Search

Mengeš je s številnimi grobišči in utrjeno naselbino na Gobavici ter poselitvenim arealom neposredno ob vznožju gradišča eno pomembnejših najdišč gorenjsko-ljubljanske halštatske skupine. V članku so predstavljeni rezultati arheoloških izkopavanj iz leta 2003 na grobišču Zavrti, kjer so bili odkriti skeletni in žgani grob ter pokop kobile iz mlajšehalštatskega obdobja. Arheološka datacija je bila potrjena z radiokarbonsko analizo. Gre za izjemno odkritje, saj pokop celega konja v okviru pogrebnega obreda in kulta do zdaj iz gorenjsko-ljubljanske skupine še ni bil znan, prav tako je na Gorenjskem v tem času izjemen skeletni pokop. Analiza vseh skeletnih grobov iz starejše železne dobe iz Mengša je pokazala, da se je inhumacija pojavila že od konca 9./8. st. pr. n. št., tak način pokopa se je ohranil tudi v mlajšehalštatski čas. Nova odkritja potrjujejo, da je bil Mengeš v starejši železni dobi na meji interesnih območij posameznih skupnosti, še posebej svetolucijske in dolenjske halštatske skupine.

Grobišče na Dvorišču SAZU v Ljubljani z več kot 300 žganimi grobovi iz mlajše bronaste in starejše železne dobe je še vedno eno ključnih najdišč za razumevanje gorenjsko-ljubljanske skupine. Nove raziskave na Kongresnem trgu so razkrile grobišče, ki se v mnogo vidikih razlikuje od tistega na Dvorišču SAZU. Prvič so bile v Ljubljani izpričane manjše gomile s prodnatim jedrom, zemljenim plaščem in zunanjim obodnim jarkom iz zgodnje železne dobe. Po večini gre za žarne grobove v središču gomile, izstopa gomila 3 s centralnim grobom in sedmimi pokopi okrog njega. Po načinu pokopa izstopajo trije skeletni grobovi iz 8. st. pr. n. št., ti so v članku tudi podrobneje predstavljeni. Podana sta kratek oris pojava skeletnih grobov v drugih sočasnih železnodobnih skupinah in poskus razlage teh skeletnih pokopov v Ljubljani. Na podlagi analize grobnih najdb in novih radiokarbonskih datacij iz Ljubljane so na kratko predstavljene dopolnitve Gabrovčeve kronološke sheme ljubljanskega grobišča in posledično gorenjsko-ljubljanske skupine, predvsem stopenj Ljubljana II in IIIa. Dopolnitve stopnje Ljubljana II tako v relativnem kot absolutnem kronološkem smislu so ključne za razumevanje začetka pokopavanja na Kongresnem trgu ter razdelitev stopenj Podzemelj 1 in 2.

The article represents a short synthesis about settlements from the Middle and the beginning of the Late Bronze Age in central and eastern regions of Slovenia. Special attention is given to two key-sites, Medvode-Svetje and Trata near Škofja Loka, both from the Gorenjska region. Numerous archaeological excavations and subsequent research publications in the last two decades brought about new insights on dwelling features, forms of housing and on settlement characteristics itself. At the same time, a completely new understanding of the spectre of ceramic repertoire has been obtained, while new radiocarbon dating results enable us to complement the absolute chronology of the given time period.

V članku so predstavljena izkopavanja kamnitih gomil z žganimi pokopi na območju Vile Prah in s Koroške ceste v Kranju, ki sta jih v letu 1939 opravila R. Ložar in V. Herfort. Na podlagi revizije arhivskega gradiva je bilo mogoče deloma rekonstruirati lego posameznih najdb in skupkov najdb, ki pripadajo domnevno več žarnim pokopom znotraj kamnite grobne kamre z območja Vile Prah. Z izkopavanj na Koroški cesti v Kranju so se ohranile grobne celote žarnih grobov. Predstavljene so tudi ostale železnodobne grobne najdbe iz Kranja in Stražišča pri Kranju ter Stanežič pri Ljubljani, ki jih hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Nove ugotovitve ter primerjalna analiza ostalih gorenjskih grobišč kažejo, da se je gomilni pokop na Gorenjskem pojavil že v zgodnji železni dobi, ob tem se je ohranil tudi plan žgani pokop. Večina grobišč, ki so se pojavila v zgodnji železni dobi, so bila konec stopnje Ljubljana IIIa/Podzemelj 2 opuščena. V gradivu s Koroške ceste v Kranju se zrcali vpliv svetolucijske skupine, kar dodatno potrjuje domnevo S. Gabrovca o širjenju interesnega območja svetolucijske skupine na območje Gorenjske.

The following article is an attempt at interpretation of the so-called triangle with extensions that appears as an ornament on prehistoric ceramic vessels (end of the 2nd and beginning of the 1st millennium BC). According to archaeological and further ethnological analogies within Eurasian territory, we presume that the ornament–symbol in question not only presents a feminine figure, as discussed in preceding studies, but can also be read as a house, home, oven or a posture of crossed arms. Furthermore, it seems that this sign has a symbolical function to protect and to shelter.

Prispevek skuša ovrednotiti vlogo kovin v Heziodovih pesnitvah Teogonija ter Dela in dnevi. Zlato je pri Heziodu božanska kovina – le bogovi ga nosijo, zlati, najboljši izmed rodov, je prav tako bogovom najbližji. V obeh pesnitvah redko omenjeno srebro je slabše od zlata in ni več atribut bogov. S srebrom Heziod opisuje vrtince rek, visoke stebre v podzemlju, nimfe. Tako kot je srebro manj vredno od zlata, je tudi srebrni rod manj vreden od zlatega. Bronu, prvi zlitini, pripiše pesnik lastnosti trdote in moči, iz njega sta izdelana orodje in orožje, s katerim bronasti rod bojuje vojne. Železo se v pesnitvah pojavi kot kovina iz katere sta izdelana orodje in orožje, železni rod, najslabšega izmed vseh rodov, pestita žalost in težko delo. Kljub temu, da je izdelava železnih predmetov spodbudila velik tehnološki napredek, pomeni ta kovina pesniku sinonim za trdo delo, napore in bedo – skratka popolno nasprotje zlatemu, tj. božanskemu.

V članku so predstavljeni izsledki arhivske raziskave starejšeželeznodobnega grobišča Veliki Nerajec pri Dragatušu v Beli krajini, ki ga je v letih 1900, 1901 in 1903 izkopal Jernej Pečnik, najdbe vseh treh izkopavanj pa poslal v Naravoslovni muzej na Dunaju. Ponovna revizija arhivskih virov in najdb je pokazala, da je prišlo pri inventarizaciji t. i. velike gomile (izkopane leta 1900) in tridesetih grobov (izkopanih leta 1903) do napake. Najdbe iz obeh izkopavanj so bile namreč pomotoma zamešane in v celoti pripisane veliki gomili, Pečnikova tretja izkopavanja leta 1903 pa so bila do sedaj v strokovni literaturi povsem spregledana.