Search

Ecov Baudolino: srednjeveški sanjač ali odprti avtor? Diplomsko delo skuša preko analize izbranih izsekov romana Baudolino pisatelja Umberta Eca ugotoviti, v kolikšni meri je koncept odprtega dela, ki ga je avtor definiral v odmevnem eseju iz leta 1962, prisoten v njegovem literarnem ustvarjanju. V prvem delu strnjeno predstavimo osnovne poteze odprtosti umetniškega dela, ki jih Umberto Eco začrta v omenjenem eseju. Pregledamo okvirno kategorizacijo odprtih del, koncept umetniškega dela kot epistemološke metafore ter način, kako so sodobni avtorji uporabili nedeterminiranost v literaturi v svoj prid. V drugem delu naloge si ogledamo izbrane dogodke iz romana Baudolino in jih analiziramo v skladu s prej prikazanimi teoretičnimi predpostavkami. Posebej se osredotočimo na simbolno interpretacijo fantastičnih elementov v romanu, ki služijo kot odprti elementi. Eco's Baudolino: medieval myth-weaver or open wordsmith? The following thesis will analyze several segments of Umberto Eco’s novel Baudolino in an attempt to identify to what degree the concept of the Open Work appears in the author’s literary creations. In the first part of the thesis, we will take a look at the core definitions of what constitutes an open work, as defined in the 1962 essay of the same name. We will outline the categorization of open works, the concept of art as epistemological metaphor and the ways in which modern authors have used indeterminacy as a creative tool. In the second part of the thesis, we will more closely examine some episodes from the novel Baudolino and analyze them in accordance with the theories outlined above. Special attention will be devoted to the symbolic interpretation of the fantastic elements in the novel, which serve as open elements.

V diplomski nalogi sem s pomočjo strokovne literature o feminizmu in družbenih neenakostih analizirala feministično misel, ki jo Elena Ferrante razvije s prvoosebno pripovedjo protagonistke Elene Greco. Najprej sem na kratko orisala razvoj feministične misli od začetka do tretjega vala feminizma, predstavila literarne posebnosti avtoričinega pisanja, predvsem ubesedovanje občutij, in za lažje razumevanje analize feministične misli podala kratko obnovo obravnavanih del. V jedru sem se ukvarjala z izbranimi področji, ki najbolj nakazujejo feministični boj in so še danes pomembna pri obravnavi položaja žensk. Diplomsko delo zaključujem z razmišljanjem o protagonistki Eleni Greco in o tem, kako s pomočjo feministične teorije razbrati literarizirano študijo vsakdanjega življenja, ki jo ponuja Elena Ferrante. In my diploma thesis, with the help of professional literature on feminism and social inequalities, I analysed the feminist thought that Elena Ferrante develops through the first-person narration of the protagonist Elena Greco. First, I briefly outlined the development of feminist thought from the beginning to the third wave of feminism, presented the literary peculiarities of the author's writing, especially the wording of feelings, and gave a brief reconstruction of the considered works for easier understanding of the analysis of feminist thought. In the conclusion, I dealt with selected areas that most indicate the feminist struggle and are still important today when considering the position of women. I concluded my thesis by thinking about the protagonist Elena Greco and how to understand the literary study of everyday life offered by Elena Ferrante with the help of feminist theory.

In der vorliegenden Arbeit wird das Verhältnis der Geschlechter bei Boccaccio und Sachs untersucht. Es werden folgende Novellen und deren Bearbeitungen analysiert: Novelle V,7 und Ein comedi mit dreyzehen personen, die Violanta, eines ritters tochter, und hat fünff actus, Novelle IX, 1 und Ein comedi mit siben personen: Die jung witfraw Francisca, und hat drey actus und Novelle X,8 und Comedi mit 15 personen, Thitus unnd Gisippus, die zwen getrewen freund, und hat fünff actus. Im Fokus des Vergleichs stehen Stilmittel, Satzarten, Sprechweisen und diskursive Mittel. Der Vergleich hat ermöglicht, zu sehen, inwiefern verschiedene erzählerische Mittel die Darstellung des Geschlechterverhältnisses beeinflussen. Bei Sachs wurde das Verhältnis detaillierter als bei Boccaccio dargestellt, was man verschiedenen Gattungen, deren Charakteristiken und folglich unterschiedlichen sprachlichen, rhetorischen und diskursiven Mitteln, die der einzelne Autor benutzt, zuschreiben kann. Mit diesen Mitteln werden Verzweiflung, Bedauern, Folgen der außerehelichen Beziehung und Strafen betont. So war es möglich zu sehen, wie der Mann über alles entscheidet, wie die Ehe bestimmten Regeln folgen muss und welche Konsequenzen es gibt, wenn diese nicht beachtet werden. Dialoge und Monologe stellen das Verhältnis der Geschlechter am besten dar, weil sie die genauen Gedanken der Protagonisten äußern. Dank den Dialogen ist bei Sachs klar zu sehen, wie die Figuren miteinander sprechen und welche Satzarten in den Gesprächen vorkommen. Bei Boccaccio war es nicht möglich, diesen Aspekt im Detail zu analysieren, weil es in einigen Novellen nicht genug Beispiele der direkten Rede gibt, was gattungsbedingt ist. Die Untersuchung der Erzählerinnen im Decameron und der Figur des Ehrenhold bei Sachs hat ergeben, wie Boccaccio den Frauen Trost bringen will, während Sachs vor den Frauen und den Konsequenzen der blinden Liebe warnt. Magistrska naloga preučuje odnos med spoloma v treh Boccacciovih novelah in njihovih priredbah nemškega avtorja Sachsa: V,7 in Ein comedi mit dreyzehen personen, die Violanta, eines ritters tochter, und hat fünff actus, IX, 1 in Ein comedi mit siben personen: Die jung witfraw Francisca, und hat drey actus ter X,8 in Comedi mit 15 personen, Thitus unnd Gisippus, die zwen getrewen freund, und hat fünff actus. Poudarek primerjave je na slogovnih sredstvih, uporabi različnih vrst stavkov, načinu govora, pripovedovalcih ali analizi figure 'ehrenholdt' pri Sachsu in na diskurzivnih sredstvih. Analizirana sta uporaba in vpliv omenjenih sredstev na razumevanje in prikaz odnosa spolov. Primerjava obeh avtorjev je omogočila predstavitev razlik in je pokazala, kako različna sredstva vplivajo na to, kako je v delu viden odnos med moškim in žensko. Izkazalo se je, da je ta v Sachsovih priredbah podrobneje predstavljen, kar se lahko med drugim pripiše tudi izbrani literarni zvrsti posameznega avtorja in njenim značilnostim. Tako je bilo mogoče videti, kako moški odloča o vsem, kako mora zakon slediti določenim pravilom, in če ta niso upoštevana, lahko to vodi v smrt. Dialogi in monologi so se izkazali za najuspešnejše, ker izražajo dobesedne misli protagonistov. Pri Boccacciu je uporabljen premi govor, ki sicer dobro prikazuje odnose in čustva, vendar se ne pojavlja dovolj pogosto, da bi lahko natančneje prikazal razmerja. Zahvaljujoč dialogom se lahko pri Sachsu jasno vidi, kako se figure pogovarjajo med seboj in katere vrste povedi se pojavljajo v pogovorih. Pri Boccacciu ni bilo mogoče podrobno analizirati tega vidika. Pomemben del analize predstavljajo pripovedovalke v Dekameronu in figura 'ehrenhold' pri Sachsu, saj prikazujejo, kako je Boccaccio napisal novele v tolažbo ženskam, medtem ko Sachsovi nauki svarijo pred ženskami in opozarjajo na posledice slepe zaljubljenosti.

Diplomsko delo obravnava dve postmodernistični deli, ki sta nastali v 80. letih 20. stoletja, Ime rože Umberta Eca in Parfum Patricka Süskinda. Oba romana sta bila s strani bralcev sprejeta tako dobro, da sta bila po njunih predlogah posneta tudi filma, Ime rože pod vodstvom režiserja Jean-Jacquesa Annauda, Parfum pa v režiji Toma Tykwerja. Prvi del diplomske naloge se osredotoča na obdobje postmodernizma, ki je utemeljen na podlagi pomembnih literarnih teoretikov te dobe predvsem Umberta Eca in Viktorja Žmegača. V drugem delu diplomske naloge sta predstavljena naslovna romana, njune glavne značilnosti ter odzivi nanju s strani kritikov in publike na splošno. Tretji del je namenjen postmodernističnemu filmu kot adaptaciji romana, predstavi pa tudi začetke postmodernizma na televiziji. The thesis deals with two postmodern works that were created in the 80s of the 20th century, the Name of the Rose by Umberto Eco and Perfume by Patrick Suskind. Both novels were by the readers accepted so well that they were made into film, Name of the Rose was directed by Jean-Jacques Annaud, Perfume was directed by Tom Tykwer. The first part of the thesis focuses on the period of postmodernism, which is justified on grounds of major literary theorists of that era especially Umberto Eco and Viktor Žmegac. In the second part the thesis presents novels itselfs, their main characteristics and response of critics and audience. The third part focuses on a postmodernist film adaptation of the novel, and presents as well as the beginnings of postmodernism on television.

V pričujočem diplomskem delu se ukvarjam z reprezentacijo žensk skozi zgodovino kratke proze, pri čemer se osredotočim na Cervantesa in Boccaccia. Najprej opišem vlogo žensk v družbi v času nastajanja Boccaccievega Dekamerona in Cervantesovih Zglednih novel, nato pa to primerjam z opisi žensk v obeh omenjenih delih. Ob podrobni analizi ugotavljam, da tako Boccaccio kot tudi Cervantes v nekaterih pogledih ostajata pri miselnosti takratnega časa in ženske predstavljata skozi oči patriarhalne družbe. Hkrati pa oba od idej in norm takratnega časa deloma tudi odstopata. Pri obeh lahko zaznamo zgodnje zametke feminizma, ki pogosto ostaja spregledan pod mnogimi seksističnimi komentarji in opazkami, ki ženske prikazujejo v negativni luči. This thesis discusses the portrayal of women through the history of short prose, focussing on Cervantes and Boccaccio. Firstly, I describe the role of women in society in the time of writing Boccaccio's Decameron and Cervantes' Exemplary Novels. Then I compare their role to the portrayal of women in both works. After a thorough analysis I arrive at a conclusion that both Boccaccio and Cervantes adopt the mindset of their time and present women as dictated by the patriarchal society. At the same time, both of them partly deviate from the ideas and norms of their time. We can spot early signs of feminism, which are, however, often overlooked because of the sexist commentary and remarks, presenting women in an extremely unfavourable way.

Diplomsko delo Italijanski in francoski futurizem v prvem delu predstavi futurizem v Italiji, od koder ta avantgardistična smer pravzaprav izvira, in v Franciji. V drugem delu se ukvarja s povezavo futurizma in zgodnjega italijanskega fašizma, na koncu pa se dotakne tudi futurističnih odmevov pri nas, kjer o futurizmu kot smeri v umetnosti in literaturi sicer ne moremo govoriti, vendar pa med nekaterimi deli in futurističnim tokom obstajajo neke formalne vzporednice. In the first segment of the diploma thesis Italian and French futurism I will elaborate on the futurism movement in France and Italy, where the avant-garde movement originated from.In the second segment I will explore the connection between futurism and early Italian Fascism and lastly I will discuss futurism influence in Slovenian literature. Though futurism was not present in Slovenian artistic and literary movement, there are noteworthy parallels between the movement and some of literary works I will look into.

Diplomska naloga je posvečena italijanskemu ustvarjalcu Gabrielu d'Annunziu. Naloga vsebuje pregled njegovega življenja, literarnega ustvarjanja in političnega udejstvovanja. Del naloge je posvečen recepciji d'Annunzia pri Slovencih, in sicer pri Ivanu Cankarju, Stritarju, Župančiču, Ketteju, Murnu, Izidorju Cankarju in Gradniku. Literarni opus Gabriela d'Annunzia je raznolik in zaznamovan s pojavljanjem posameznih literarnih žanrov. Njegovo ustvarjanje je bilo večkrat označeno kot trivialno in kičasto. Na njegovo ustvarjanje je pomembno vplivala gledališka igralka Eleonora Duse, za katero je avtor napisal tudi nekaj gledaliških besedil. Recepcija d'Annunzia na Slovenskem je stereotipna, saj so bolj kot njegovemu ustvarjanju, posvečali pestremu zasebnemu življenju in ukvarjanju s politiko. Od avtorjev, ki sem jih izbrala, se je z Italijanom največ ukvarjal prav glavni predstavnik slovenske moderne, torej Ivan Cankar. Župančič in Stritar sta napisala pesem, Gradnik je predvsem prevajal njegovo poezijo, pri delu Izidorja Cankarja najdemo omembo d'Annunzievo drame, medtem ko Ketteju in Murnu ne najdemo omemb o italijanskem dekadentu. This thesis will focus on Italian writer Gabriele d'Annunzio. It contains an overview of his life, his literary work and his part in politics. A part of my thesis will also focus on the reception of d'Annunzio. I focused on his work's reception of Slovenian authors: Ivan Cankar, Stritar, Župančič, Kette, Murn, Izidor Cankar in Gradnik. Gabriele d'Annunzio's literary work is diverse and is marked by the appearance of individual literary genres. His work was described as trivial and kitschy on multiple occasions. We can see the influence of theatre actress Eleonora Duse in d'Annunzio's work. He has written a couple of theatre texts for her. The reception of d'Annunzio in Slovenia is very stereotypical, because they mostly focused on his private life and his time in politics, rather than reviewing his work. Out of the Slovenian authors I've chosen, the one spending most of his time on d'Annunzio's work was the representative of Slovenian modernist movement Ivan Cankar. Župančič and Stritar wrote a song, Gradnik was mostly translating d'Annunzio's poetry, while we can find mention of d'Annuzio's drama in Izidor Cankar's work. Kette and Murn do not mention the Italian decadent.

U ovom radu stekli smo uvid u slicnosti i razlike izmedu srpske i italijanske književnosti u odnosu na temu susreta s mrtvima u periodu modernizma. Razgovori s mrtvima su se u opusu Luidija Pirandela, a sa njim i u modernistickoj epohi, preobrazili u razgovore naratora-autora sa likovima, odnosno, u razgovore sa sopstvenom svešcu, da bi, potom, bila predstavljena drama lica u potrazi za autorom u proslavljenom Pirandelovom komadu Šest lica traže pisca. U disertaciji smo se ogranicili na period stvaralackog rada Luidija Pirandela i njegovih srpskih i italijanskih savremenika (Ive Andrica, Isidore Sekulic, Sime Matavulja, Branislava Nušica, Eduarda de Filipa). Pored hronološkog okvira, postojao je i žanrovski jer smo analizirali prozne i dramske tekstove. U uvodnim napomenama se razmatra tema susreta uz isticanje znacaja koji ima pojam hronotopa u Bahtinovom smislu, kao i dijalog na pragu. Nezaobilazno je time i pitanje žanra menipeje kome pripadaju razgovori s mrtvima. Sledi kratak istorijski pregled dijaloga mrtvih i sa mrtvima koji u antici ima ideološku funkciju, buduci da mrtvi dobijaju ulogu glasnika. Dijahronijski prikaz je važan kako bismo istakli preokret koji nastupa sa Dakomom Leopardijem u XIX veku. Razmatrajuci odabrana dela analiza je bila usmerena i na interakciju autora, najcešce naratora u prvom licu u ulozi pisca, sa likovima, ali i na odnose izmedu likova. Važno mesto pripada otkrivanju metatekstualnih odlika dela (posebno kod Andrica), pracenih neretko humoristicnim obrisima svojstvenim Pirandelovoj poetici, što je prisutno i u delu Isidore Sekulic. Tematološki i komparativni pristup bio je od izuzetne važnosti za analizu proznih i dramskih tekstova, uz oslanjanje na principe citalacke saradnje Umberta Eka. U okviru komparativnih istraživanja uocili smo uticaj Pirandelovog modernistickog preobražaja motiva susreta sa mrtvima na srpsku književnost, a naznacili smo i tipološke slicnosti i razlike u bavljenju ovom temom izmedu srpskog i italijanskog književnog sistema (okretanje subjektivnom, pribegavanje fantasticnom žanru, nepouzdanim pripovedacima, ironiji, humor u pristupu temi susreta s mrtvima, metatekstualnost). Naznacili smo i osnovne crte postmodernistickih modifikacija koje u buducim radovima mogu da se obrade temeljnijom tekstualnom analizom pojedinih autorskih ostvarenja. In this work we gained an insight into similarities and differences between Serbian and Italian literature related to encounter with the dead theme in modern epoch. Conversations with the dead, in Luigi Pirandello’s work, had converted into conversations between narrator-author with the characters, or dialogues with his own conscience, to later present drama of a character searching for an author in Pirandello’s well known play Six Characters in Search of an Author. The dissertation concentrates on a period of Luigi Pirandello’s creative work, and his Italian and Serbian contemporaries mostly (Ivo Andric, Isidora Sekulic, Simo Matavulj, Branislav Nusic, Eduardo de Filippo). As we analyzed prose and drama narratives, we used not only chronological, but also a genre-based framework. Introductory remarks study the theme of the encounter, highlighting the importance of a term “chronotope” in Bahtin’s sense, as well as a dialogue on a doorstep. Hence, it is inevitable to discuss menippean satire, to which the conversations with the dead belong. This is followed by a brief historical review of dialogues with and between the dead which have ideological purpose in the antiquity, since the dead convert into messengers. A diachronic approach is important to highlight the reversal that occurs with Giacomo Leopardi in the XIX century. Taking into consideration selected pieces, the subject of the analysis was interaction of the author, mostly narrator playing a role of a writer, with characters, but also relations between characters. Special place belongs to a discovery of metatextuality (especially in Andric’s work), often followed by humoristic notes that are typical for Pirandello’s poetics, and are present in Isidora Sekulic’s work too. Thematological and comparative approaches were extremely important in prose and drama analysis, relying on Umberto Eco’s reading cooperation principles. In comparative researches, we noticed an influence of Pirandello’s modernist transformation of the encounter with the dead motif on Serbian literature, and we also indicated typological similarities and differences between Serbian and Italian literary systems when handling this topic (focusing on subjective, using fantastic genre, unreliable narrators, irony, humoristic approach to encounter with the dead theme, metatextuality). We also indicated basic postmodernist modifications that could be further researched in future studies, using more thorough textual analysis of certain publications.

Motiv identitete, predvsem obmejne identitete, ima v romanih pisatelja Fulvia Tomizze pomembno mesto, saj mu kot pisatelju meje, kot se je sam imenoval, predstavlja rdečo nit v življenju in delu na literarnem področju. V romanih Prijateljstvo in Frančiška se zaradi njegove dvojne identitete pokaže njegova sposobnost objektivnega vrednotenja skupin ljudi, ki se v določenih posebnih okoliščinah znajdejo v podrejenem oz. nadrejenem položaju. Razprava skuša pokazati pisateljev human čut do ljudi, ki se znajdejo v manjšinskem položaju, in njegovo literarno zavzemanje za boljše odnose med italijanskim in slovenskim narodom. The motif of identity, especially border identity, has an important place in the novels of the writer Fulvio Tomizza, because as a border writer, as he called himself, it represents a leitmotif in his life and literary work. Because of his double identity the novels Prijateljstvo and Frančiška reveal his capacity of objective evaluation of groups of people who find themselves in a subordinate or superior position in certain circumstances. The discussion tries to show the writer’s humane sense for people who find themselves in a minority position and his literary commitment to better relations between the Italian and Slovenian nation.

V magistrskem delu obravnavam prevod frazemov v zbirki kratke proze Gospod Ničla in druge zgodbe avtorja Stefana Bennija, ki jo je iz italijanščine v slovenščino prevedel Janko Petrovec. Osrednji del naloge zajema analizo prevodov minimalnih glagolskih frazemov s strukturo 'glagol + klitična oblika osebnega zaimka' in analizo prevodov frazeoloških prenovitev. Naloga vključuje tudi prikaz ekvivalenčnih razmerij med frazemi v izvirnem in prevodnem besedilu ter seznam frazeološkega gradiva. This master's thesis discusses the translation of phrasemes found in the collection of short stories Gospod Ničla in druge zgodbe by Italian author Stefano Benni, which was translated into Slovene by Janko Petrovec. The analysis focuses on two particular categories: minimal verbal phrasemes with the structure 'verb + clitic personal pronoun' and phraseological renewals. It also includes a list of all the phrasemes found in the original text and in the translation, sorted by the type of equivalence.