Search

Prispevek obravnava tri paradigme prostorskega razvoja mest v Sloveniji, in sicer: vrtno mesto, sosesko in fraktalno mesto, z namenom primerjati jih med seboj in spoznati ustroj mest, kakršen je nastal ob implementaciji posameznega koncepta. Ugotovitve slonijo na primerjavah treh stanovanjskih območij v Mariboru, Ravnah na Koroškem in v Ljubljani.

Ljubljana je imela ob koncu druge svetovne vojne približno 100.000 prebivalcev v strnjenem mestnem delu. Sledilo je obdobje zelo hitre rasti števila prebivalcev (urbanizacija) zaradi priseljevanja iz drugih delov Slovenije in pozneje tudi priselitev iz nekdanjih jugoslovanskih republik. To obdobje zaznamujejo številne nove stanovanjske soseske in začetki nazadovanja starega mestnega jedra. Sledilo je obdobje suburbanizacije in širitve Ljubljane ob vpadnicah in z manj kakovostno in nelegalno gradnjo tudi marsikje vmes. Draga prenova starih zgradb, ustavljena gradnja stanovanjskih sosesk in visoke cene gradbenih parcel so povzročile beg prebivalcev iz mesta (dezurbanizacija) in neurbano gradnjo v sosednjih občinah (sekundarna suburbanizacija). S prenovo starega mestnega jedra in poskusi njegove oživitve poskuša Ljubljana izvesti reurbanizacijo. Glavni problem je še vedno odseljevanje mlajšega prebivalstva zaradi pomanjkanja stanovanj, kar še povečuje obseg dnevne delovne migracije in zato s stoječim prometom duši mestno jedro. Samo zaradi priseljevanja iz Ljubljane v zadnjih desetih letih se je število prebivalcev malih sosednjih občin povečalo za 20.000, medtem ko število prebivalcev Ljubljane nazaduje. Z dobrega četrt milijona prebivalcev je tretja najmanjša prestolnica v Evropi (ob neupoštevanju »žepnih držav«). Problem sosednjih občin pa je izrazito neurbana gradnja in s tem velika poraba površin pa tudi nastajanje komunalnih infrastrukturnih pragov. Razdelitev ljubljanske metropolitanske regije na male občinske fevde prav kliče po izdelavi strategije prostorskega razvoja vsaj na ravni ljubljanske urbane regije.