Mitološki prizori na noriških in panonskih sepulkralnih spomenikih

Noriške in panonske nagrobne spomenike antoninsko-severskega (in tudi poznejšega) časa, predvsem edikule, označuje bogat mitološki okras. Centralni mitološki prizor bolj ali manj razčlenjenega mitološkega aparata se ob portretih pokojnikov in napisni plošči (vse je postavljeno na sprednjo fasado spomenika), rabljen kot ena od treh bistvenih sestavin samopredstavitve pokojnika oz. družine. V izboru mitoloških prizorov sledijo ti spomeniki dvema osnovnima umetnostnima temama, ki jih poznajo rimski sepulkralni spomeniki – osredotočanju na smrt, tolažbo in objokovanje ter osredotočanju na čaščenje pokojnika in njegovih kreposti oz. na objokovanje in slovo, kar sta sicer dva topoi pogrebne poezije in retorike. Izbor posameznih mitov kaže na eni strani razlike med rimskimi sarkofagi in noriško-panonsko proizvodnjo, na drugi pa na razliko med noriško proizvodnjo in proizvodnjo panonskih središč.