Search

Ad multos annos

Švedski pisatelj Hjalmar Söderberg (1869–1941) je svetovno cenjen zaradi svojih leposlovnih del, manj znane pa so njegove poznejše študije v zgodovini religije, v katerih je pretresal drzne rekonstrukcije in interpretacije svetopisemskih dogodkov. Od trojice njegovih religioloških monografij se osredotočam na prvenec, Jahvejev ogenj (Jahves eld, 1918). Vodilna teza o Mojzesovi zgodbi, ki jo prinaša protagonist Markel, se glasi, da so bili nadnaravni dogodki na gori in ob njenem vznožju v Drugi Mojzesovi knjigi, ki jim je izraelska množica prisostvovala zgolj od daleč, v resnici scensko dognana in spektakularna oblika prvobitnega, predjudovskega bogoslužja, ki je bilo doma na tem prostoru. Ogenj, dim in bobnenje, ki v svetopisemskem besedilu spremljajo božje prihode, naj bi bili kratko malo spektakel za množico, te »posebne« učinke pa naj bi Mojzes in njegovi nasledniki dosegali z uporabo neke vrste smodnika. V zadnjem delu prispevka osvetljujem avtorjevo vpetost v njegov čas in tedanje duhovno-intelektualne premike ter njegov odnos do religije, kakor se kaže v nekaterih njegovih leposlovnih delih.

Nad barjem je veter in moker je zrak, uši imam v tuniki, v nosu prehlad. Z neba štropotajo nalivi dežja, vojak sem na zidu, ne vem sploh, zakaj. Po sivem kaménju se plazi megla, dekle imam v Tungriji, jaz pa spim sam.

Pogost motiv v rimski paliati so medgeneracijski konflikti. Medtem ko očetje največkrat poudarjajo konvencionalno moralo in kažejo varčnost, že kar skoporitost, se sinovi v njihovi odsotnosti radi predajajo razvratu: zapravljajo denar, popivajo in se spuščajo v razmerja s heterami, ponavadi ob pomoči kakega nabritega domačega sužnja. Ker vlada v komediji saturnalijski narobe svet, na koncu »zmagajo« sinovi in sužnji, ki so tudi glavni junaki teh komedij. Tu in tam pa Plavt sinovom položi na jezik besede, ki odstopajo od njihovega siceršnjega ravnanja in jih prikažejo v odgovornejši luči. Njegova najrazvpitejša »moralistična« komedija je Trinovčevo (Trinummus), vendar zasledimo moralno navdahnjene vložke in značajske lastnosti tudi v drugi komediji s podobnim izhodiščem, ki deluje veliko bolj razposajeno: v Hišnem strahu (Mostellaria). Ob primerjavi mladih protagonistov v Plavtovih komedijah Hišni strah in Trinovčevo ugotovimo, da je komedija Trinovčevo občutno bolj moralistična od Hišnega strahu, vendar po drugi strani tudi v slednjem ni mogoče videti gole burke kot, denimo, v Oslih (Asinaria) istega avtorja. Če si v Oslih oba protagonista, oče in sin, ki se pehata za isto meretrix, pravzaprav zaslužita zgolj posmeh občinstva, imajo glavni junak Hišnega strahu, njegov prijatelj in ljubica več značajskih lastnosti, ki so jih morale prikupiti tudi kritikom Katonovega kova.

Eden od starorimskih pesnikov, s katerim se skoraj zagotovo srečamo že v srednješolskem izobraževanju, je lirik Gaj Valerij Katúl (1. stol. pr. Kr.). Širšemu bralstvu je znan predvsem po pesmih izbranki s psevdonimom »Lezbija«, verjetno zgodovinski osebi iz visoke rimske družbe.

Leta 2014 je KUD Logos izdal Izbrane pesmi svetnika Gregorja iz Nazianza v dvojezični izdaji, v prevodu in z obsežnim spremnim aparatom dr. Vida Snoja. Kar takoj omenimo, da Gregor kljub svetniškemu statusu in prestižnemu vzdevku »Bogoslovec« (Θεόλογος) v slovenskih prevodih doslej tako rekoč ni obstajal. Čeprav gre za enega od treh Kapadočanov iz 4. stoletja (druga dva sta bila Bazilij Veliki in Bazilijev mlajši brat Gregor iz Nise), ki veljajo za najzaslužnejše pri oblikovanju dogme o Sveti Trojici na krščanskem Vzhodu, najdemo na COBISS-u med slovenskimi zadetki poleg nedavnega Snojevega prevoda in spletne objave le še odlomek iz 37. govora, ki ga je leta 2000 objavil dr. David Movrin v Družini.

Z velikim projektom Celjske Mohorjeve družbe smo slovenski bralci leta 2015 dobili zapolnitev še ene bele lise v kulturi: prevod monumentalnega dela Historia ecclesiastica gentis Anglorum (v petih knjigah), ki ga je leta 731 v latinščini dokončal sveti Beda Častitljivi, menih iz Severne Humbrije na Angleškem. Delo se sicer začne z geografijo in zgodovino Britanije v rimskih časih, vendar postavlja v ospredje zgodovino razvoja krščanske Cerkve na Angleškem, zlasti v Severni Humbriji. Kljub poudarku na cerkveni zgodovini pa nam po uvodnih besedah enega od prevajalcev, dr. Bogdana Kolarja, delo ponuja tudi »največ informacij, ki nam pomagajo sestaviti zgodovino zgodnjih anglosaških kraljestev« (str. 47), torej največ splošnozgodovinskih podatkov o obravnavanem obdobju. To seveda ni bilo Bedovo edino delo; nasprotno, kot nam pove drugi prevajalec dr. Miran Sajovic v svojem uvodu, tvorijo večji del Bedovih spisov razlage svetopisemskih besedil, pridružujejo pa se jim Bedi zelo ljubi življenjepisi svetnikov, dve Kroniki človeške zgodovine, v katerih je uvedel štetje let »od Gospodovega učlovečenja«, torej po Kristusovem rojstvu, kot tudi homilije, priročniki (o metriki, retoričnih figurah, izračunavanju časa ...), pesmi (himne, epigrami) in peščica ohranjenih pisem. Najznamenitejša pa je vendarle Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov.

V okviru dvatisočletnice »dograditve rimske Emone«, kot se diplomatsko izražajo mediji in ustanove (na kaj natanko se nanaša slovita omemba letnice 14/15 po Kr., najdena v Ljubljani na fragmentu rimske napisne plošče, je namreč nemogoče reči), že vse leto 2014 potekajo prireditve in razstave v spomin rimskih časov. Med izvirnejše gotovo sodi predstava Vonjave Emone, ki jo je uprizorilo gledališče Senzorium po konceptu in v režiji svoje direktorice in umetniške voditeljice Barbare Pie Jenič.

Leta 2012 je pri založbi Institutum studiorum humanitatis (ISH) izšel še zadnji od treh zvezkov, v katerih sta objavljeni po dve Aristofanovi (politični) komediji: zvezek Demagoška komedija z dramama Vitezi (Ἱππεῖς) in Ptiči (Ὄρνιθες). Prevajalka in piska spremnih besedil Maja Sunčič je, kot po navadi, spremnemu znanstvenemu aparatu odmerila vsaj tako pomembno mesto kot prevodu samemu.

Po Aharnjanih, Ptičih in Lizistrati v prevodu Frana Bradača ter Zborovalkah v prevodu Marijana Tavčarja je prevajanje Aristofana v slovenščino skoraj za pol stoletja obstalo, v tretjem tisočletju pa se je spet zganilo: leta 2003 so v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi izšle Praznovalke tezmoforij in Žabe v različici Andreje Inkret (v prevodu iste prevajalke bodo v bližnji prihodnosti izšle tudi Ose pri Celjski Mohorjevi družbi), leta 2006 pa pri Modrijanu še Oblačice Jelene Isak Kres.

V soboto, 15. maja 2010, se je skupinica članov Društva za antične in humanistične študije in gostov z minibusom podala na Most na Soči na kulturnozgodovinsko pot Čez Most po modrost, ki obiskovalcem predstavlja večtisočletno kulturnozgodovinsko in še posebej arheološko dediščino tega kraja.

Že ko odpremo antologijo Vpletel bom belo vijolico, v kateri mag. Jelena Isak Kres predstavlja 124 epigramov štiriintridesetih abecedno razvrščenih avtorjev iz helenističnega obdobja grške književnosti, opazimo, da se uvršča med študioznejše izdaje v Logosovi zbirki Poezije, kar se za gradivo iz časa aleksandrijskih filologov tudi spodobi.

Zgodba je naslednja: Atenski mladenič Kalidor je zaljubljen v kurtizano Fojnikijo, ki pripada zvodniku Balionu, glavnemu negativcu v igri. V uvodnem prizoru Kalidor pokaže družinskemu sužnju Kljukcu (Pseudolus) pismo, v katerem ga Fojnikija prosi za pomoč, ker jo je kupil neki makedonski vojak za dvajset min; petnajst min je plačal vnaprej, preostalih pet pa naj bi prav tega dne prinesel njegov sel, ki bo dokazal svojo istovetnost z dogovorjenim znamenjem – pismom s pečatnim odtisom vojakovega portreta. Kljukec obljubi Kalidoru, da bo preprečil prodajo njegove ljubice. Ko prispe vojakov sel Grabež (Harpax), Kljukec od njega z zvijačo pridobi vojakovo pismo in prepoznavno znamenje, nato pa pošlje k Balionu drugega pretkanega sužnja, Pavijana (Simia), da se izdaja za vojakovega slugo in odpelje Fojnikijo na varno. Ta osrednji dogodek v drami – prevara Baliona – je prikazan v gornjem odlomku.– Prevod celotne komedije bo še v letu 2010 izšel pri Celjski Mohorjevi družbi.

Eno poglavitnih vprašanj, na katero si mora prevajalec Plavta odgovoriti še pred začetkom dela, je, kako se spoprijeti s formo besedila, saj je za tekste tega komediografa v izvirniku značilna izjemno raznolika in težavna metrika. V prispevku sem uvodoma predstavila prevajalsko prakso v slovenskih prevodih, ki so doslej izšli v knjižni obliki – v Gantarjevem Amfitruonu (Amphitruo), Hišnem strahu (Mostellaria) in Komediji o loncu (Aulularia), v Rebulovem Bahavem vojščaku (Miles gloriosus) in novem prevodu Dvojčkov(Menaechmi) Jere Ivanc –, nato pa sem se osredotočila na smernice, ki sem jim sledila sama pri prevajanju komedije Pseudolus, poslovenjene kot Kljukec. V prilogi dodajam natančno preglednico metrike v izvirniku in prevodu.

V prispevku raziskujemo, v čem se je Ovidij pri svoji didaktični pesnitvi o rimskem koledarju Fastinaslanjal na grško izročilo ajtiološkega upesnjevanja koledarskih enot in astronomije, v čem pa je bil njegov pristop izviren. Med izvirne poteze vsekakor štejeta razsežnost zastavljenega projekta, ki po kronološkem zaporedju obdela večino dni od januarja do junija, in očitna ambicija po stvaritvi besedila, ki bi kljub ne-herojski elegični meri delovalo kot svojevrsten nacionalni ep: tematika rimskih koledarskih praznikov naj bi ustvarjala in utrjevala občutek, kaj pomeni biti Rimljan v avgustejski dobi. Tako je Ovidij grški model ajtiološke pesnitve v elegičnem distihu napolnil z rimsko vsebino, to pa spet nerazdružljivo prepletel s številnimi grškimi nadrobnostmi.

12. februarja 2009 je minilo trideset let, odkar je v Ljubljani umrl dolgoletni profesor Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in v letih 1950-51 njen dekan, akademik dr. Milan Grošelj (1902-1979). Ker posvečamo to številko Kerie njegovemu spominu, bomo v nadaljevanju najprej na kratko povzeli njegovo življenje in delo, nato pa predstavili vsebino prispevkov, ki sestavljajo prvo tematsko številko Kerie na njeni dvanajstletni življenjski poti.

24. oktobra 2009 sta Oddelek za klasično filologijo in Društvo za antične in humanistične študije obeležila 30-letnico smrti akademika in dolgoletnega profesorja Filozofske fakultete dr. Milana Grošlja (1902–1979) z odkritjem spominske plošče na njegovi rojstni hiši v Kamniku, zdaj Hotelu Malograjski dvor.

Če so bile komedije velikega rimskega komediografa Tita Makcija Plavta (ok. 250–184 pr. Kr.) doslej deležne zelo sporadičnega prevajanja v slovenščino (od leta 1954 do 1995 jih je bilo prevedenih zgolj šest, od teh dve za gledališko uprizoritev, torej ne za književno objavo), je bilo leto 2009 nekoliko plodovitejše: poleg prevoda Oslov (Asinaria) za MGL – Mestno gledališče ljubljansko – izpod tipkovnice Marka Marinčiča smo dobili še nov prevod Dvojčkov (Menaechmi).

Od leta 2004 dalje v slovenski prevodni književnosti spremljamo postopno zapolnjevanje bele lise, ki jo je do nedavnega predstavljal Plutarhov opus Moralia oz. grško Ethika, Etični spisi – zbirka 78 poljudnih in strokovnih razprav z najrazličnejšo tematiko od filozofije do naravoslovja (med njimi je tudi nekaj nepristnih).

V antiki je bila ‘elegija’ vsaka nekoliko daljša pesem, zložena v elegičnem distihu, tematsko pa je – zlasti v stari Grčiji – lahko obravnavala pestro paleto govorčevih čustev in mnenj. Nasprotno se je v angleški poeziji razvila nova podzvrst, ‘pogrebna elegija’, tako da se je pojem elegije počasi zožil na pesem, ki izraža tožbo ali vsaj kaže resen, zamišljen ton. Drug pomemben odklon angleške elegije od njene antične predhodnice je njena poljubna oblika. Odločilni kriterij ‘elegičnosti’ se je tako prenesel z oblike na vsebino, predvsem pa na razpoloženje.

Meseci med 26. januarjem in 20. julijem 2008 so v beneškem Palazzu Grassi rezervirani za velik mednarodni projekt, ki je še posebno zanimiv za klasične filologe ter preučevalce antike in srednjega veka: za razstavo z naslovom Rim in barbari: rojstvo novega sveta.

Po zaslugi prevajalskih in analitičnih prizadevanj Maje Sunčič je v slovenskem prostoru končno postal deležen nekoliko večje pozornosti orjaški segment Plutarhovega opusa, ki je bil doslej skoraj povsem zanemarjen. To je zbirka 78 poljudnih in strokovnih razprav z raznovrstno tematiko od filozofije do naravoslovja, ohranjenih pod skupnim latinskim naslovom Moralia oz. grško Ethika, Etični spisi (med njimi je tudi nekaj nepristnih).

Zdi se, da so za Cicerona, največjega rimskega prozaista in nenazadnje pomembnega posredovalca grške filozofske misli, po dolgih letih zanemarjanja na Slovenskem napočili boljši časi. Medtem ko je bilo do nedavnega od njegovih del v slovenščini na voljo le Največje dobro in največje zlo, so v zadnjih štirih letih izšli kar trije novi prevodi.

Jezuitski učitelji, ki so v Ljubljani ustanovili gimnazijo in nekakšno polovično univerzo, so se ukvarjali z antično književnostjo na vrsto načinov. Njihovo delovanje je predstavljeno v šestih razdelkih. V prvem je opisan jezuitski šolski sistem nasploh, medtem ko drugi prikazuje odnos reda do klasikov. Pri tem je posebej izpostavljeno znanstveno delovanje jezuitov na Slovenskem. V tretjem razdelku je podan nadroben pregled (zlasti) latinskega čtiva, predpisanega za pouk v vsakem od šestih gimnazijskih razredov, poleg tega pa tudi opis učnih metod. V četrtem razdelku so navedeni ohranjeni naslovi in vsebine zaključnih gimnazijskih izpitov iz književnosti, ki so potekali v Ljubljani. V petem so začrtane glavne značilnosti jezuitske šolske dramatike, šesti pa zaokroži prispevek z razpravo o sedemnajstih dramah z (domnevno) tematiko iz antične književnosti, ki so jih napisali in uprizorili ljubljanski jezuiti s svojimi učenci.

Koledar, ki ga uporabljamo danes, izvira z nekaj popravki iz starega Rima, natančneje od Julija Cezarja. Najstarejši rimski koledar pa se je od julijanskega zelo razlikoval. Sestavljali so ga lunarni meseci, ki so malce krajši od solarnih, tako daje imelo leto 355 dni; razliko med 12 lunarnimi meseci in solarnim letom so skušali Rimljani premostiti z občasnim vstavljanjem dodatnega meseca, a to ni bila najboljša rešitev. Bile pa so še druge razlike.

Po več kot pol stoletja smo dočakali slovenski prevod enega temeljnih literarnovednih del 20. stoletja, Europaische Literatur und lateinisches Mittelalter (1948). Njegov avtor Ernst Robert Curtius (1886-1956) je bil v prvi vrsti romanist, vendar sta mu širina intelektualnih zanimanj in erudicija omogočali, daje v svoje interpretacije zajemal poleg romanskih tudi angloameriške in nemške sodobnike ter srednjeveške in antične pisce.

Po dolgoletnem ukvarjanju z retoriko v klasični in pozni antiki Zahoda obravnava George A. Kennedy, verjetno eden najbolj cenjenih živečih strokovnjakov za to vedo (njegovo delo Klasična retorika je na voljo tudi v slovenskem prevodu), tudi retoriko v drugih kulturah.

Pred sto leti se je 19. septembra rodil moj oče, akademik Milan Grošelj, dolgoletni profesor in predstojnik na Oddelku za klasično filologijo. Taka obletnica si nedvomno zasluži omembo v reviji, posvečeni slovenskim klasičnim študijam, ki jih je v svojem - žal razmeroma kratkem – življenju temeljno sooblikoval. Čeprav imam osebnih spominov nanj zelo malo, saj je umrl, ko sem imela tri leta in pol, me je vendarle spremljal na vsej življenjski poti: v spominih, ki mi jih je stalno pripovedovala moja mati in njegova bivša študentka, klasična filologinja Andreja Grošelj; v načinu, kako me je po zgledu njegovih seminarjev sama poučevala latinščino; v znanstvenem profilu mojih profesorjev na fakulteti, njegovih nekdanjih študentov; v izdajah latinskih beril, v znanstvenih prispevkih in nenazadnje v spominih mnogih ljudi, ki so ga poznali in je nanje naredil tak vtis, da so o njem radi pripovedovali še desetine let kasneje.

V tem prispevku poskušamo prikazati nekaj poglavitnih slogovnih značilnosti kronike jezuitskega kolegija v Ljubljani, s prevajanjem katere se prof. Marija Kiauta ukvarja že nekaj let. Gre za delo z izvirnim naslovom Historia annua Collegii Labacensis (okrajšano kot HACL), ki ima v rokopisu 521 strani in sega od leta 1596 - 1691. Pri pričujoči analizi gre pravzaprav za tri razdelke, ki vsi temeljijo na obdelavi primerov. Ti so vedno navedeni tako v latinščini (gre za prepis rokopisa, katerega levji delež je oskrbel mag. France Baraga, strani 138-163 pa p. Angel Kralj) kot v slovenskem prevodu prof. Kiautove, ki pa še ni povsem dokončen. Vsi so tudi opremljeni z letnico in s številko strani, kjer se najdejo v rokopisu.

V izboru grških, zlasti pa latinskih epigramov, ki so izšli v prevodu študentov klasične filologije v drugem letniku Kerie (Keria II.1 (2000): 127 - 58), je prisoten tudi - sicer razmeroma majhen - delež takih, ki v izvirni obliki vsebujejo besedne igre ali posebno idiomatiko. Taki prevodi pa seveda zahtevajo od prevajalca nekaj svobode in iznajdljivosti, toliko bolj, ker so bili epigrami v prvi vrsti namenjeni recitiranju in je bilo potrebno najti rešitev, ki bi jo poslušalstvo lahko takoj razumelo, razne tipografske pripomočke, kot so kurziva ali narekovaji, pa je zamenjala modulacija glasu. V ta prispevek sem vključila štiri primere pravih besednih iger, ki gradijo na dvojnem pomenu besede, dva primera, kjer je bilo treba v slovenščini uvesti drugo podobo, in enega, kjer je bil pravi učinek možen le, če se je ohranil latinski citat.

Prevajanje 34 grških in 35 latinskih epigramov, ki so predstavljeni na naslednjih straneh, je bil projekt, s katerim smo se sedanji in nekdanji študentje klasične filologije pomalem ukvarjali kar dve leti. Zametki segajo še v leto 1997-98, ko je bila ustanovljena Študentska sekcija DAHŠ-a in so naši študentje na Gimnaziji Poljane organizirali literarni večer (z obvezno rimsko zakusko), kjer sta Jera Ivanc in Gregor Pobežin brala prevode grške in rimske vinske poezije. Ta dogodek, ki je s svojo kulturno in umetniško ravnijo najbrž presenetil marsikaterega obiskovalca, nas je spodbudil, da smo začeli razmišljati o še kakšnem takem podvigu - korak naprej pa bi lahko napravili s tem, da bi tudi prevode izdelali kar sami. Ta zamisel se je zdela posrečena iz več vzrokov, med drugim tudi zato, ker bi bil tak projekt dobra šola metričnega prevajanja, saj množina še neprevedenih antičnih del kar vpije po prevajalcih, kak tovrsten prevajalski seminar pa na Oddelku za klasično filologijo še ni organiziran.

Horacijeve pesmi slovijo po svoji umetelnosti, saj jih bogatijo mnoga latinska pesniška sredstva- strukturalna (besedni red, postavljanje ključnih pojmov na vidno mesto v verzu, enjambement, naraščanje dolžine stavčnih členov), figurativna (metafore, aliteracija, glasovno ujemanje) in metrična, ko se ritem sklada z vsebino. Vrhu tega sestavljajo Horacijevo poezijo skrbno izbrani izrazi na dobro premišljenih mestih, ki tvorijo med seboj povezave, odseve in nasprotja. Tako dobimo popoln vtis o pesmi šele, ko jo beremo kot mozaik, sestavljen iz rnnogih drobcev, ki so med seboj organsko povezani. V tem eseju born opisala zgradbo in splošne značilnosti ode 1.4 ter podrobno analizirala posamezne verze.