Analiza sodne prakse instituta mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca

V magistrskem delu je raziskan institut mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, opredeljen v 152.b členu Zakona o javnih uslužbencih. Uporaba instituta v praksi se napačno dojema in kaže na nedorečeno zakonsko ureditev. Poudarek dela je na analizi sodne prakse Vrhovnega, Višjega delovnega in socialnega ter Upravnega sodišča Republike Slovenije od leta 2005 do leta 2020 z namenom preveriti, v kolikšni meri se je ta institut uveljavil v praksi ter iz katerih razlogov prihaja do kršitev uporabe. Ugotovljeno je, da imajo odločitve sodišč pomembno vlogo pri razumevanju tega instituta. Šele oblikovanje enotne sodne prakse je zapolnilo nedorečenosti in nejasnosti ter razločevanje z institutom suspenza pogodbe o zaposlitvi po delovni zakonodaji. Takšna ureditev instituta predstavlja izjemo tudi znotraj javnega sektorja in se odmika od izenačitve z delovnopravno ureditvijo po Zakonu o delovnih razmerjih-1. Delo temelji na analizi nacionalne pravne ureditve. Podan je pregled ureditve v Italiji, ki je pokazal, da ni primerljivega instituta z mirovanjem pravic in obveznosti javnega uslužbenca. Slovenska ureditev je primerljiva z ureditvijo v Hrvaški, kjer je zakonska določba konkretizirana s podzakonskim aktom. Ugotovitve lahko služijo v praksi javnega sektorja, da bi preprečili kršitve pravic in obveznosti strank v delovnem razmerju, pripomorejo k natančnemu in pravilnemu izvajanju predpisov s posebnostmi v javnem sektorju, so izhodišče za predlog sprememb obstoječe zakonodaje, ki bi bolj ustrezno uredila ta institut. Izkazuje se tudi uporabnost pri nadaljnjih raziskavah procesov razvoja uslužbenskih razmerij in razvoja institutov delovnega prava. An analysis of a case lw of individual employment contract The Master's thesis examines the regulation of individual employment contract suspension for a public servant in Slovenia, employed in state bodies and local communities and defined in Article 152.b of the the Law on Public Servants. The use of the institute in practice is misperceived and points to an incomplete legal regulation. The majority of the thesis presents an analysis of the judicial decisions of Slovenian Labour courts from 2005 to 2020, in which attention is devoted to the question of whether this institute has been established in practice and what the reasons are for violations of use. The author discusses the concept and the meaning of case law in reference to the nature of institut and the distinctive elements regarding to the institute of the suspension of the employment contract under labor law. Such a legal regulation of the institute also represents division within the area of public sector and detracts from equating it with labour law according to the Employment Relationships Act-1. An overview of the regulation in Italy is given, which shows that there is no comparable institution. The Slovenian regulation is comparable to the regulation in Croatia, where the special statutes regulate certain aspects of the employment relations of public servants. Finally, some proposals are provided regarding the appropriate statutory regulation and correct implementation of an individual employment contract suspension for a public servant and suggestions are given for further research into other current and similar legal categories.