie in der Gesellschaft keine Rechte und konnten am öffentlichen Leben nicht teilhaben. Schon von Geburt an waren sie in vielen Bereichen benachteiligt. Wenn wir die Situation der Frauen im Mittelalter genau betrachten, sehen wir, dass sie schon sehr früh in eine untergeordnete Position gedrängt wurden. Trotzdem erzählt uns die Geschichte auch von mutigen Frauen, die diese Benachteiligungen nicht hinnehmen wollten und sich widersetzten. Sie kämpften schon damals für die Idee der Gleichberechtigung - für die Emanzipation der Frauen.

Predmet raziskovanja so ženske v obdobju srednjega veka na področju Bizantinskega cesarstva. Življenje žensk v srednjem veku se je sicer razlikovalo od dežele do dežele, toda ob upoštevanju ohranjenih virov in tekstov spoznamo, da je bilo splošno mnenje o ženskah povsod enako. Cerkveni in posvetni pisci so žensko prikazovali v negativni podobi. Podobi, ki je popolnoma podrejena moškemu. Ženske so se morale prilagoditi normam in pravilom, ki so veljala znotraj družine in njenega družbenega položaja. V razmerju do moškega so bile neenakopravne, kar se je odražalo v njihovem pravnem, političnem, socialnem in ne nazadnje tudi v vsakdanjem življenju. S postavitvijo žensk v središče raziskovanja spoznavamo vlogo in specifičen pomen žensk v zgodovini. Dokaz temu, da tudi v srednjeveškem času najdemo ženske, ki so se v tem obdobju uveljavile in postale enakovredne moškim tudi na političnem področju, so vsaj tri bizantinske cesarice: Teodora, Irena in Zoe. V njihovih raznolikih življenjskih zgodbah, načinu prihoda na oblast, delovanju in miselnosti najdemo vzporednice, ki so odraz srednjeveškega časa, a pri tem ne smemo zanemariti njihovih vlog, ki so bile za srednjeveški čas netipične. The research focuses on women in the Middle Ages from the Byzantine Empire. The life of women in that period differed from country to country, but by considering all the sources and historical texts we realize, that the general opinion about women was all the same. Religious and secular writers depicted the image of a woman in a negative way. This image was completely subordinated to the man. The women had to abide all the rules and norms, which were considered normal by the family and by her social status. In comparison to the man, they were unequal which was reflected in their legal, political, social and also in their everyday life. By situating women in the center of the research we realize their importance and meaning for the history. The evidence which proves that we find women in the Middle Ages, who became equally recognized to the men even in politics, were the three Byzantine empresses: Teodora, Irena and Zoe. In their diverse and rich lives, the way they came to power, the way they ruled and by the way they were thinking, we found certain parallels to the zeitgeist of the Middle Ages, nevertheless we should not neglect their roles, which were definitely untypical for that time.

V magistrski nalogi smo se ukvarjali s tematiko hrane v srednjem veku, s posebnim poudarkom na obnašanju za jedilno mizo in spremembami le tega v času srednjega veka. Opisali smo osnovne značilnost prehrane in prehranjevanja različnih slojev prebivalstva ter na koncu naloge primerjali prehrano in prehranjevalne navade v evropskih deželah ter na Slovenskem. Hrana v srednjem veku ni bila enolična in monotona, predvsem višji sloji družbe, plemiči in graščaki na gradovih, menihi v samostanih in bogatejši meščani so si lahko privoščili izobilje in prirejali prave pojedine. Sestavine za jedilnik so pridobivali iz svojih posestev, divjačino so ulovili v gozdovih, veliko hrane so dobili od podložnih slojev v obliki dajatev, začimbe in del mesa pa so kupovali na trgu. Kmetje so se morali zadovoljiti s samozadostnostjo, kar so sami pridelali, to so tudi jedli. Prav tako so bili vezani na sezonsko hrano, poleti je bil njihov jedilnik bogatejši, pozimi pa manj raznolik. Posebej smo izpostavili samostane, ki so bile gurmanske zibelke srednjega veka. V toku časa so se spreminjale navade za jedilno mizo. Če so v zgodnjem srednjem veku jedli brez obzira do drugih, so se v poznejšem obdobju izoblikovale in ustalile navade spodobnega in civiliziranega obnašanja za mizo, ki so od ljudi za mizo zahtevale vedenje v skladu z njihovim družbenim statusom. V tem obdobju se je razširila tudi uporaba osnovnega jedilnega pribora. Hrana na slovenskem je bila v obdobju srednjega veka podobna kot v preostalih evropskih deželah. Pri svojih raziskavah smo ugotovili, da so tudi v slovenskih deželah višji sloji jedli prefinjeno hrano in so ob prihodu eminentnih gostov prirejali prave pojedine, kjer je bilo hrane v izobilju. Slovenski kmetje so se, podobno kot njihovi evropski rojaki, morali zadovoljiti z bolj skromno prehrano. Ob praznikih in večjih delih pa so si tudi kmetje privoščili boljše jedi. The master thesis deals with the theme of food in the middle ages, especially with the behaviour at the dining table and the subsequent changes during that period. We described the basic characteristics of food and eating within the different strata of society. At the end of the thesis, we compared the food and the eating habits in Europe and the Slovenian regions. Food in the middle ages was not uneventful and monotonous. Especially the higher levels of society, nobles and lords in the castles, monks in monasteries and richer citizens could afford an abundance of food and organized real feasts. They obtained the ingredients for the menu from their own properties, through hunting wild animals in the forests and from their subjects in the form of taxes. They bought the spices and some of the meat at the markets. Peasants had to be satisfied with self-sufficiency. Whatever they had produced, that was what they ate. Peasants were also more dependent on seasonal food, with their summer menu being richer than the winter one. We put special attention to monasteries, as they were the gourmet cradles of the Middle Ages. In the course of time, the habits at the dining table changed. In the early Middle Ages, people ate with no regard to others, but in the late Middle Ages new habits and rules of decent and civilized behaviour at the dining table were formed, which required people to behave in accordance with their social status. In this period, the use of the basic cutlery became widespread. Food in the Slovenian regions was during that period similar to that of other European regions. In our research, we determined, that the members of the higher strata of society in Slovenian regions also ate sophisticated food, and that they organized real feasts with plenty of food, when eminent guests arrived. Slovenian peasants, much like their European counterparts, had to be satisfied with food that was more modest. However, at times of celebration and important farming tasks involving more people, peasants also treated themselves to a good meal.

Druga polovica 15. stoletja je čas, ki je pomenil za Celje velike spremembe. Spremembe so se začele že leta 1451, ko jim je Friderik II. Celjski podelil mestne pravice, čeprav se je Celje kot mesto omenjalo že v listinah o pokneženju Celjskih iz leta 1436. Poleg mestnih pravic jim je določil še pomerij, oprostil jih je tlake in plačila davkov pri prodaji vina ter jim podelil hišo v kateri so si uredili rotovž. Leta 1455, po smrti Friderika, je Ulrik II. to listino potrdil in jo dopolnil s pravico meščanov do izvolitve lastnega sodnika. Leta 1456, ko je umrl še zadnji predstavnik Celjskih grofov, je prišlo do bojev za njihovo dediščino, mesto Celje pa je nato prešlo pod oblast Habsburžanov, na kar je nakazovala že obojestranska dedna pogodba med rodbinama leta 1443. Pod novim vodstvom je prišlo do sprememb v sami upravi mesta, glavno besedo so še vedno imeli sodniki, Habsburžani pa so v mesto postavili še vicedoma, ki je bil vmesni element med vodstvenimi organi Celja ter deželnim knezom. Pod vodstvom Habsburžanov so do konca zgradili obzidje, prestavili špital v mesto, gradili so mostove čez Savinjo in skrbeli za to, da hiše niso bile zapuščene in zanemarjene. Na področju gospodarstva so jim podelili privilegije, kot so bili prosto lovljenje rib in ptic (kar jim je omejila domača oblast), uvedli so obvezno skladiščenje v Celju za vse, ki so mimo tovorili trgovsko blago, zmanjšali število krčem v okolici in uvedli obvezno uporabo mitnic. Pomembna novost pa je bila tudi vodenje računskih knjig. The second half of the 15th century was a period of great significance for Celje. Although documents on the elevation of the Counts of Celje to the rank of princes mention Celje as a town as early as in 1436, the changes actually began in 1451 when Frederick II of Celje granted the city its town privileges. He also defined Celje’s legal boundaries, exempted the residents from socage and paying wine taxes, and gave the city a house in which a town hall was established. After Frederick’s death in 1455, Ulrich II endorsed the charter and supplemented the document with the townsfolk's right to elect their own judge. In 1456, when the last representative of the Counts of Celje died, a battle began for their estate and the city came under Habsburg rule, which was already indicated in a mutual inheritance agreement signed between the families in 1443. Under the new leadership the city administration underwent changes. Judges still had the last word, but the Habsburgs appointed a vidame to the city, who acted as an intermediary between the leadership of Celje and the provincial prince. Under the leadership of the Habsburgs the city walls were fully constructed, the hospital was transferred to the city, bridges were built over the Savinja River and it was ensured that houses were not deserted and uncared-for. In the field of economy the city was granted privileges like free fishing and bird hunting (which was limited by the national authorities), an obligatory storage facility was introduced in Celje for all people who transferred commercial goods through the area, the number of taverns in the surrounding area was limited and the obligatory use of tollhouses was introduced. An important novelty was also the keeping of account books.

Diplomska naloga z naslovom Srednjeveški viteški turnirji v Evropi in pri nas, na podlagi Turnirske knjige Gašperja Lambergerja in Turnirske knjige kralja Renéja Anžujskega ter zgodovinske literature, predstavlja podroben vpogled v svet evropskega in slovenskega viteštva ter njegovega turnirskega udejstvovanja. Vitez je pripadal vojaški eliti, ki se je v 11. stoletju oblikovala ob višjem plemstvu, in je predstavljal težko oboroženega konjenika. Poleg vojaške vloge je s svojo ideologijo, kulturo in idealom močno zaznamoval družbeno in kulturno področje srednjeveškega sveta. Profesionalizacija vojske in vse večja moč meščanstva sta ob koncu srednjega veka zmanjšali vitezovo vojaško moč, zato je začel iskati nove izzive na področju politike, gospodarstva in denarnega poslovanja. Predvsem pa se je posvečal obnavljanju viteške kulture. Posebno mesto je v vitezovem življenju imel viteški turnir. Slednji je od 12. stoletja dalje združeval vse elemente zahodnega viteštva: bojevanje, idealne nazore žrtvovanja, služenje, ljubezen, vero in upanje. Njegova prvotna oblika skupinske vojaške vaje je tekom srednjega veka dobila podobo skrbno zrežiranega dvornega ceremoniala posamičnih dvobojev. Skupaj z obliko se je spreminjal tudi njegov pomen, saj je igral pomembno vlogo v vitezovem življenju. To potrjujeta tudi turnirski knjigi, ki omogočata neposreden vpogled v svet viteškega turnirja in raziskovanje viteškega sveta. The thesis titled Medieval Knight Tournament in Europe and in Slovenia is based on the Tournament book of Gašper Lamberger, the Tournament book of René d'Anjou and historical literature, and it represents a detailed insight into the world of European and Slovenian knighthood and tournament participation. A knight, a heavily armed horseman, was part of a military elite formed alongside the higher nobility in the 11th century. In addition to his military role, a knight also strongly influenced the social and cultural aspects of the medieval world with his ideology, culture and ideals. The development of professional army and the growing power of the middle classes in the late Middle Ages reduced a knight's military power, so he started looking for new challenges in the political, economic and financial areas. Above all, a knight concentrated on restoring the chivalric culture. The tournament had a special place in a knight’s life. From the 12th century onwards, a tournament brought together all elements of western chivalry: fighting, ideal views of sacrifice, service, love, faith and hope. During the Middle Ages, its original form of collective military exercises was transformed into a carefully directed royal ceremony of individual duels. Along with the form, the meaning of the tournament also changed, and played an important role in the life of a knight. This is evident in the tournament book the Tournament book of Gašper Lamberger and the Tournament book of René d'Anjou that enable a direct insight into the world of a knights’ tournament and the research of the chivalric world.

Magistrsko delo obravnava položaj Judov v mestih Maribor in Erfurt v srednjem veku. Poleg smiselnega uvoda o razvoju in nastanku obeh srednjveških mest je del naloge posvečen primerjalni analizi judovskega položaja v obeh mestih. Izpostavljene so ključne tematike, kjer se kažejo podobnosti in razlike med obema obravnavanima judovskima skupnostima. Specifično se magistrsko delo ukvarja še z raziskavo vzorca judovske naselitve v mestih Maribor in Erfurt. Nadalje so analizirane različne perspektive judovskega položaja v obeh mestih. Eden izmed ključnih ciljev, ki predstavlja sklepni del naloge, je ugotoviti podobnosti in razlike med mariborskimi in erfurtskimi Judi. Judje so kot etnična skupnost sooblikovali zgodovino na slovenskem ozemlju kot tudi drugod, kar jasno pokaže primer Erfurta, ki je premogel številčnejšo judovsko skupnost v primerjavi z Mariborom. Ponovni pojav Judov v 9. in 10. stoletju se povezuje predvsem z dobro prepredeno trgovsko mrežo, ki je botrovala nastanku številnih judovskih krajev in oblikovanju močnih judovskih skupnosti z lastno politično in pravno samoupravo. Le-te so bile pomemben faktor gospodarskega razvoja vse do množičnih izgonov v 15. stoletju. Nedvomno sta judovski skupnosti v Mariboru in Erfurtu odličen pokazatelj hitrega gospodarskega razvoja, številnih privilegijev (predvsem v korist vladarjev), značilne strukture judovskih občin in najstarejših navad ter običajev Judov na evropskih tleh. The primary focus of the master thesis is the position of Jews in the Middle Ages in cities Maribor and Erfurt. The first part of the master thesis deals with the development and construction of both cities, whereas the second part is dedicated to a comparative analysis of the Jewish position within them. In addition, the second part exposes the differences and similarities between both Jewish communities. The research focuses on the Jewish settlements in the cities of Maribor and Erfurt. Different perspectives of the Jewish position in both cities are analyzed and presented. One of the key goals is to find the differences and similarities between the Jewish communities in both cities. Jews as an ethnic group helped shape history in Slovene lands like elsewhere in the world. This can be clearly seen in the example of Erfurt, which had a bigger Jewish community than Maribor. The re-emergence of Jews in the 9th and 10th centuries AD is primarily associated with the good cross-trading network that led to the emergence of many Jewish towns and the creation of strong Jewish communities with their own political and legal autonomy. The Jewish community was an important factor in economic development up until the mass deportations in the 15th century AD. The Jewish communities in Maribor and Erfurt have a typical Jewish community structure and excellently demonstrate the Jews' rapid economic ascent, their countless privileges primarily benefiting the rulers, and the oldest Jewish customs and traditions on European soil.

Leta 1246 je v boju padel avstrijsko-štajerski vojvoda Friderik II., zadnji moški pripadnik rodbine Babenberžanov, ki je vojvodini Štajerski do tedaj vladala več kot pol stoletja, vojvodini Avstriji pa celo 270 let. Triindvajset let po Friderikovi smrti je umrl tudi Ulrik III., zadnji koroški vojvoda iz rodbine Spanheimov, ki je poleg koroškega vojvodskega naslova v svojih rokah držal tudi velike dele takratne Kranjske. Konec obeh dinastij je na širšem področju Vzhodnih Alp v hipu sprožil boj za njuno dediščino, ki je z daljšimi in krajšimi prekinitvami trajal vse do leta 1311 (oziroma celo 1335). Tekmecev je bilo (predvsem za nekdanja babenberška ozemlja) več. V največ primerih so s političnega prizorišča izginjali eden za drugim in niso imeli realnih možnosti, da bi se v Avstriji ali na Štajerskem zadostno utrdili ter tam prevzeli oblast. Še najuspešnejša med vsemi sta bila ogrski kralj Bela IV. in češki kralj Otokar II. Přemysl, ki pa jima je uspelo, da sta s svojim avtoritativnim vladanjem štajersko plemstvo popolnoma odvrnila od sebe, tako da se je to v obeh primerih obrnilo proti njima. Nazadnje so se v večjem delu regije utrdili Habsburžani. Temelj za njihov uspeh so bile politične poteze, ki sta jih vlekla Rudolf I. in njegov sin Albreht I. Brez njunih uspehov poznejša habsburška moč vsekakor ne bi bila mogoča. Rudolf in Albreht sta bila zaradi razmer, ki so se v njunem času (1273–1308) ponujale, prisiljena delovati bolj popustljivo od svojih predhodnikov, saj za seboj nista imela ogromne vojaške sile in sta se bila prisiljena po vojaško pomoč vedno znova obračati na Štajerce. V času izumrtja štajerske vojvodske dinastije Babenberžanov lahko med najbolj pomembne rodbine iz področja današnje avstrijske Štajerske štejemo grofe Pfannberške ter gospode Stubenberške, Ortske, Wildonske, Stadeške in Liechtensteinske. Člani teh rodbin so imeli sredi 13. stoletja na Štajerskem še največ politične in vojaške moči ter so opravljali več deželnih in dvornih služb. Na področju današnje slovenske Štajerske je bila samo rodbina gospodov Ptujskih tista, ki se je v istem času lahko kosala z zgoraj omenjenimi. Tekom druge polovice 13. stoletja se je nekaj tako krških kot salzburških ministerialnih rodbin s področja današnje slovenske Štajerske skušalo izviti izpod oblasti svojega (nad)škofa ter se priključiti deželni zvezi štajerskega ali koroškega vojvode. Predvsem so se v tej smeri trudili izvorno salzburški ministeriali Ptujski ter krški ministeriali iz rodbin Kunšperških in Ranšperško-Lemberških. Med slednjimi sta izstopala predvsem Nikolaj Lemberški in Henrik I. Helfenberški. Čeprav sta slednja dva predvsem v šestdesetih letih imela veliko uspehov, pa njun trud slednjič ni obrodil dolgoročnih sadov. Le Ptujski so se uspeli popolnoma izviti izpod oblasti salzburških nadškofov, kar pa je bil rezultat dela več generacij. Za kaj tako dolgotrajnega Ranšperško-Lemberški in Kunšperški enostavno niso imeli moči. Zaradi tako popolnega uspeha gospodov Ptujskih se bralcu morda zazdi, da so bili salzburški in krški (nad)škofje druge polovice 13. stoletja skoraj popolnoma brez moči in svojih ministerialov niso bili sposobni kontrolirati. Temu ni tako. Ptujski so bili dejansko edini, ki jim je (spričo lastne vojaške moči) uspelo »uiti« izpod nadzora salzburških nadškofov in se tesno povezati s štajerskimi vojvodami. Vse druge salzburške in krške ministerialne rodbine česa takega niso bile zmožne. Medtem ko so se gospodje Ptujski za svojo vključitev v štajersko deželno zvezo morali truditi več desetletij, je to Žovneškim uspelo hitro in brez krčevitega nasprotovanja katerega izmed knezov, saj so bili svobodnega izvora. V štajersko deželno zvezo je aprila 1308 vstopil šele Ulrik II. Žovneški. Medtem se drugi člani njegove rodbine (Ulrik I., Leopold III., Gebhard III.) v preteklosti niso skoraj nikoli hoteli vmešavati v štajersko politiko. Tako so se uspeli izogniti nadoblasti oholega bana Štefana in vzkipljivega Otokarja Přemysla. In 1246, the Austrian-Styrian Duke Frederick II, the last male member of the Babenberg House, who had reigned over the Duchy of Styria for more than half a century and over the Duchy of Austria even 270 years, died in a fight. Twenty-three years after Frederick's death also Ulrich III of Spanheim, the last Duke of Carinthia, died, who apart from the Carinthian ducal title had also held a large part of Carniola in his hands. The end of the two dynasties immediately triggered a fight for their heritage in the wider area of the Eastern Alps, which with longer and shorter interruptions lasted until 1311 (or even 1335). There were many competitors. In most cases, they disappeared from the political scene one after another without any realistic chances to sufficiently strengthen their positions in Austria and Styria and to take over power there. The most successful of all were the Hungarian King Bela IV and the Bohemian King Ottokar II Přemysl, who due to their authoritarian reign managed to completely turn the Styrian nobility away from them moreover, the Styrian nobility turned against them in both cases. Finally, in the large part of the region the Habsburgs strengthened their position. Their success was based on the political moves made by Rudolph I and his son Albert I. Rudolph and Albert were due to the circumstances in their time (1273-1308) forced to act more lenient than their predecessors, as they lacked a huge military force to back them up, for which reason they were forced to ask the Styrians for it. At the time of the extinction of the Styrian Babenberg ducal dynasty the Counts of Pfannberg and the Lords of Stubenberg, Ort, Wildon, Stadeck and Liechenstein were considered among the most important families of today's Styria. In the middle of the 13th century the members of these families had a maximum of political and military power in Styria, and performed several state and court services. In the area of today's Slovenian Styria the family of the nobles of Ptuj was the only one to be able to compete with the above mentioned families. During the second half of the 13th century in the area of today's Slovenian Styria the ministerial families of Gurk and Salzburg were trying to break free from the power of their (Arch) bishop and join the state association of the Duke of Styria or the Duke of Carinthia. In particular, the originally Salzburg ministeriales of Ptuj, and the Gurk ministeriales from the families of Kunšperk and Ranšperk-Lemberg were active in this direction. Among the latter Nicholas of Lemberg and Henry I of Helfenberg were particularly prominent. Although the latter two had a lot of success mainly in the sixties, their efforts were not productive in the long run. Only the ministeriales of Ptuj managed to completely break free from the power of the Archbishops of Salzburg, which was to be contributed to the endeavours of several generations. The families the Kunšperk and Ranšperk-Lemberg simply lacked the power for such persistence. Because of the complete success of the Lords of Ptuj, the reader may feel that the (Arch) bishops of Salzburg and Gurk of the second half of the 13th century were almost completely without power, and were not able to control their ministeriales, which was not the case. The Lords of Ptuj were actually the only ones who (due to their own military power) managed to "get" out of control of the Archbishops of Salzburg and to get closely associated with the Dukes of Styria, which all the other Salzburg and Gurk ministerial families were not able to achieve. While the Lords of Ptuj had to try hard to get included in the Styrian state association for many decades, the Lords of Žovnek managed it quickly and without any convulsive opposition of any lord, as they were originally free.

Ptujski gospodje so bili od 12. do začetka 15. stoletja izjemno pomembna ministerialna rodbina salzburške nadškofije, ki se je primarno močno utrdila v samem mestu Ptuj in neposredni okolici. Sprva »le« salzburški ministeriali so v desetletjih pred smrtjo dosegli vpliv, ki jih je postavljal na drugo mesto za grofi Celjskimi. Širjenje njihovih posesti vzhodno od Ptuja, na zahodu pa vse do Savinjske in Šaleške doline, kjer so jih izpodrivali tamkajšnji grofje Celjski, priča o njihovi pomembni strateški funkciji – obrambi meje ob Ogrski. Pomembne ženske v rodbini Ptujskih in njihova dediščina po Ehrneških, Dravsko/Šoštanjskih ter Ortih so pripeljale do posedovanja pomembnih posesti in posledično do izjemnega vpliva te ministerialne rodbine. Pridobivanje moči Ptujskih s spretnimi porokami, sodelovanjem v vojnah in fajdah ter dednimi povezavami z drugimi plemiškimi rodbini je prinašalo lastništvo nad pomembnimi alodi, fevdi in deželnoknežjimi fevdi, od katerih so imeli neštete koristi. Zlasti pri njihovi »ekspanziji« na zahod jim je vlogo seniorjev ter mnoge fevde in alode prinesla povezava s sorodniki Kunšperškimi in Orti, na območju vzhodno od Ptuja pa so veliko posesti pridobili kot borci nemškega kralja Rudolfa Habsburškega in zvesti spremljevalci ogrskega kralja Bele IV. Zastave gradov in posesti nekaterih pomembnih plemiških rodbin v roke Ptujskim (npr. zastava Lemberga Hartnida Guštanjskega, ki je bil deželski sodnik za Savinjsko) še vedno prinašajo zapleteno interpretacijo pri procesu pridobivanja posesti. Posledice in koristi, ki jih je prinašalo posedovanje posesti Ptujskih, so povezane z dodelitvijo trških in mestnih pravic, obrambnimi in odvetniškimi nalogami, odrekanjem posesti v korist salzburške nadškofije, prav tako pa z gradbeno dejavnostjo. The lords of Ptuj were from the 12th till the beginning of the 15th century an important ministerial family of the Salzburg archbishopric, which was well established in the city of Ptuj and its vicinity. In the beginning they were »only« the Salzburgian ministerial members, but in the later decades, they achieved great influence, which put them right next to the Counts of Celje. The expansion of their properties to the east of Ptuj and all the way to the Savinjska and Saleška valley to the west, where they were forced out by the Counts of Celje, clearly testifies their important strategic function, which was the defense of the border of the Kingdom of Hungary. The women in this family and their legacy resulted in the possession of important estates and influence in the aristocratic circles of that time. The lords of Ptuj managed to get a great deal of power by cleverly arranging marriages, cooperating in wars, different disputes and inheriting connections from other aristocratic families, which consequently brought a majority of ownership regarding important feuds and land feuds, from which they had countless benefits. Their “expansion” to the west secured them the role on seniors for multiple feuds and feud lords, especially with their connection to the relatives which were the Kunšperški and Orti. In the eastern region of Ptuj they received a lot of estates, due to the fact that they fought for the German king Rudolf of Habsburg and because of their loyalty to the Hungarian king Bele IV. The flags of castles and estates of aristocratic families which were handed over to the lords of Ptuj, (for example the flag of Lemberg Hartnid Guštanjski, who was the land judge for the Savinjska region) still present a difficult interpretation in the process of acquiring new estates. The consequences and benefits which resulted in the ownership of the estates are connected with the assignment of the square and city rights, defense and jurisdictional tasks, economical rise, denying of estates in the interest of the Salzburg archbishopric and lastly with the civil engineering activities.

V magistrskem delu Judje v srednjeveškem Mariboru so opisane značilnosti Judov, njihova naselitev, način življenja in njihov pomen za gospodarstvo srednjeveške Evrope. Podrobneje so opisani Judje v srednjeveškem Mariboru, ki so se na področje današnjega Maribora naselili v trinajstem stoletju in tukaj ostali vse do izgona, leta 1497. Živeli so v getu, ki je obsegal današnjo Židovsko in Ključavničarsko ulico ter sosednje dele novega Glavnega trga, Tattenbachove in Vetrinjske ulice, to je južno-vzhodni del tedanjega obzidanega mesta. Živeli so v skladu z judovskimi pravili, in sicer so opravljali božjo službo v sinagogi, ter živeli v sožitju s krščanskimi someščani. Prav zaradi slednjega jim ni bilo treba nositi judovskih oznak kot Judom v ostalih srednjeveških mestih po Evropi. Ukvarjali so se z denarnimi posli (mnogi med njimi), in zato sčasoma postali nepriljubljena skupina. Po ukazu Maksimilijana I. (1459 – 1519) so morali šestega januarja 1497 zapustiti Maribor. Mnogi so se naselili v dunajsko Novo Mesto in Neukirchen, nato pa so se preselili na Gradiščansko v Željezno (Eisenstadt) in severovzhodno Spodnjo Avstrijo (Marchegg). Da so Judje živeli v Mariboru, še danes pričajo mnoge zgradbe (na primer sinagoga), poimenovanje ulice (Židovska ulica), priimki današnjih Mariborčanov, ter številni materialni viri, ki jih danes hranita mariborski mestni muzej in mestni arhiv. In this thesis, Jews in medieval Maribor, characteristics of Jews are described as well as their settlement, life style and significance for the economy of medieval Europe. Jews, who came to medieval Maribor in the 13th century and stayed here until they were deported in 1497, are described in detail. They lived in ghetto, which included today’s Židovska and Ključavničarska street as well as some parts of Glavni trg (Main square), Tattenbach and Vetrinjska street, which is the southeast part of the former town wall. They lived according to Jewish regulations, namely doing God's service at the synagogue, while at the same time lived in harmony with Christian fellow citizens. Because of the latter, they were not required to wear Jewish labels, unlike the Jews living in other medieval European cities. They were engaged in monetary business (many of them) and therefore eventually became an unpopular group. By order of Maximilian 1st (1459 – 1519), they were forced to depart Maribor on January 6th 1497. Many moved to Wiener Neustadt in Neukirchen and then moved to Burgenland (Eisenstadt) in northeast lower Austria (Marchegg). Many buildings in Maribor are a prove that Jews once lived here (synagogue for one), as well as names of streets ('Židovska' Jew's street), family names of people living in Maribor, and numerous material resources that are currently held in Maribor city museum and in city archives.

Z vzpostavitvijo šogunata v Kamakuri se je na Japonskem začel srednji vek, ki je s seboj prinesel mnoge spremembe, tako na političnem in pravnem kot tudi družbenem, kulturnem ter verskem področju. Te spremembe so počasi, a vztrajno preoblikovale japonsko miselnost in se še danes odražajo skozi določene kulturne posebnosti. V prvem delu diplomske naloge sem se osredotočila na zgodovinski razvoj, ki je privedel do omenjenih sprememb. V drugem pa sem se posvetila upravo-pravnim posebnostim vojaške vlade v Kamakuri s poudarkom na upravni delitvi na uradnike džito in šugo ter opisom njihovih dolžnosti in pravic. Kot glavni vir pri opisovanju le-teh so mi služili prevodi originalnih listin iz kamakurskega obdobja. V zadnjem delu naloge sem se osredotočila na glavne nosilce sprememb v obravnavanem obdobju – samuraje ter njihovo vojaško in kulturno življenje. Tukaj sem se dotaknila osnovnih vrednot samurajev, kot jih razlaga njihov častni kodeks bušido, ter njihovega življenja na bojišču in izven njega. Ker je veliko vlogo v življenju samuraja igral tudi zen budizem, sem na kratko predstavila tudi vpliv, ki ga je imelo to versko gibanje na razvoj umetnosti in kulture. With the foundation of the shogunate in Kamakura, the Middle Ages started in Japan, which introduced many changes into the political, legal, social, cultural and religious spheres of life. Those changes were slowly but persistently transforming the Japanese way of thinking, which can, through certain cultural specifics, be felt and seen even today. The first part of this paper focuses on the historical developments, which led to the changes mentioned above. The second part deals with the administrational and legal features of the military government in Kamakura, focusing on the division of the Shogunate's administration into jito and shugo officials, and their duties and rights. For the purposes of describing them, translations of the original documents from the Kamakura era were used as a source. The final part of this paper focuses on the main agents of the changes in the Kamakura era - the samurai, and their military and cultural life. This chapter touches upon the basic values of the samurai, as explained in their honour codex, the bushido, and their lives on the battle field and off it. As Zen Buddhism played a major role in the life of a samurai, its impact on the development of art and culture is also briefly explained.

V srednjem veku se je življenje žensk razlikovalo glede na njihov družbeni sloj. Čeprav jih umeščamo v kmečke, mestne in dvorne sloje, pa je vsem skupno to, da so bile bolj ali manj podrejene moškim. V prvem delu naloge sem na kratko predstavila dogajanje v srednjem veku, in sicer z namenom, da bi lažje razumeli življenje v tem odboju. Drugi del opisuje vse kmečke in mestne ženske v srednjem veku kako so živele, kakšno izobrazbo so prejele in kako so skrbele za družino. Tretji del naloge pa je posvečen dvornim ženskam. Tudi v tem delu je poudarek na njihovem izobraževanju, pa tudi življenju samskih, poročenih ter ovdovelih žensk. Na podlagi virov piscev takratnega časa sem predstavila še njihova pričevanja o ženskah na dvoru. Knjiga o mestu dam Christine de Pizan je imela zelo velik vpliv na prvo generacijo žensk s pomembno vlogo v javnem življenju. Paolo Santonino je v Popotnem dnevniku zelo podrobno opisal svoja potovanja, na katerih je srečal tudi številne ženske na dvorih. V ljubezni razočarani Giovanni Boccaccio, ki je v svojih neuslišanih ljubeznih dobil navdih za ustvarjanje, je v Dekameronu ženske prav tako opisoval kot plemenite, lepe in dobrosrčne. The life of women during medieval times was defined by their social class. Although, divided into different classes (peasants, middle and court classes), they had one thing in common – all were more or less inferior to men. The first part of this graduation thesis briefly showcases medieval events, hence in order to understand life during these times. The second part represents all medieval women from the peasant and middle class depicting their lifestyles, education possibilities and how they took care for their family. Furthermore, the third part of the thesis focuses on court ladies. Similarly, great stress is laid upon their education, as well as the life of unmarried, married and widowed women. Moreover and on the basis of sources from authors of that time, their testimonies about court ladies were represented. The Book of the City of Ladies by Christine de Pizan had a significant impact on the first generation of women with important roles in public life. Paolo Santonino’s itineraries provide thorough insight into his journeys, during which he met several court ladies. The heart-broken Giovanni Boccaccio, who drew his creative urge from the unrequited love, depicted women in Decameron as noble, beautiful and kind-hearted.

POVZETEK Magistrsko delo obravnava razvoj in nastanek mesta Slovenj Gradec v srednjem veku. Cilji magistrskega dela so prikazati vzroke za nastanek urbane naselbine, opisati razvoj in vse dejavnike, ki so vplivali na razvoj mesta v srednjem veku ter Slovenj Gradec predstaviti kot eno izmed bolj aktivnih, bogatih in pomembnih srednjeveških mest na Slovenskem. Srednjeveški Slovenj Gradec je nadaljeval kontinuiteto naseljenosti že iz antičnih časov, ko je na tem območju stala pomembna rimska naselbina – Colatio. Prva omemba kraja se v virih pojavi leta 1091, ko nastopi prvi lastnik gospoščine Slovenj Gradec Weriand de Grez. Skozi srednji vek je gospoščina zaradi svojega bogastva in pomembnosti menjala več lastnikov, med njimi najdemo pomembne plemiške družine, kot so Askvinski, Traungavci, Spanheimi, Andeški in tudi zadnji srednjeveški lastniki Habsburžani. V tem času je Slovenj Gradec leta 1251 prvič omenjen kot trg in leta 1267 kot mesto z vsemi mestnimi privilegijami. Gospoščina je bila sedež pomembne srednjveške župnije, župnije Svetega Pankracija, ki je bila v ena izmed vplivnješih na območju oglejskega patriarhata. Župniki Svetega Pankracija so nekajkrat opravljali tudi vlogo arhidiakona, kar še dodatno potrjuje dejstvo o pomembnosti župnije. Nedvomno je, da je mesto Slovenj Gradec bilo eno izmed starejših in pomembnejših mest v srednjem veku na Slovenskem. This thesis examines the emergence and development of the town of Slovenj Gradec in the medieval period. The goals of this work are to establish the reasons for its emergence, describe the settlement’s development and the factors that influenced it, and to present the town as one of the more active, wealthy and important settlements of the Middle Ages in the Slovene lands. The medieval town establishes continuity in human settlement of the area from Antiquity, when a Roman settlement of importance – Colatio stood there, to the Middle Ages. The first written record of Slovenj Gradec dates to 1091, when Weriand de Grez, the first owner of the estate, is mentioned. Due to its importance and wealth, the estate’s ownership kept changing regularly throughout the Middle Ages. Among the owners were many notable families, mainly the Houses of: Asquin, Traungau, Spanheim, Andechs, and Habsburg. In 1251, Slovenj Gradec was first mentioned as a market town and in 1267 as a city with full privileges. The estate was the seat of an important medieval parish – the parish of Saint Pancras (of Rome), one of the more influential parishes under the jurisdiction of the Patriarchate of Aquileia. Parish priests were named to the position of Archdeacon several times, further demonstrating the parish’s importance. Undoubtedly, Slovenj Gradec is one of the older and more important medieval cities in the Slovene lands.

V diplomski nalogi so predstavljeni srednjeveški gradovi v Spodnji Savinjski dolini ter družine, ki so na njih bivale oziroma jih imele v lasti. V prvem delu smo s proučevanjem virov in literature prišli do ugotovitve stanja gradov v srednjem veku, njihove strateške vloge, odnosov med plemiškimi družinami, političnimi ambicijami ter vzponi in propadi posameznih družin na področju Spodnje Savinjske doline. Na terenu pa smo spoznali dejansko stanje gradov v današnjem času in to s fotografijami tudi dokumentirali. Ugotovili smo, da se je začela mreža gradov gostiti v 12. in 13. stoletju na račun ministerialnih gradov. Pri gradnji je bila zelo pomembna izbira lokacije, ki je zagotavljala varnost. Zlasti pri najstarejših gradovih opažamo, da so bili postavljeni na prepadnih stenah, vrhovih hribov s strmimi pobočji, predvsem pa tam, kjer je bil dostop zelo težaven. Velikost gradov pa je bila vedno odvisna od položaja grajskega gospoda. Pri nastajanju gradov sta bila odločilna deželno-obrambni in gospodarsko-strateški pomen. Želja plemstva je bila širiti svoje ozemlje in oblast. Nekaterim se je to uresničilo s političnimi kupčijami, porokami ali pa boji. V Spodnji Savinjski dolini je prevladovala mešana družba različnih gospodov in njihovih družin. Zaradi strateške pomembnosti omenjenega ozemlja je prihajalo v 14. stoletju do boja za prevlado med različnimi dinastijami in gospodi. To se je kazalo v vojni za vovbrško dediščino kot alodifikacijo žovneških in cerkvenih gospostev s strani deželnega kneza od leta 1308 naprej ter fajdami med Ptujskimi in Celjskimi. Največ gradov so z dedovanjem in širitvijo posesti pridobili gospodje Žovneški, kasnejši grofje Celjski. Nobena druga srednjeveška rodbina vse do prevlade Habsburžanov okrog leta 1500 ni neposredno obvladovala tako velikega ozemlja današnje Slovenije kot grofje Celjski. V diplomski nalogi je opisan tudi vzpon, moč ter propad Celjskih, ki je bil povezan s smrtjo zadnjega Celjana Ulrika II. leta 1456. Tedaj je ogromna posest prešla v roke Habsburžanov, ti pa se za gradove niso zanimali, zato so začeli propadati. Danes so od nekaterih ostale le ruševine, redki izmed njih pa dobivajo novo podobo. This thesis presents the medieval castles in the Lower Savinja Valley and the families who had resided in them or owned them once. In the first part the sources and literature were examined in order to establish the state of the castles in the Middle Ages, their strategic roles, the relations between the nobilities, political ambitions and the rise and decline of individual families in the Lower Savinja Valley. In the field, the actual state of the castles today was established and documented with photographs. The network of castles became more compact in the 12th and 13th centuries at the expense of ministerial castles. In their building the choice of location was very important, providing for security. In particular, the oldest castles are observed to have been built on cliffs, on the tops of hills with steep slopes, and, especially in places that were hardly accessible. The size of castles was always depenent of the situation of the castle nobleman. At the castle erection the defence of the country, and their economic and strategic importance were crucial. The desire of the nobility was to expand its territory and power. In order to achieve this aim some resorted either to political bargains, marriages or fights. In the Lower Savinja Valley the mixture of various noblemen and their families prevailed. Due to the strategic importance of the said territory in the 14th century the struggles between various dynasties and noblemen took place. This was reflected in the war for the heritage of Vovberg as alodification of the nobility of Žovnek and ecclesiastical noblemen, by the provincial ruler from 1308 onwards and the feudal relations of the counts of Ptuj and the counts of Celje. Most castles were acquired by inheritance and expansion of the property acquired by the noblemen of Žovnek, the later Counts of Celje. No other medieval family up to the domination of the Habsburgs around the year 1500 did directly manage such a large territory of the present-day Slovenia as the Counts of Celje . In the thesis the rise, power and the fall of the Counts of Celje is described, which were connected with the death of the last Count of Celje, Ulrich II, in the year 1456. Then the huge estate was transferred to the Habsburgs, which were not interested in the castles, so they started to deteriorate. Today, only ruins of some of them have remained, and very few of them are getting a new image.

V diplomski nalogi z naslovom Ptujski trgovci v srednjem veku sem sestavila seznam trgovcev, ki so v tistem času delovali na Ptuju. Seznam sem sestavila na podlagi ohranjenih srednjeveških regestov ter ptujskih statutov iz leta 1376 in leta 1513. V prvem delu naloge sem se osredotočila na dogajanje na slovenskem ozemlju v času srednjega veka. Poudarila sem dogodke, ki so vplivali na trgovanje. Predstavila sem še splošen razvoj srednjeveških mest in trgovanja, ki je tam potekalo. Drugi del naloge se osredotoča na samo mesto Ptuj. Predstavljen je njegov razvoj v srednjem veku in dogodki, ki so ga najbolj zaznamovali. Na življenje v srednjeveškem Ptuju sta pomembno vplivala tudi statuta iz leta 1376 in leta 1513. Ker predstavljata eno izmed redkih zapisov prava za srednjeveška mest na slovenskem ozemlju, sem razčlenila njuno strukturo in opisala najpomembnejšo vsebino. V zadnjem delu sem se osredotočila na trgovino, ki se je v tistem času odvijala na Ptuju. Opisane so poti trgovanja, izdelki, ki so potovali skozi mesto, in zakonodaja, ki je trgovino urejala. Sestavila sem seznam trgovcev, ki so bili meščani Ptuja (od prve omembe leta 1283 do drugega ptujskega statuta leta 1513) in so trgovali tako v mestu kot v tujini. In my graduation thesis titled Ptujski trgovci v srednjem veku (Ptuj Merchants in the Middle Ages) I made a list of all the merchants who worked in Ptuj at that time. The foundation for this list were preserved medieval registers and Ptuj statutes in 1376 and in 1513. In the first part of my graduation thesis my main focus was on the occurrence in Slovenian territory in the Middle Ages. I emphasized the events that affected the trade. I also presented general development of medieval cities and trading. The main focus of the second part of my graduation thesis was on Ptuj. Its development in the Middle Ages and events that marked its development, were presented in the second part. The statutes from 1376 and 1513 significantly affected the living in medieval Ptuj. Since these statutes present one of the rare written records of law for medieval cities in the Slovenian territory, I analysed its structure and described the most significant contents. In the last part of my graduation thesis my main focus was on trade in Ptuj at that time. I described trading routes, products that could be found in the city and trade laws. I made a list of merchants who were citizens of Ptuj (from the first mentioning in 1283 till second Ptuj statute in 1513) and did business in Ptuj and abroad.

Judovska vera je religija, ki se je tekom stoletij razširila po celem svetu. Iz tega okvira ni izostal niti Iberski polotok, saj so Judje imenovani Sefardi prišli v Španijo v začetku prvega tisočletja. Skozi stoletja so živeli pod različnimi vladavinami, ki so imele različne verske opredelitve. Religija vladarja je vplivala tudi na številčno judovsko skupnost. Čas Vizigotov je sprva prinesel svobodo, vendar se je konec 6. stoletja z kraljevim sprejetjem krščanstva na Jude pričel vršiti pritisk, ki je povzročil nemire, poboje, izgone in prisilno pokristjanjevanje judovskega prebivalstva. Z prihodom Arabcev Judje ponovno uživajo svobodo, njihova kultura, socialni in politični položaj se zelo razvije, zaradi česar to obdobje imenujemo tudi Zlata doba. Nastop krščanskih voditeljev pomeni izvajanje rekonkviste, ki se je razširila po polotoku. Po prisilnih pokristjanjevanjih Judje postanejo »novi kristjani« ali zbežijo iz države, saj je bil antisemitizem vse močnejši. Gre za čas inkvizicije, ki je leta 1492 pripeljala do izgon vseh Judov iz države. Življenje Judov v Španiji je bilo vedno podrejeno ukazom in volji vladarja, ki je določal njihovo usodo. Judje so kljub temu razvili visoko kulturo, umetnost, znanost, glasbo, jezik ladino ter kulinariko. Navedeno se je ohranilo vse do danes, kar nam daje vpogled v obdobje srednjega veka Judov v Španiji. Judaism is a religion that has spread worldwide over the centuries. The Iberian Peninsula was not excluded from it as the Sephardi Jews arrived to Spain at the beginning of the first millennium. Through the centuries they lived under different rule, which all had different religious beliefs. The religion of a ruler also affected the large Jewish community. The time of Visigoths initially brought freedom but at the end of the 6th century, as the king adopted Christianity, pressure was put on the Jews which caused riots, massacres, expulsions and forced Christianisation of the Jewish population. With the arrival of the Arabs the Jews enjoyed freedom once again, their culture, social and political situation developed, because of which this period is called the Golden Age. When the era of Christian rulers started they carried out Reconquista, which spread over the Peninsula. After the forced Christianisation Jews became "new Christians" or fled abroad, because anti-Semitism was getting stronger and stronger. This was the time of the Inquisition, which led to the expulsion of all Jews from the country in 1492. The life of Jews in Spain was always subdued to orders and will of the rulers, who determined their fate. Nevertheless, the Jews developed high culture, art, science, music, the language Ladino (Judaeo-Spanish) and their cuisine. Aforementioned has survived until today and gives us an insight into the medieval period of Jews in Spain.

Diplomska naloga z naslovom Judje na Ptuju v srednjem veku predstavlja, na podlagi ohranjenih srednjeveških regestov in zgodovinske literature, življenje Judov na Ptuju vse od njihove prve omembe leta 1286 do njihovega pogroma. Pomembnost Judov na Ptuju potrjujejo: prva omemba sodnika Judov na Štajerskem leta 1333, judovske pravice v petih členih ptujskega mestnega statuta iz leta 1376, delovanje judovskih bankirjev Isserleina in njegovega vnuka Moschea, poslovni stiki z različnimi plemiškimi rodbinami, ohranjeni srednjeveški nagrobniki, judovska ulica, domnevna srednjeveška sinagoga in podatki o pogromu v letu 1404 (in o domnevnem v letu 1397). Srednjeveški Judje so imeli vodilno vlogo pri uvajanju denarnega gospodarstva in s tem zdravega gospodarskega življenja in vsestranskega kulturnega razvoja. Za razliko od kristjanov so lahko posojali denar z zaračunavanjem obresti. V visokem srednjem veku so posojila omogočala razmah gospodarstva. V tem času je Ptuj spadal pod oblast salzburškega nadškofa. Ta je Judom zagotavljal varnost in zaščito za plačilo visokih zneskov, ki jih je zanje pobiral mestni gospod. Diplomarbeit Juden in Ptuj (Pettau) im Mittelalter stellt aufgrund der mittelalterlichen Regesten und des Studiums der historischen Quellen das Leben der Juden in Ptuj (Pettau) von ihrer ersten Erwähnung im Jahr 1286 bis zum Pogrom am Ende des 14. Jahrhunderts bzw. Anfang des 15. Jahrhunderts dar. Die wichtige Rolle von Ptujer Juden im slowenischen Raum beweisen: die erste urkundliche Erwähnungeines jüdischen Richters in Steiermark im Jahre 1333, Judenrechte in fünf Artikeln des Ptujer/Pettauer Stadtrechts aus dem Jahr 1376, Tätigkeit der Judenbankiere Isserlein und dessen Enkels Mosche, dokumentierte jüdische Geschäftskontakte mit Adelsfamilien, erhalten gebliebene mittelalterliche jüdischeGrabsteine, nach Juden benannte Gasse–Judengasse, in den historischen Quellen erwähnte mittelalterliche Synagoge und schriftliche Beweise über dem Pogrom im Jahre 1404 (vermutlich auch schon im Jahre 1397). Mittelalterliche Juden haben einen wesentlichen Anteil an der Einführung der Geldwirtschaft als Grundlage eines gesunden wirtschaftlichen Lebens und damit aller kulturellen Entwicklung. Die Juden haben Geld gegen Zinsen verleihen können, was die damaligekatholische Kirche ihren Angehörigen verboten hat. Durch den jüdischen Geldverleih kommt es im hohen Mittelalter zur raschen Entfaltung der Wirtschaft. In der Zeit gehört Ptuj zum Salzburger Erzbischof, der den Juden den Schutz und Schirm gegen Bezahlung von Gebühren an ihre Vertreter – an die Herren von Ptuj/Pettau gewährleistet hat.

Z mostom, mitnico, pravico do sejmov, cerkveno upravo in gradom je bil Ptuj v srednjeveškem obdobju pomemben kraj na slovenskem ozemlju. V srednjem veku je bil Ptuj cvetoče mesto, kjer so se križale poti mnogih trgovcev. Zraven trgovine je bila v mestih razvita tudi obrt. V manjših mestih, kot je bil Ptuj, je ta delovala predvsem za potrebe domačega prebivalstva. Na Ptuju je bila obrt za izvoz redka v času nastanka statuta iz leta 1376 in iz leta 1513 je v mestu delovalo več kot 30 različnih obrti. Najpomembnejši obrtniki v srednjeveškem Ptuju so bili peki in mesarji, ker so skrbeli za prehrano ljudi v mestu. Da so oboji delovali brezhibno, se je v njihovo delovanje vmešaval tudi mestni svet. Tudi čevljarji in usnjarji so bili med pomembnimi obrtniki v srednjeveškem Ptuju. Dejavnost predelava kože oziroma izdelovanje izdelkov iz usnja je imela na Ptuju ugodne možnosti za razvoj. Med številčnejšimi obrtniki v srednjem veku so še nožar, jermenar, krznar, kovač, krojač, zidar in sodar. Na Ptuju so poleg teh obrti nastopali še eden ali dva zlatarja, mizar, kositer, tkalec, sedlar, steklar, lončar, tesar, brivec, barvar, žganjar in kuhar. Kmalu so se obrtniki začeli združevati v bratovščine, ki so bile v srednjeveškem Ptuju številčne. Iz teh bratovščin so se kasneje razvili cehi. Nekateri pa so nastali samostojno. Cehi, ki so sicer začeli nastajati v 14. in 15. stoletja, so bili pogosti v kasnejših obdobjih. Na Ptuju pa so delovali čevljarski, kovaški, krojaški, lončarski, mesarski in usnjarski cehi. Die Stadt Ptuj war im Mittelalter ein bedeutender Ort auf dem Gebiet Sloweniens, da es schon damals eine Brücke, eine Mautstelle, Marktrechte, eine kirchliche Verwaltung und ein Schloss besaß. Im Mittelalter war Ptuj eine blühende Stadt, wo sich viele Wege so mancher Handelsleute kreuzten. Gerade wegen des Handels war in der Stadt sehr gut das Handwerk entwickelt. In anderen, mit Ptuj vergleichbaren, kleineren Städten diente das Handwerk vor allem den einheimischen Einwohnern. In Ptuj war das Handwerk zum Zwecke der Ausfuhr sehr selten. In der Zeitdauer der Statutentstehung, zwischen den Jahren von 1376 bis 1513, waren in Ptuj mehr als 30 Handwerker tätig. Die wichtigsten Handwerker in dem mittelalterlichen Ptuj waren die Bäcker und Fleischer, die für die Nahrung in der Stadt sorgten. Damit alles ordnungsgemäß ablief, hat sich in ihre Arbeit auch der Stadtrat eingemischt. Unter den wichtigeren Handwerkern im mittelalterlichen Ptuj waren auch die Schuster und Gerber. Die Verarbeitung der Häute bzw. die Herstellung von Ledererzeugnisse hatte in Ptuj eine gute Entwicklungsmöglichkeit. Unter den zahlreichen Handwerkern im Mittelalter waren noch Messerschmiede, Riemer, Kürschner, Schmiede, Schneider, Maurer und Fassbinder. In Ptuj gab es neben denen noch zwei Goldschmiede, Tischler, Zinngießer, Weber, Sattler, Glaser, Töpfer, Zimmerer, Barbiere, Färber, Schnapsbrenner und Köche. Demnächst begannen sich die Handwerker in Bruderschaften zu verreinigen, die im Mittelalter sehr zahlreich waren. Aus diesen Bruderschaften entstanden später Gilden. Einige entwickelten sich jedoch zu eigenen Zünften. Die Entstehung der Gilden reicht ins 14. und 15. Jahrhundert, sie waren aber auch in späteren Epochen sehr häufig. In Ptuj fügten sich folgende Handwerker in Gilden zusammen: Schuster, Schmiede, Schneider, Töpfer, Fleischer und Gerber.

Hazari so bili srednjeveško polnomadsko ljudstvo turškega izvora, ki so se v času od 7. do 11. stoletja naselili na področju današnje zahodne Rusije, vzhodne Ukrajine, Azerbajdţana in delih Gruzije. Bili so ena izmed najnaprednejših civilizacij in so predstavljali vez med islamski nomadskimi ljudstvi in Bizantinskim cesarstvom. V diplomski nalogi je kronološko predstavljen čas pred nastankom hazarske drţave, čas obstoja, njene politične in gospodarske značilnosti. Poseben poudarek naloge je namenjen najpomembnejšemu dogodku v kratkem obstoju te drţave – sprejetju judovstva kot drţavne vere. The Khazars were a medieval semi-nomadic Turkic people who in the period from the 7th to the 11th century settled in the area of present-day western Russia, eastern Ukraine, Azerbaijan and parts of Georgia. They were one of the most advanced civilizations and represented a link between the Islamic nomadic peoples and the Byzantine Empire. In this diploma thesis in chronological order represented are the time before the existence of the Khazar state, the time of existence, its political and economic characteristics. Special emphasis is aimed to the most important event in the short existence of this country – the acceptance of Judaism as a state religion.

Quiché Maji so potomci nekdanje velike majevske civilizacije in njihovo ljudstvo še danes naseljuje visoka področja Gvatemale. Najbolj so poznani po znameniti sveti knjigi Popol Vuh, ki izvira iz 16. stoletja in je ena izmed najpomembnejših pisanih dokumentov ter virov za proučevanje stare majevske zgodovine. V njej je opisan nastanek sveta, kot so si ga predstavljali, mitologija ter zgodovina quichéjskega ljudstva. Na podlagi tega pisnega dela dobimo majhen vpogled v bistvo in njihovo dojemanje sveta, ki je bilo prepleteno z religijo in kozmologijo. Poznali so tri različne koledarje, ki so jih skrbno upoštevali in z njimi skušali preprečiti nesreče ter slabe stvari. Bili so močno povezani z naravo in imeli zelo raznolik panteon bogov, ki so bili zelo spremenljivi in so pogosto menjali oblike. Zelo pomembna sestavina vseh obredov je bilo žrtvovanje ali puščanje krvi na različne načine, obrednega pomena pa je bila tudi njihova znamenita igra z žogo, pri kateri so bili poraženci pogosto žrtvovani. S prihodom španskih osvajalcev je njihova kultura padla pod evropski vpliv, toda njeni vplivi so vidni še danes. Ohranila se je v Popol Vuhu, ki so ga, ko so se od španskih menihov naučili latinice, prepisali in nam tako omogočili majhen vpogled v razumevanje in dojemanje sveta te čudovite kulture. Quiché Mayans are descendants of a former great Mayan civilization and their people still inhabit high areas of Guatemala. Best known for the famous sacred book Popol Vuh, which dates from the 16th century and is one of the most important written documents and resources for the study of ancient Mayan history. It describes the creation of the world as they imagined it, mythology and history of Quiché people. Based on this written work we get a small insight into the essence and their perception of the world, intertwined with religion and cosmology. Quiché Mayans knew three different calendars, which were carefully followed and used in order to prevent accidents and bad things. They were closely associated with nature and had a very diverse pantheon of gods that were highly variable and frequently changed forms. Sacrifice and blood-letting in various ways was a very important component of all rituals. One of those rituals was also their famous ball game in which the losers were often sacrificed. With the arrival of the Spanish conquerors, their culture fell under European influence, but its effects are still visible today, persisted in the Popol Vuh. After learning Latin from the Spanish monks. they copied it and by that allowed us a small insight into their understanding and perception of the world.

V diplomskem delu Normani in srednjeveška Sicilija je predstavljeno normansko ljudstvo od časa njihovega pojava v predvikinški Skandinaviji pa vse do prihoda v Sredozemlje. Njihova zgodba se je začela ob koncu osmega stoletja, ko so začeli s prvimi roparskimi vdori na britanskemu otoku. V slabih dveh stoletjih so na svojih pohodih uspeli doseči vse konce evropskega kontinenta, prečkali Atlantik ter ustanovili naselbino v Novem svetu. Svojo oblast so na vzhodu razširili vse do Črnega morja, na jugozahodu pa vse do obal severne Afrike. Poudarek naloge je predvsem na razširitvi oblasti v Sredozemlju. V začetku 11. stol. so se v južni Italiji začeli pojavljati prvi Normani, kot tedanji plačanci lokalnih plemičev, ki so se udeleževali vojnih pohodov proti Bizantincem, Arabcem ter ostalim lokalnim vladarjem. V nekaj desetletjih so uspeli razširiti svoj vpliv, postopoma prevzeli oblast v južni Italiji, zavzeli Sicilijo ter ustanovili enega najmočnejših evropskih kraljestev tedanjega časa. Pri tem je glavno vlogo odigrala rodbina Hauteville, izvirajoča iz Normandije. Svoje ekspanzionistične cilje so razširili vse do severne Afrike in Male Azije, kjer so ustanavljali svoje kneževine. V času svoje vladavine so močno spremenili usodo južne Italije in Sicilije ter odigrali pomembno vlogo krščanske sile pri zaustavitvi vedno večjega prodiranja islama v Evropo. The diploma thesis, entitled Normans and medieval Sicily, discusses Norman people, from the time of their occurrence in Scandinavia, through to arrival in the Mediterranean. Their story began at the end of the eighth century, when they started with the first invasions on the British island. In the nearly two centuries they've managed to reach all corners of the European continent, crossed the Atlantic and established a settlement in the New World. They extended their power all the way to the Black Sea in the east and all the way to the shores of North Africa in the southwest. The thesis mainly focuses on extension power in the Mediterranean. In southern Italy the Normans first began to appear in the early 11th century as the mercenaries, hired by local nobles, who took part in military expeditions against the Byzantines, Arabs, and other local rulers. Within a few decades they have managed to expand their influence, gradually seized power of southern Italy, conquered Sicily, and established one of the most powerful European kingdoms of that time. The Hauteville family from Normandy had the major role in all that. Their expansionist goals have expanded to northern Africa and Asia Minor, where they were establishing their principalities. Their reign strongly changed the fate of southern Italy and Sicily, and they played an important role in the Christian forces by ceasing the increasing advance of Islam in Europe.

Inki so bili eno izmed starodavnih ljudstev predkolumbovske dobe, ki je v kratkem času doseglo svoj razvoj od majhnega plemena do stopnje največjega in najrazvitejšega imperija svojega časa. Njihovo življenje je bilo prežeto z religioznimi elementi in njihov panteon bogov je bil postavljen v središče dogajanja. Temelji religije so bili prevzeti od predhodnih kultur, Inki pa so jo prilagodili za svoje potrebe. Vsak član skupnosti je imel neko funkcijo in vrednost, njihov sistem recipročnosti in prerazdeljevanja dobrin pa je vsem omogočal dostojno življenje. Vse to pa se je spremenilo s prihodom španskega konkvistadorja Francisca Pizzara, ki je leta 1532 dosegel meje inkovskega kraljestva in s tem zapečatil njihovo nadaljnjo usodo, ki je vodila v propad mogočne civilizacije. Religija in njihov vsakdan sta bili med seboj izjemno povezani področji, njihova religiozna prepričanja in običaji pa so v andskem svetu marsikje živi še danes. The Incas were one of the ancient people of the pre-Columbian era, and in a very short time, a small tribe became the largest and the most developed empire in their time. Their life was imbued with religious elements and their pantheon of gods was placed in the centre of the happening. The foundations of their religion were taken over from previous cultures, and the Incas adjusted it to their needs. Every community member had a certain function and value. Their reciprocal and goods distributional system enabled decent life to everyone. But all changed with the arrival of Spanish conquistador Francisco Pizzaro who reached the borders of Inca Empire in 1532 and sealed their fate that led to ruin. Religion and everyday life were very connected areas. Their religious belief and traditions are still alive in many Andean places.

Diplomsko delo Zgodovina rodbine Kacenštajnskih v Šaleški dolini obsega pregled rodbine od njene prve omembe leta 1173 vse do njenega izumrtja in izginotja iz virov in listin, ki so nam na razpolago. Pojav Kacenštajnskih v Šaleški dolini se začne z gospodi Ptujskimi, ki so bili njihovi seniorji. Prav ti naj bi jih pripeljali na to področje s Koroške. V nadaljevanju njihovo pojavljanje zaznamuje hitro in spretno menjavanje gospodarjev, kar leta 1337 privede celo do delitve rodbine Kacenštajnskih na dve veji. Ena veja ostane zvesta Ptujskim in dobi ime Poelanni, druga pa svojo ministerialno vlogo podreja Žovneškim oz. kasneje grofom Celjskim. Že pred delitvijo je mogoče zaznati njihovo spretno krmarjenje med Ptujskimi in Vovbrškimi, ki jih po njihovem izumrtju nasledijo Žovneški. Vse to priča o spretni politični in gospodarski vlogi Kacenštajnskih. Rodbina je vseskozi imela svoj sedež na gradu Kacenštajn, ki naj bi ga po domnevnih teorijah zgradili Dravsko/Šoštanjski še pred gradom Šoštanj in naj bi ga zaradi skorajšnje obubožanosti prodali Ptujskim. Grad naj bi še pred izumrtjem rodbine podrli. Druge posesti rodbine pa so Habsburžani po letu 1456 pridružili šoštanjskemu gospostvu. Pomemben del rodbine Kacenštajnskih so bile, tako kot pri vsem ministeralnem plemstvu, poroke, ki so bile pomembno načrtovane in izbrane. Nimamo vseh podatkov, kdaj in s kom so se zgodile, a tiste, ki jih je mogoče zaslediti, pričajo o njihovi politični in gospodarski spretnosti. Večina podatkov in informacij, ki jih poznamo o rodbini Kacenštajnskih, izvira iz listin zasebnih arhivov kranjske grofovske in knežje linije Turjaških (Auerspergov), ki jim je leta 1440 Elizabeta, hči Hansa Kacenštajnskega, prodala svoj del posesti, in tako so dobili tudi njihov arhiv. Die Diplom-Arbeit Die Geschichte der Familie Kacenštajn im Tal Šaleška dolina umfasst eine Übersicht über die Familie Kacenštjan, seit 1173, als ihr Name zum ersten Mal auftauchte, bis zu ihrem Aussterben und Verschwinden aus den verfügbaren Quellen und Urkunden. Das Erscheinen der Familie Kacenštajn in Šaleška dolina beginnt mit der Ära der Herren von Ptuj/Pettau, den (ihnen übergeordneten) Herrschern. Angeblich haben gerade die Herren von Ptuj die Familie Kacenštajn von Kärnten auf dieses Gebiet gebracht. Später war die Ära der Familie Kacenštajn gekennzeichnet durch schnelle und geschickte Wechsel der Herren, was im Jahr 1337 sogar zur Zweiteilung der Familie führte. Ein Teil der Familie blieb den Herren von Pettau/Ptuj treu und nannte sich fortan Poelanni, während der andere Teil sich den Herren von Sannek/Žovnek, den späteren den Grafen von Cilli, unterordnete. Bereits vor dem Zerwürfnis, hat die Familie der Kacenštajn es verstanden, geschickt zwischen den Herren von Ptuj/Pettau und Herren von Vovberg (nach ihrem Aussterben wurden die Herren von Sannek/Žovnek zu ihren Nachfolgern) zu lenken. Das alles zeugt von einer geschickten politischen und wirtschaftlichen Rolle der Katcenštjans. Der Sitz der Familie war fortwährend die Burg Kacenštajn. Angebliche Theorien besagen, dass die Burg Kacenštjan schon vor der Burg Šoštanj von der Familie von Dravsko/Šoštanj erbaut worden war und wegen einer androhenden Verarmung an die Grafen von Ptuj/Pettau verkauft worden war. Angeblich war die Burg bereits vor dem Aussterben der Familie abgerissen worden. Was genau geschehen ist, ist leider nicht bekannt, da in den Urkunden keine relevanten Informationen zu finden sind. Den Rest der Güter bestimmten die Habsburger als einen Teil der Besitztümer der Herren von Šoštanj an. Einer der wichtigsten Züge der Familie Kacenštajn waren, sowie beim ganzen ministeriellen Adel, genau geplante und ausgewählte Eheschließungen. Wir verfügen nicht über alle Daten über die Eheschließungen bzw. wann und mit wem sie geschehen sind, aber die, die bekannt sind, zeugen von einer politischen und wirtschaftlichen Geschicktheit der Familie. Die meisten Daten und Informationen über die Familie Kacenštajn stammen von Urkunden aus den privaten Archiven der krainischen Graffen- und Fürstenline der Auerspergen. Elizabeta, die Tochter von Hans Kacenštjan, verkaufte im Jahr 1440 ihren Teil des Besitzes an den Fürsten von Auersperg, und somit gelangten die Auspergen auch zu ihrem Archiv.