Search

Doktorska disertacija obravnava zgodovinski razvoj poučevanja kitare v soodvisnosti z izdelovanjem glasbil na Slovenskem in primerja razvoj obeh dejavnosti na Hrvaškem. Zgodovina poučevanja in izdelovanja instrumenta na obeh območjih je v primerjavi z nekaterimi kitarsko razvitejšimi deželami, kot so Španija, Italija, Francija in druge, krajša in je vezana na zadnjo stopnjo evolucije instrumenta, oziroma na kitare s šestimi enojnimi strunami. Prve sledi institucionalnega poučevanja kitare na Slovenskem zaznamo v času med obema svetovnima vojnama, na Hrvaškem pa pod vplivi Ivana Padovca že stoletje prej. Izdelovanje in poučevanje instrumenta je v časovnih obdobjih na območju Slovenije in Hrvaške potekalo z različno intenziteto, skozi zgodovino pa je zaznati številne medsebojne vplive, ki so prispevali k uspešnemu razvoju kitaristike na ozemlju obeh držav. Na razvoj poustvarjalne prakse in poučevanja kitare je vezano tudi izvirno učbeniško gradivo, ki je na obeh območjih nastajalo v različnih zgodovinskih obdobjih, njihovi avtorji pa so se pri pisanju naslanjali predvsem na italijanske, nemške in avstrijske vzore. Gradivo je bilo v času med obema vojnama namenjeno predvsem samoukom in z vsebino vezano na učenje kitarskih spremljav, kasneje pa izraziteje usmerjeno v solistično igro. Določeni učbeniki so bili hkrati v uporabi v obeh glasbenih okoljih. Med najzaslužnejšimi za razvoj kitaristike na Slovenskem izpostavljamo Adolfa Gröbminga, avtorja prvega slovenskega učbenika za kitaro, nato Stanka Preka in Tomaža Šegulo, ki sta tako s pedagoškim delom kot z učbeniškim gradivom vidno zaznamovala slovenski in hrvaški prostor. Po koncu druge svetovne vojne je delovala tovarna glasbil Melodija Mengeš, ki je s proizvodnjo in prodajo kitar prispevala k porastu zanimanja za ta instrument ter tako v šestdesetih letih posredno tudi na njegovo postopno vključevanje v kurikulume javnega glasbenega šolstva. V zadnjih desetletjih se v obeh državah dviguje kakovostna raven igranja, poučevanja in tudi izdelovanja instrumenta. Uspehe lahko povežemo z dolgoletno tradicijo konstruktivnega sodelovanja med kitarskimi pedagogi in izdelovalci kitar, kar je vplivalo na to, da je v sodobnem času individualni pouk kitare v obeh državah trdno zasidran v celotni vertikali javnega glasbenega šolstva in je primerljiv z izobraževalnimi sistemi, ki jih izvajajo v sorodnih institucijah drugod po svetu. The doctoral dissertation deals with historical development of guitar teaching in interdependence with the production of guitars in Slovenian territories and in comparison with the development of both activities in Croatian territories. The history of teaching and making the instrument in both regions is shorter when compared to some more guitar-developed countries, such as Spain, Italy, France and others, and is tied to the last stage of evolution of the instrument, namely to guitars with six single strings. The first traces of institutional guitar teaching in Slovenian territories were spotted in the interwar period, and in Croatian territories under the influence of Ivan Padovec already a century earlier. The production and teaching of the instrument took place with varying intensity over time in Slovenian and Croatian territories. Throughout history, there were many interactions that contributed to the successful development of guitar-playing in the territory of both countries. The development of music reproduction and guitar teaching is also linked to original textbooks, created in both areas in different historical periods. Their authors relied mainly on Italian, German and Austrian models. In the interwar period, the material was intended primarily for self-study and related to the learning of guitar accompaniment, and later more explicitly focused on solo playing. Certain textbooks were used simultaneously in both musical environments. Some of the most deserving representatives for the development of guitar-playing in Slovenian territories were Adolf Gröbming, the author of the first Slovenian guitar textbook, Stanko Prek and Tomaž Šegula, who significantly marked the Slovenian and Croatian territories by their pedagogical work as well as textbook material. After the WW2, the Melodija Mengeš musical instrument factory contributed to increased interest in guitar-playing through the production and sale of guitars and thus in the 1960s indirectly also to its gradual integration into the curricula of public music education. In recent decades, the quality level of playing, teaching and also making the instrument has been rising in both countries. The successes can be linked to a long tradition of constructive cooperation between guitar educators and guitar luthiers, which had the influence on the fact that modern-time individual guitar lessons in both countries are firmly anchored in the entire vertical of public music education and is comparable to the education systems implemented in related institutions elsewhere in the world.

The doctoral dissertation entitled Fostering Musical Creativity in Primary School (sl. Spodbujanje glasbene ustvarjalnosti v osnovni šoli) explores the encouragement, realisation and importance of musical creativity in primary school general education. The context of the research is the teaching of music in the educational systems of the two countries, Montenegro and Slovenia, defined on the basis of a comparative analysis of the two curricula, during which numerous similarities were noticed. The most important ones refer to the structure of the nine-year primary school, divided into three three-year cycles, as well as to the concept of teaching music, which is realised through three musical activities: performing, listening and creating. The roots of these similarities date back to 2001, when a comprehensive reform of the education system in Montenegro began, which relied heavily on Slovenia's educational experience.The methodology for creating the programme for the subject Music culture was, then, created in cooperation with Montenegrin and Slovenian experts. Although creation had been defined in all previous course programmes (Course programme Music culture, 2003, 2011, 2013, 2017), there has been no research on how much this activity has taken root in the practice of Montenegrin primary schools. Research on encouraging musical creativity in Slovenian primary education has been sporadically conducted (e.g., Črčinovič Rozman, 2009 Oblak, 1987 Rotar Pance & Igličar, 2017), so this topic is still relevant for further research. One of the main goals of the dissertation was to establish to what extent and in what way the creation, as a programme-defined musical activity, is realised in the regular teaching of music in Montenegro and Slovenia by examining the experience and attitudes of teachers. B. Oblak (1987) confirmed in her dissertation that the promotion of musical creativity is important for children's creative and holistic development, as well as the need for continuous development of new learning methods. With her own research work, she scientifically substantiated the innovative changes that came to life in Slovenian education through the results of her experimental teaching, which had a far-reaching impact on the development of music pedagogy in Slovenia. From then until today, teaching methods, textbooks and didactic literature have been developed in Slovenia, in which musical creativity attracts a lot of attention. In the last decade, musical creativity in Slovenian general education has gained significant support in the Slovene Music Olympiad (Rotar Pance, 2015, 2018 Rotar Pance & Igličar, 2017), a manifestation that encourages musically gifted students to gain their first compositional experience. In order to have a more comprehensive and deeper understanding of the practice and the possibility of systematically realising creative musical activities within regular classes, in real school conditions, a qualitative pedagogical research was conducted with one fifth grade class within the Montenegrin educational system. The methodology of action research was applied, which proved to be effective in contemporary music pedagogy in order to have a greater impact of research on changing of the teaching practice (Bačlija Sušić, 2012 Conway & Borst, 2001 Hartwing, 2014 Holcar Brunauer, 2013 Laprise, 2017 Pucihar, 2016 Rusinek, 2016 Veloso & Carvalho, 2016). The allowed pluralism of methods provided the possibility of analysing a large number of collected data from several sources, in order to better understand the possibilities of encouraging musical creativity and to understand the effects that this activity exercised on pupils. As part of the action research, Webster's (1994) test Measure of Creative Thinking in Music (MCTM – II) was applied at the beginning and end of the research process, which measured four factors: musical extensiveness (ME), musical flexibility (MF), musical originality (MO) and musical syntax (MS). Empirical research relies on theories of musical creativity, presented in the theoretical part of the dissertation, which consists of four chapters: Explanation of creativity, Explanations of musical creativity, Creativity in music education and Music education in primary school. The chapters contain the most significant theories on creativity, a phenomenon that has been intensively researched in psychology from the second half of the 20th century to the present day (Albert & Runco, 1999 Amabile, 1983, 1996, 2003 Csikszentmihalyi, 1990, 1996, 1999, 2006 Glăveanu, 2010 Glăveanu & Kaufman, 2019 Runco & Jaeger, 2012 Simonton, 1999 Sternberg, 1999, 2003). The specificities of musical creativity, as a domain of a certain construct, are presented from the analysis of the process of music formation to the presentation of research on the characteristics of children's musical creation (e.g. Chevalier, 1995 Kratus, 1989, 1995 Moog, 1976, Moorhead & Pond, 1941 Oblak, 1987, 2000, 2001 Reinhardt, 1990 Swanwick & Tillman, 1986 Young, 2002). Intensive research over the past decade has led to a clearer definition of the term musical creativity in music education. The need to modify and redefine the Western European music educational concept means, above all, providing opportunities for each child to experience their own creative experience, from spontaneous exploration of sounds to generating musical ideas into meaningful musical wholes (Abramo & Reyndols, 2015 Burnard & Murphy, 2017 Jordan & Carlile, 2013 Koutsoupidou, 2008 Oblak, 1987, 2000, 2001 Odena, 2016, Pesek, 1997 Sullivan & Willingham, 2002). This opportunity was given to primary school pupils in Montenegro and Slovenia, through programme-defined creative activities, which were presented through a comparative analysis of course programmes. The theoretical part also points out the following: the application of constructivist theory in music education, interdisciplinary connections and integrative teaching, as well as the application of modern information and communication technologies that are becoming an important tool for encouraging creative music processes in music education. The impetus for the research was, also, provided by contemporary reflections on the importance of practice in a certain socio-cultural context (McPherson, Welch, & Burnard, 2012). The empirical part of the doctoral dissertation is presented in the sixth and seventh chapters. The sixth chapter contains the results of a quantitative empirical pedagogical research in which the attitudes and experiences of teachers on musical creativity in primary schools in Montenegro and Slovenia were examined (N = 154). The results show that there are differences in achieving the goals of musical creativity between Montenegrin and Slovenian teachers. Slovenian teachers achieve more goals in the field of creativity in music, while Montenegrin teachers realise more verbal and artistic expression of musical experience, achieving a higher degree of intercourse connection. As aggravating circumstances, teachers in Slovenia see, above all, an excessive course programme, while Montenegrin teachers state the lack of didactic literature, tools for work, but also the lack of interest of pupils in creation. According to the teachers, pupils are the most creatively productive in the second three-year educational cycle. In the realisation of tasks, a significantly higher percentage of teachers pay more attention to the creative process in relation to the creative product. Teachers perceive themselves as creative people, both at school and outside, which confirms their involvement in various musical activities. Teachers highly value their mastery of all stages of the implementation of creation in teaching practice. The research also examined the competencies of teachers in the field of musical creativity, so both groups of respondents believe that they have not acquired a high level of knowledge and skills in the field of musical creativity during their studies, and that licensed professional development programs in both countries contain elements of musical creativity. Slovenian teachers, unlike Montenegrin ones, highly value the knowledge and skills they acquire within these programmes. The use of modern information and communication technologies (ICT) is used equally in both countries, with Slovenian teachers in this research being divided on whether or not technology encourages creativity. Research of attitudes and experiences of music teachers can, in addition to scientific contribution, provide a deeper picture of the situation in teaching practice, provide significant insights in future curriculum improvement, both in primary schools and higher education music institutions, in order to strengthen the competencies of future music teachers. The seventh chapter presents a qualitative empirical pedagogical research, conducted as an action research during the 2017/2018 school year with one fifth grade class (N = 30) in one primary school in Montenegro. The research was conducted in two cycles, determined according to school semesters. Action research shows that, in a clearly defined school framework, it is possible to intensively realise creation as a musical activity, while overcoming certain limitations, through clearly designed methodological procedures in the realisation of a wide range of tasks. Some of the strategies that can be applied are: group form of work in most activities, encouraging a constructivist way of learning and the implementation of integrative teaching as an upgrade to the acquired knowledge that achieves a holistic approach in music education. At the end of the research, relational coding was performed to establish the connection between the categories: acquisition of musical knowledge, development of musical skills, development of critical thinking, learning through problem solving, collaborative creativity, which highlighted the subcategory of teacher roles, and integrative teaching and motivation. Measurement by Webster’s (1994) MCTM – II test, demonstrates that teaching in which creativity was encouraged contributed to the development of three factors of creative thinking in music: musical flexibility, musical originality and musical syntax. The dissertation aims to contribute to new knowledge of the importance of the child's own creative processes for the child's development, as well as to contribute to a deeper insight into the real state of practice, by examining attitudes about musical creativity, ways of realisation and competencies from the teacher's perspective. Doktorska disertacija z naslovom Spodbujanje glasbene ustvarjalnosti v osnovni šoli (Fostering Musical Creatvity in Primary School) raziskuje uresničevanje in pomen glasbene ustvarjalnosti pri pouku glasbene kulture / glasbene umetnosti v osnovnošolskem izobraževanju v Črni gori in Sloveniji. Kontekst raziskave je bil določen na podlagi komparativne analize učnih načrtov, med katero so bile ugotovljene številne podobnosti obeh izobraževalnih sistemov. Najpomembnejši skupni značilnosti sta strukturna oblikovanost osnovnošolskega izobraževanja na tri vzgojno-izobraževalna obdobja in koncept glasbenega pouka s tremi temeljnimi glasbenimi dejavnostmi: izvajanjem, poslušanjem in ustvarjanjem. Korenine teh podobnosti segajo v leto 2001, ko se je začela obsežna reforma izobraževalnega sistema v Črni gori, ki se je močno opirala na slovenske izkušnje. Implementacija postopnega prehoda z osemletne na devetletno osnovno šolo se je začela v šolskem letu 2004/2005. Metodologija oblikovanja učnega načrta za predmet Glasbena kultura v osnovni šoli je nastala v sodelovanju med črnogorskimi in slovenskimi strokovnjaki. Čeprav je ustvarjanje opredeljeno kot ena izmed dejavnosti v vseh prejšnjih predmetnih učnih načrtih predmeta Glasbena kultura (Predmetni program Muzička kultura, 2003, 2011, 2013, 2017), doslej še ni bilo izvedene raziskave o tem, v kolikšni meri je ta glasbena dejavnost zaživela v črnogorski osnovnošolski praksi. Raziskave o uresničevanju ustvarjanja kot glasbene dejavnosti v slovenskem splošnem šolstvu potekajo sporadično (e. g., Črčinovič Rozman, 2009 Oblak, 1987 Rotar Pance & Igličar, 2017), zato je ta tema še vedno pomembna in aktualna. Eden od glavnih ciljev disertacije je bil preučiti stališča in izkušnje učiteljev obeh držav o udejanjanju glasbene ustvarjalnosti pri pouku. B. Oblak (1987) je v svoji disertaciji potrdila, da je spodbujanje glasbene ustvarjalnosti pomembno za otrokov ustvarjalni in celostni razvoj, pa tudi potrebo po nenehnem razvoju novih učnih metod. Z lastnim raziskovalnim delom je znanstveno utemeljila inovativne spremembe, ki so zaživele v slovenskem šolstvu skozi rezultate njenega eksperimentalnega pouka, ki je imel daljnosežen vpliv na razvoj glasbene pedagogike v Sloveniji. Od takrat do danes se v Sloveniji razvijajo učne metode, učbeniki in didaktična literatura, v katerih glasbena ustvarjalnost vzbuja veliko pozornosti. V zadnjem desetletju je glasbena ustvarjalnost v slovenskem splošnem šolstvu dobila pomembno oporo v Slovenski glasbeni olimpijadi (Rotar Pance, 2015, 2018 Rotar Pance & Igličar, 2017), manifestaciji, ki spodbuja glasbeno nadarjene učence k pridobivanju prvih skladateljskih izkušenj. Teoretični del disertacije tvorijo štiri poglavja. Uvodnemu poglavju sledi poglavje z naslovom Explanation of creativity (sl. Razlaga ustvarjalnosti), ki vsebuje pregled interpretacij in opredelitev pojma ustvarjalnosti in sicer od zgodnjih mistifikacij do znanstvenih razprav, ki so intenzivno potekale od druge polovice dvajsetega stoletja do danes (e. g., Albert & Runco, 1999 Amabile, 1983, 1996, 2003 Csikszentmihalyi, 1990, 1996, 1999, 2006 Glăveanu, 2010 Glăveanu & Kaufman, 2019 Runco & Jaeger, 2012 Simonton, 1999 Sternberg, 1999, 2003). Predstavljene so najpomembnejše raziskave, razlage ustvarjalnega procesa in ustvarjalnega produkta ter načini, kako ustvarjalnost spodbujati v izobraževanju. Specifike ustvarjalnih procesov, ki sestavljajo glasbeno ustvarjalnost, so predstavljene v tretjem poglavju Explanations of musical creativity (Razlage glasbene ustvarjalnosti) s presekom multidisciplinarnih in interdisciplinarnih raziskav, predvsem na področju glasbene psihologije in glasbene pedagogike (e. g., Biasutti, 2012 Deliège & Wiggins, 2006 Gabora, 2016 Habe, 2010 Lehmann , Sloboda in Woody, 2007 Sloboda, 1985, 2001, 2005). Otroško glasbeno ustvarjanje ima posebne značilnosti, ki se odražajo na različne načine, kar je odvisno od otrokove starosti in glasbenih dražljajev, ki ga obdajajo. Otroci ne ustvarjajo iz nič (Chevalier, 1995). Znanstveniki so njihovo naravno potrebo po glasbenem izražanju preučevali od spontanih melodij, ki jih otroci ustvarjajo v zgodnjem otroštvu, do načinov ustvarjanja večjih glasbenih celot v srednjem in poznem otroštvu (Chevalier, 1995 Kratus, 1989,1995 Moog, 1976 Moorhead & Pond, 1941 Cloud, 1987, 2000, 2001 Reinhardt, 1990 Rotar Pance & Igličar, 2017 Swanwick & Tillman, 1986 Young, 2002). Sodobna glasbena pedagogika raziskuje glasbeno ustvarjalnost z novimi pristopi, ki posledično vodijo do izboljšav učnih načrtov (Burnard, 2006 Campbell, 2010 Hickey, 2009 Odena, 2016 Sundin, 2007 Webster, 2002). Podrobnejši pregled, v katerem so predstavljene nekatere najpomembnejše teorije, na primer konstruktivistična teorija v glasbeni vzgoji, je podan v četrtem poglavju Creativity in music education (Ustvarjalnost v glasbenem izobraževanju) (Abramo & Reyndols, 2015 Burnard & Murphy, 2017 Jordan & Carlile, 2013 Koutsoupidou, 2008 Oblak, 1987, 2000, 2001 Odena, 2016, Pesek, 1997 Rotar Pance, 2015, 2018 Sullivan & Willingham, 2002). Vsebina petega poglavja Music education in primary school (sl. Glasbena vzgoja v osnovni šoli) vključuje širši, evropski kontekst in specifične primerjalne analize učnih načrtov za predmeta Glasbena kultura v Črni gori (Predmetni program Muzička kultura, 2017) in Glasbena umetnost v Sloveniji (Učni načrt Glasbena vzgoja, 2011). Poglavje vsebuje tudi pregled interdisciplinarnih povezav, integrativnega poučevanja, uporabe sodobnih tehnologij in vloge učiteljev pri spodbujanju glasbene ustvarjalnosti. Empirični del je sestavljen iz dveh delov, predstavljenih v šestem in sedmem poglavju. V šestem poglavju so predstavljeni rezultati deskriptivne in kavzalno neeksperimentalne empirične raziskave, v kateri smo preučevali stališča in izkušnje učiteljev o glasbeni ustvarjalnosti v osnovnih šolah v Črni gori in Sloveniji (N = 154). Kot raziskovalni inštrument je bil uporabljen anketni vprašalnik z ustreznimi merskimi karakteristikami. Raziskovalni rezultati so predstavljeni v treh sklopih: odnos učiteljev do glasbene ustvarjalnosti, načini uresničevanja glasbene ustvarjalnosti v praksi in učiteljeve kompetence. Rezultati so potrdili krovno hipotezo, da učitelji v svoji praksi namenjajo manj pozornosti ustvarjanju v primerjavi z izvajanjem in poslušanjem glasbe. Pokazali so, da slovenski učitelji uresničujejo več ustvarjalnih dejavnosti v glasbi kot črnogorski. Le-ti večino ustvarjalnih nalog uresničujejo skozi prenos glasbenih izkušenj in doživetij v druge medije (likovno izražanje, besedno izražanje). Oteževalni okoliščini, ki lahko vplivata na uresničevanje glasbene ustvarjalnosti pri pouku, sta za obe skupini anketirancev identični: nezadostno število ur in veliko število učencev v razredu. Slovenski učitelji so kot oteževalno okoliščino navajali tudi preobsežen učni načrt predmeta, črnogorski učitelji pa pomanjkanje didaktične literature in učnih sredstev ter nezainteresiranost učencev za ustvarjanje. Učitelji obeh držav menijo, da so učenci ustvarjalno najbolj produktivni v drugem triletju osnovne šole. Ob pregledu kompetenc črnogorskih in slovenskih učiteljev je bilo ugotovljeno, da visoko ocenjujejo lastno obvladanje vseh izvedbenih faz pri vodenju glasbenih ustvarjalnih dejavnosti, da se prepoznavajo kot ustvarjalne osebe in da v veliki meri udejanjajo glasbeno ustvarjalnost pri lastnih izvenšolskih dejavnostih. Črnogorski in slovenski učitelji menijo, da med študijem niso pridobili dovolj znanj in veščin na področju glasbene ustvarjalnosti. Slovenski učitelji so bolj zadovoljni kot črnogorski učitelji s programi stalnega strokovnega izpopolnjevanja. Slovenski učitelji ocenjujejo, da jim tovrstni programi omogočajo pridobitev potrebnih znanj in veščin na področju vodenja ustvarjalnih dejavnosti učencev. Uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije je pri delu učiteljev prisotna na različne načine. Slovenski učitelji nimajo enotnega mnenja o tem, ali uporaba sodobne tehnologije spodbuja glasbeno ustvarjalnost učencev. Raziskovalni rezultati omogočajo celovit pogled na glasbeni izobraževalni kontekst v osnovni šoli in odpirajo pot k nadaljnjim raziskavam. Nakazujejo tudi možnosti za spremembe in izboljšave tako učnih načrtov kot tudi programov za izobraževanje učiteljev glasbe. Izražajo tudi potrebo po zagotavljanju pogojev, ki bodo omogočili boljšo realizacijo ustvarjanja kot temeljne glasbene dejavnosti v osnovni šoli. V sedmem poglavju je predstavljen drugi del empirične raziskave. Izveden je bil kot akcijska raziskava, ki je potekala v šolskem letu 2017/2018 v enem od petih razredov izbrane osnovne šole v Črni gori. Raziskava, v katero je bilo vključenih 30 učencev, je potekla v dveh ciklih. V sklopu raziskave je bilo izvedenih šestnajst ur pouka pri predmetu Glasbena kultura, pri katerih se je glasbena ustvarjalnost učencev spodbujala z različnimi dejavnostmi. Na osnovi kvalitativne analize podatkov so bile opredeljene naslednje kategorije: razumevanje glasbenega znanja, razvijanje glasbenih veščin, učenje skozi reševanje problemov, razvijanje kritičnega mišljenja, kolaborativna ustvarjalnost s podkategorijami vloga učitelja, motivacija in integrativno poučevanje. Pridobljeno znanje učencev se je gibalo od intuitivnega do konceptualnega (Kachub & Smith, 2009): Postopnost je bila dosežena z dejavnostmi, ki so otroku poznane (Burnard, 2006), kot sta oblikovanje gibov in raziskovanje instrumentov. Vključene so bile tudi kompleksnejše dejavnosti, npr. ustvarjanje zvočnih slik, oblikovanje melodije na dano besedilo in ustvarjanje javne predstave, za katero so učenci sami izbrali ustvarjalne produkte. V prvem ciklu akcijske raziskave sta bila raziskovalec in razredni učitelj usmerjena na ustvarjalni proces, ki ustreza kategoriji "mini c" ustvarjalnosti. V drugem ciklu je bil poudarek tudi na ustvarjalnem produktu, ki ga lahko štejemo za prehod k spodbujanju "male c" ustvarjalnosti (Kaufman & Beghetto, 2009). Predstavljeni raziskovalni rezultati spodbujajo implementacijo pristopov h glasbeni ustvarjalnosti v vsakdanjo pedagoško prakso ter vključitev novih učnih metod v pouk. Raziskava je pokazala, da pridobljeno znanje in razvoj glasbenih spretnosti pozitivno vplivata na uspešnost ustvarjalnega procesa, prav tako pa so povratne informacije učencev prispevale k boljšemu sodelovanju učitelja z učenci. V drugem ciklu je bil razviden razvoj kritičnega mišljenja pri učencih. Občasno integrativno poučevanje v kombinaciji z različnimi predmeti se je izkazalo kot učinkovita oblika pouka, ki pozitivno vpliva na motivacijo učencev in učiteljev, vključenih v integrativno poučevanje. Tak pristop omogoča premostitev siceršnje časovne omejitve pouka na 45 minut, kar pogosto ni dovolj za prehod skozi vse faze ustvarjalnega procesa. Integrativno poučevanje nikakor ne sme biti prevladujoče v zvezi z ločeno realizacijo pouka glasbe. To je le ena izmed oblik, ki se uporablja, kadar integracija vodi v širitev že pridobljenega glasbenega znanja in spodbuja konstruktivistični in holistični način učenja. Manifestiranje glasbene izkušnje z umetniškimi sredstvi je pokazalo, da učenci ustvarjajo likovne upodobitve predvajane glasbe tako, da v njih lahko opazimo glasbeni pomen. Glasba je kot stimulus spodbudila likovno ustvarjalnost učencev pri kreiranju abstraktnih in polikromnih izdelkov. Na začetku in na koncu raziskave je bil uporabljen Webstrov test Merjenje kreativnega mišljenja v glasbi (en. Measure of Creative Thinking in Music, MCTM – II, 1994), ki meri štiri faktorje kreativnega mišljenja v glasbi: glasbeno ekstenzivnost (GE), glasbeno fleksibilnost (GF), glasbeno originalnost (GO) in glasbeno sintakso (GS). Rezultati meritev so pokazali, da so učenci, spodbujeni h glasbenemu ustvarjanju, znatno napredovali pri treh faktorjih od štirih: najbolj v glasbeni fleksibilnosti (GF), nato v glasbeni sintaksi (GS) in nekoliko manj v glasbeni originalnosti (GO).