Terapija z ogledalom za zgornji ud pri pacientu po možganski kapi - poročilo o primeru: Mirror therapy for upper limb in patient after stroke - case report

Background: Mirror therapy is a recent method that has already been used in patients after stroke. Mirror therapy facilitates the recovery of paretic limb movement by using the nonparetic limb movement to treat the paretic limb. The purpose of our study was to investigate the suitability of mirror therapy for upper extremity in a patient after stroke in the home environment. The effects of mirror therapy on passive range of movement, hand and pinch grip strenght, sensibility, spasticity, dexterity and motor functions of the paretic upper limb were assessed. Methods: A 38-year old man, 11 months after stroke, with right hand dominance was assessed. Mirror therapy continued for four weeks (24 days), six days per week. Goniometry of the wrist joint, dynamometry using pinch Jamar dynamometer, assessment of light touch sensitivity threshold using Semmes Weinstein monofilaments, static and dynamic two point discrimination using Disk-Criminator, assessment of proprioception and kinesthesia, modified Ashworth scale, nine hole peg test and partial modified assessment scale for stroke patients were performed before and after the period of mirror therapy. Results: After mirror therapy, passive range of motion of the wrist joint for the dorsiflexion improved by 10°, grip strength improved by 5.7 kp, and pinch grip improvement (key: by 1.6kp; palmar: by 9.6 kp; tip pinch: by 1.5 kp) was also observed. Performance time of the nine hole peg test decreased by 28 s and the partial motor assessment scale score improved by three grades. Conclusion: Mirror therapy was an appropriate therapeutic method for facilitation of the paretic upper limb movement recovery in the studied case. The use of mirror therapy in the home environment without or with minimum supervision remains an open issue. Izhodišča: Terapija z ogledalom je novejša metoda, ki so jo že uporabljali pri pacientih po možganski kapi. Pri tej terapevtski metodi je za izboljšanje funkcije okvarjenega uda izkoriščeno gibanje uda, ki ni okvarjen. Z analizo predstavljenega primera smo želeli ovrednotiti terapijo z ogledalom za zgornji ud pri pacientu po možganski kapi v domačem okolju ter ugotoviti učinke le-te na izboljšanje pasivne gibljivosti, zmogljivosti prijema roke in pincetnih prijemov, občutenja, mišičnega tonusa, spretnosti in funkcijskih sposobnosti zgornjega uda. Metode: V raziskavo smo vključili 38-letnega pacienta z dominantno desno roko, 11 mesecev po možganski kapi. Terapija z ogledalom je trajala štiri tedne (24 dni), šestkrat na teden. Pred začetkom terapije z ogledalom in po njej smo izvedli goniometrijo, dinamometrijo z dinamometrom Jamar, ocenili občutek za lahen dotik s Semmes- Weinsteinovimi monofilamenti, statično in dinamično razlikovanje dveh točk s pripomočkom Disk-Criminator, ocenili smo tudi: občutek za položaj in gibanje sklepov, z modificirano Ashworthova lestvico povišani mišični tonus flektornih mišic zapestja, spretnost roke pa s testom devetih zatičev ter funkcijske sposobnosti pacientovega zgornjega uda z lestvico za ocenjevanje motoričnih funkcij oseb po možganski kapi (MAS). Rezultati: Po terapiji z ogledalom smo ugotovili, da se je pri pacientu izboljšala pasivna gibljivost zapestnega sklepa v smeri dorzalne fleksije za 10°. Zmogljivost prijema roke se je izboljšala za 5,7 kp, pincetni prijem ključa za 1,6 kp, palmarni uščip za 9,6 kp in uščip z blazinicami palca in kazalca za 1,5 kp. Čas izvedbe testa devetih zatičev se je izboljšal za 28 s, za tri ocene pa so se izboljšale tudi zahtevnejše aktivnosti roke po lestvici MAS. Sklep: Terapija z ogledalom za zgornji ud se je izkazala kot primerna za uporabo pri našem pacientu po možganski kapi v domačem okolju. Uporaba terapije z ogledalom v domačem okolju brez nadzora oz. z manj kot trikrat tedenskim nadzorom terapevta ostaja odprto vprašanje.