Jakobova soba

Za Jakobovo sobo (1922) si je Virginia Woolf zamislila romaneskno obliko, radikalno druga?no tako od svojih prejšnjih romanov kot od tradicionalnega romana sploh: »nobenega gradbenega odra; komaj kje vidna kakšna opeka; vse somrak razen srca, strasti, razpoloženja, vse tako svetlo žare?e kot ogenj v megli«. Z njo je izrazila svojo percepcijo sveta kot neprestanega toka sprememb, namesto trdne konstrukcije je uvedla teko?o pripoved, impresionisti?no sestavljeno iz fragmentarnih prizorov. Z rabo razli?nih perspektiv namesto ene same, stabilne, je opozorila na izmuzljivost in nestalnost?loveškega zna?aja: Jakoba Flandersa spoznavamo skozi bežne vpoglede ljudi, ki jih nanj vežejo razli?na?ustva, sledimo njegovim premikom skozi prostor od študentske sobe, do Italije in Gr?ije, vzpona na Akropolo pa do zgovorne praznine njegove sobe po njegovi prezgodnji smrti na bojiš?ih prve svetovne vojne.