Search

V prispevku se v skladu s Toporišičevim razumevanjem propozicije osredotočamo na primerjavo tipov stavčnih zgradb pri oblikovanju neaktivnih dejanj in stanj človeškega organizma. Izhodiščni jezik za primerjavo je slovaščina, primerjani jeziki so češčina, poljščina, slovaščina[!] in hrvaščina. Primerjava nastaja v mikrosituacijah: 1. neaktivne akcije, 2. neaktivni procesi, 3. fizčna stanja.

Substitutivna sredstva so posebna skupina jezikovnih sredstev, ki povezujejo besedilno sporočilo na kohezivni ravni, in sicer s ponavljanjem jezikovnih oblik, ki so vsebinsko povezana s prvotnim poimenovanjem predmetnosti. Raziskovanje besedilnih sporočilnih tipov, zbranih v hrvaškem dnevnem časopisju, kaže na veliko količino kohezivnih sredstev, ki se uporabljajo pri oblikovanju in povezovanju izrazov znotraj besedila ne glede na posebnosti posamezne od zbranih besedilnih sporočilnih vrst. Njihova vloga se potrjuje v tvorčevem prizadevanju ustvariti dinamično in za naslovnika zanimivo besedilo.

Unutar teorijske razradbe koncepta funkcionalnih stilova standardnoga jezika u okrilju je praškoga strukturalizma naznačena posebnost književnoumjetničkoga stila u odnosu na ostale funkcije standarda zbog njegove potpune jezične slobode jer se piščev izbor ostvaruje slobodnim odabirom kao i kovanjem jezičnih jedinica u prostoru književne imaginacije. Rad analizira kako se ta implicirana dvostrukost odražava u suvremenoj jezikoslovnoj kroatistici, gdje se sučeljavaju oni pristupi koji ističu posebnost književnoumjetničkoga stila unutar peteročlane funkcionalnostilističke razdjelbe (stoga se taj stil naziva jezikom sui generis) i oni malobrojniji koji naglašavaju potrebu zadržavanja imenovanja književnoumjetničkoga stila funkcijom standarda.

Slovenski narečni ihtionim jeraj ‘gavun, Atherina’ [jəˈraj], pred redukcijo [jeˈraj], je bil na tržaškem območju izposojen iz množinske oblike, ki je pripadala danes že substratni furlanski plasti, v kateri se je ihtionim *jeˈra:l ‘gavun, Atherina’ razvil iz rom. *geral, ki ga potrjujejo istrobeneško geràl ‘Atherina hepsetus’ (Izola), geràl ‘Atherina hepsetus’ (Koper) in geral ‘isto’ (Reka). Južno od Reke ta samostalnik na -al ni potrjen niti kot hrvaška izposojenka niti kot romanski ihtionim, v njem pa se ohranja lat. gerrēs/girrēs m, g -is ‘majhna, malo cenjena morska riba’, ki je bilo izhodišče tudi za hrv. narečno izposojenko gira ‘Atherina boyeri’ (z manjšalnico girica ‘isto’) dalmatoromanskega izvora., The Slovene dialect ichthyonym jeraj ’gavun, Atherina’ [jəˈraj], before the reduction [jeˈraj], in the Trieste area, was borrowed from the plural form which belonged to a now already substratum of the Friulian sphere, in which the name *jeˈra: l ‘gavun, Atherina’ developed from romance *geral. The confirmations for it exist in the Istrian Venetian geràl ‘Atherina hepsetus’ (Izola), geràl ‘Atherina hepsetus’ (Koper) and geral ‘same’ (Rijeka). South of Rijeka, this noun in -al was not confirmed as a loanword in Croatian or as a Roman ichthyonym. It preserves the Latin gerrēs / girrēs m, g -is ‘small, poorly valued sea fish’, which was also the starting point for a Croatian dialectal loanword gira ‘Atherina boyeri’ (with a diminutive girica ‘same’) of Dalmatian origin.

Pandemija koronavirusa SARS-CoV-2 je prinesla mnoge spremembe v družbenem dogajanju, odrazila pa se je tudi v jeziku. Preko medijev v vsakdanji jezik prehajajo termini iz epidemiologije, medicine in drugih znanosti. Nekateri strokovni izrazi se vse pogosteje uporabljajo ali so dobili nov pomen v okviru epidemiološke situacije, z rabo v nestrokovnem kontekstu pa prihaja do njihove delne determinologizacije. V magistrskem delu se osredotočam na mehanizme nastajanja terminologije v hrvaškem in ruskem jeziku in analiziram omenjene procese na primerih iz zbranih korpusov besedil iz medijskega diskurza obeh jezikov. The SARS-CoV-2 coronavirus pandemic has brought many changes in social events, and has also been reflected in language. Terms from epidemiology, medicine and other sciences pass into everyday language through the media. Some specialized terms are increasingly used or have gained new meaning in the context of the epidemiological situation, and their use in a non-professional context leads to their partial determinologisation. In my master's thesis, I focus on the mechanisms of terminology in Croatian and Russian and analyze the mentioned processes on examples from the collected corpora of texts from the media discourse of both languages.

U diplomskom se radu bavimo analizom autoreferiranja u sažecima studentskih završnih radova. Autoreferiranje kao interakcijska retorička strategija uključuje se u širi pojam –metadiskurs. Ovaj je koncept vrlo kompleksan i širok i dosta ga autora površno opisuje kao 'diskurs o diskursu' ili 'pisanje o pisanju'. No, najbolje ga možemo opisati kao utjelovljene ideje o komunikaciji kao razmjeni informacija i interakciji između autora i njegova teksta te između autora i određene publike/čitatelja te njihove pozicije u određenom kontekstu. Da bi se razradili različiti aspekti, napravljena je kategorizacija metadiskursa, tj. podjela na interaktivnu i interakcijsku dimenziju. Interaktivna podrazumijeva diskretnu prisutnost autora u tekstu koji čitatelja vodi prema željenoj interpretaciji, a interakcijska obuhvaća eksplicitnu prisutnost autora u tekstu. Posljednjoj dimenziji pripada i autoreferiranje kao strategija kojom se autor uključuje u tekst bilo to eksplicitno (upotreba osobnih i posvojnih zamjenica te osobnih glagolskih oblika) ili implicitno (upotrebnom bezličnih struktura). Dosadašnja istraživanja većinom su komparativne naravi i pokazala su da se u hrvatskom jeziku u usporedbi s npr. engleskim autoreferiranje ne pojavljuje toliko često, nego se autori više koriste bezličnim strukturama. Primijenjenom analizom dolazimo do sličnih rezultata - u sažecima studentskih završnih radova autori najčešće koriste implicitne vrste autoreferiranja. Metadiskurz ter analiza akademskega pisanja v zadnjih letih dobivata vse več pozornosti. Vse več avtorjev, predvsem angleški jezikoslovci, se ukvarja s preučevanjem besedil in s strategijami, ki jih uporabljajo pisci, da bi bila besedila čimbolj relevantna, koherentna, logična, resnična in navsezadnje privlačna za bralca. Metadiskurz je velikokrat, po mnenju nekaterih avtorjev, ki se s tem področjem ukvarjajo (npr. Hyland), zelo pomanjkljivo definiran kot »diskurz o diskurzu« ali »tekst o tekstu«. V resnici gre za zelo kompleksen in širok pojem, ki mu težko postavimo meje, saj ponuja ogromno možnosti za razlago in opis tako organizacije avtorjevih idej kot avtorjevega odnosa do poslušalcev ali bralcev. Hyland (2005) opisuje metadiskurz kot »utelešeno idejo o komunikaciji ne le kot izmenjavi informacij, blaga ali storitev, pač pa vključuje tudi osebnosti, stališča in predpostavke tistih, ki komunicirajo«. Metadiskuz tako odraža idejo, ki je vidna že od 80ih let prejšnjega stoletja dalje, da je komunikacija med piscem/govorcem ter bralcem/poslušalcem dvosmerna, ter da nikoli ni nevtralna – vedno je usmerjena v uresničevanje interesov. Posledično je metadiskurz eno glavnih sredstev za doseganje družbenega vpliva, oziroma vpliva na tiste, ki v danem trenutku predstavljajo publiko. Pomembno se je zavedati, da je vsaka uporaba jezika, pa naj bo še tako preprosta, sestavljena iz izbire iz skupine možnosti, ki se nam ponujajo. Pojem metadiskurz se v nekaterih literaturah enači z metatekstom, slednji termin profesorica Verdonik (2007: 53) razume kot jezikovni produkt diskurza, neenako temu pa razume diskurz kot družbeni dogodek, v katerem se aktivira jezikovna raba, interakcija v družbenih odnosih in spoznavanju – glede na njeno razlago lahko vidimo, da teh dveh pojmov avtorica ne enači. Morda se nekateri avtorji s to razlago ne bi strinjali, zato prihaja do nejasnosti in nepreciznosti, kar se tiče definicije samega pojma metadiskurza. V tej diplomski nalogi je bila pomembna Hylandova klasifikacija (2005) metadiskurza na dve dimenziji – interaktivno in interakcijsko. Interaktivna dimenzija implicira diskretno prisotnost avtorja v besedilu, kar bi pomenilo, da glede na občinstvo, avtor prilagodi besedilo in bralca z različnimi jezikovnimi elementi vodi po besedilu, k želeni interpretaciji (Hyland, 2005: 49). Interakcijska dimenzija pa avtorja eksplicitno vključi v besedilo, ta pa po Hylandu (2005: 49) z izražanjem lastnega mnenja, komentarjev itd., ki se navezujejo na vsebino, vzpostavlja neposredno komunikacijo z bralcem ter mu nudi možnost, da se na to odzove. V shematiziranem prikazu Hylandove klasifikacije, ki jo je v slovenščino povzela Pisanski Peterlin (2007:11), interaktivna dimenzija vključuje uporabo naslednjih sredstev: - prehodi (angl. transitions), ki izražajo odnose med glavnimi stavki: in, ampak - označevalci okvirja (angl. frame markers), ki se nanašajo na diskurzna dejanja, zaporedja ali stopnje: nazadnje, če zaključim - endoforični označevalci (angl. endophoric markers), ki se nanašajo na informacije v drugih delih besedila: omenjen zgoraj - dokazovalci (angl. evidentials), ki se nanašajo na informacije iz drugih besedil: X trdi ter - tolmači (angl. code glosses) razširjajo propozicijski pomen: namreč, npr. Interakcijska dimenzija pa: - omejevalci (angl. hedges), ki ne dajejo popolne podpore in odpirajo dialog: morda, - ojačevalci (angl. boosters), ki poudarjajo gotovost in zapirajo dialog: jasno je, da - označevalci odnosa do vsebine (angl. attitude markers), ki izražajo piščev odnos do propozicije: žal, presenetljivo - samoomembe (angl. self-mentions), ki se eksplicitno nanašajo na avtorja/avtorje: jaz, moj, naš ter - označevalci odnosa do bralca (angl. engagement markers), ki eksplicitno gradijo odnos z bralcem: lahko vidite, da. Kot lahko vidimo so samoomembe, ki so glavna tema te naloge, retorična strategija interacijske dimenzije. Samoomebe se nanašajo na stopnjo avtorjeve eksplicitne prisotnosti v besedilu, ki se pojavljajo v obliki osebnih (jaz, mi) in svojilnih zaimkov (moj, naš), v prvi osebi edine ali množine. V primerjavi z angleščino pa se tako v hrvaščini kot v slovenščini lahko pojavijo kot eksplicitne forme tudi osebne glagolske oblike (pišemo, mislimo, zaključujem, ugotovil sem…), na katere moramo biti pozorni in je zato v teh dveh jezikih težje kot v angleščini najti vse oblike v katerih se pojavlja avtor. Po mnenju Ivaniča (1998, citirano v Hylandu (2005: 53)) vsako pisanje nosi informacije o piscu, a je najmočnejše sredstvo samoreprezentacije ravno uporaba zaimkov v prvi osebi, ter da je prosta odločitev vsakega pisca na katerem mestu in alisploh bo uporabljaj to strategijo. Samoomembe, kot retorična strategija akademskega diskurza spadajo v skupino elementov, s katerimi avtor bralcu predstavi svoje ideje na primeren način in ga skuša prepričati o verodostojnosti teh idej (Blagojević 2007: 127 citira Balažic Bulc (2020: 58)). Retorika je, kot razlaga Hyland (2005:63), pravzaprav umetnost prepričevanja v argumente in vprašanja o katerih ni formalnega dokaza. Moč prepričljivosti akademskega besedila naj bi temeljila na racionalnosti, objektivnosti, nepristranskosti ter na zahtevnih metodologijah, a kot opaža profesorica Balažic Bulc (2020: 58) je akademski diskurz v zadnjem desetletju, pod vplivom sodobnih tehnologij, postopoma izgubil strogo oznako objektivnega, abstraktnega in neosebnega ter postal bolj subjektiven. Ravno retorične strategije so imele dosti vpliva pri spremembi dojemanja jezika in akademski diskurz se je tako začel obravnavati kot interakcijski manever med piscem in bralcem. Samoomembe so po mnenju Hylanda (2005: 53) ključ s katerim pisci promovirajo verodostojno identiteto svoje znanstvene raziskave ter tako zanjo pridobijo odobritev. Poleg že zgoraj omenjenih, eksplicitnih struktur, se avtor v delu lahko pojavlja tudi implicitno – z uporabo neosebnih glagolskih struktur (npr. pasiv). Obstaja pa tudi odprta možnost za avtorja, da se v tekstu sploh ne pojavi. Ko pa se že pojavlja, je to običajno na mestih, kjer ima največ prostora pokazati sebe in svoje prispevke v najboljši možni luči (Hyland, 2005: 53). Večina raziskav na omenjeno temo je posvečenih angleškemu jeziku v povezavi z drugimi jeziki. Na območjih kjer se govori hrvaški jezik je teh raziskav manj in večina je prišla do podobnih ugotovitev in sicer, da v hrvaškem jeziku v primerjavi s slovenščino ali pa z angleškim jezikom, večina avtorjev še vedno raje izbira uporabo neosebnih glagolskih struktur, saj se le ta zdi bolj primerna ter da se avtorji pod vplivom kulturnih značilnosti skupnosti v kateri ustvarjajo, sami odločijo za to ali ono vrsto struktur. Ena izmed novejših raziskav, Cvikić in Ordulj (2021), je bila usmerjena v analizo prepoznavnosti avtorjev/bralcev prvega jezika (L1) v primerjavi z drugim jezikom (L2), s poudarkom na analizi rabe osebnega zaimka prve osebe. Študija je potrdila razlike med skupinama in pokazala da so materni govorci pogosteje kot tujci uporabljali obliko MI. To, da so govorniki L2 več uporabljali JAZ obliko, je v skladu z dozdajšnjimi raziskavami, zanimivo pa je, da so se govorci L1 vseeno večkrat kot za MI formo, odločili za uporabo JAZ forme, saj se je slednja večinoma uporabljala za izražanje izkušenj in stališč pisca za isti namen se je uporabljala tudi oblika MI, a redkeje. S to raziskavo sta naredili korak naprej k boljšemu razumevanju rabe osebnih zaimkov in njihovih diskurzih funkcij ter izboljšanju znanja pisnih veščin v prvem in drugem/tujem jeziku na splošno. V hrvaški lingvistiki se samoomembam ni posvečalo prav veliko avtorjev, kljub temu pa v literaturi vseeno najdemo informacije, ki so nam lahko v veliko pomoč pri razumevanju uporabe le teh. Večina avtorjev se strinja s trditvijo, da bi akademsko besedilo moralo biti pisano po pravilih znanstvenega stila, ki temelji na racionalnosti in neosebnosti ter abstraktnosti, saj ima tako največ moči za prepričevanje. So pa tudi avtorji, kot je Milica Gačić (2012: 92), ki so mnenja, da je pretirana raba prve osebe (posebej »jaz forme«) vsekakor vsiljiva, ni pa potrebe, da se je izogibamo za vsako ceno, predvsem dobrodošla je v delih, kjer avtor poda svojo interpretacijo in je prišel do nekih novih, pomembnih ugotovitev tako zase kot za znanstveno skupnost. Z zadnjo trditvijo se strinjam, saj sem tudi sama z omenjeno raziskavo v svoji diplomski nalogi želela pokazati, da so študentska dela akademska besedila, pri pisanju katerih bi se morala upoštevati stroga pravila pisanja znanstvenega besedila, a da se znotraj teh samoomembe vendarle pojavljajo. Izbrani korpus 30ih povzetkov zaključnih študentskih del, razdeljen v tri sklope (diplomska dela, magistrska dela in dizertacije), je pokazal, da se avtorji v povzetkih še vedno v veliki večini odločajo za uporabo neosebnih struktur. Analiza je potrdila, da se osebne strukture največkrat pojavijo v povzetkih diplomskih del in da se kot eksplicitna struktura največkrat pojavi osebna glagolska oblika, večkrat v perfektu, manj v prezentu (npr. v tem delu raziskujemo ali bomo raziskovali). Nasprotno temu, se neosebne strukture (kot je npr. pasiv) največkrat pojavijo v povzetkih magistrskih del, malo manj, a vseeno v veliki meri, v povzetkih doktorskih del. V celem korpusu so se pojavila tudi štiri dela, trije povzetki magistrskih nalog in en povzetek dizertacije, v katerih se avtor ni pojavil - v teh se nahajajo le neki splošni opisi, brez pojasnitev kaj točno je cilj naloge, brez metod in brez začetne hipoteze. V mislih je potrebno imeti, da so se analizirali le povzetki nalog, v kolikor bi obravnavali celotna dela, bi bili rezultati raziskave lahko bistveno drugačni. Tema diplomske naloge se mi zdi izredno zanimiva in koristna za področje analize samoomemb in uporabe te strategije v pisanju študentskih zaključnih del. Sama sem mnenja, da je ključnega pomena kako delo napišemo oziroma prezentiramo ciljni publiki. Z uporabo samoomemb v povzetkih zaključnih del lahko že na samem začetku vzpostavimo zvezo z bralcem, pritegnemo njegovo pozornost in ga prepričamo v to, da je delo vredno branja. Posledično sem tudi pričakovala prevlado osebnih struktur, a lahko z gotovostjo zaključim, da je akademska skupnost nekako ohranila prepričanje, da je dela bolje pisati neosebno in abstraktno, saj zvenijo bolj znanstveno ne glede na to, da so se tehnike pisanja skozi čas spreminjale.

Delo predstavi različne slovarje in glosarje na področju pomorstva in njihovo tipologijo. Prikazane bodo značilnosti tiskanih in spletnih enojezičnih in večjezičnih slovarjev in glosarjev s področja pomorstva ter njihovih slikovnih verzij, če te obstajajo. Za vsako delo sem se odločila navesti naslednje elemente, s katerimi lahko opišemo vsak slovar ali glosar: ime slovarja ali glosarja, tip dela, spletna povezava, izdajatelj, leto objave, število gesel, kratek opis slovarja/glosarja in primer gesel. Ker je pomorstvo panoga, ki je razširjena po celotnem svetu, obstaja veliko pomorskih izrazov, ki jih lahko prevajamo iz enega jezika v drugega. Veliko primerov izvira iz angleščine, ki velja za mednarodni pomorski jezik, v drugih jezikih pa lahko najdemo ustreznice za skoraj vsak izraz. Morda bi se nam nekatere besede zdele unikatne, ker v stroki preprosto ne uporabljamo besed iz naših maternih jezikov, ampak kar njihove angleške različice. Zaključek dela bo vseboval strokovno ovrednotenje ustreznosti posameznih identificiranih slovarjev in moje mnenje glede uporabe posameznih slovarjev in glosarjev v praksi. This degree thesis presents various dictionaries and glossaries in the maritime world and their typology. Features of printed and online monolingual and multilingual maritime dic-tionaries and glossaries and their visual versions, if they exist, will be presented. The fol-lowing elements will be presented for each identified dictionary/glossary in the maritime domain: name of the dictionary/glossary, its typology, online link (if applicable), publisher, year of publication, number of entries, short dictionary/glossary description, and examples of dictionary/glossary entries. The maritime industry is a global undertaking. Therefore, there is a multitude of maritime terms that can and need to be translated from one language to another. Many examples derive from English, which is considered the international mari-time language, but we have equivalents for almost any word or expression in other lan-guages as well. Some words or expressions might seem unique to us because in authentic communication we simply use their English versions instead of our mother languages. The conclusion of the thesis contains an evaluation of the relevance and usefulness of the identi-fied dictionaries/glossaries for practitioners and students in the maritime domain.

Magistrska naloga preučuje semantično in skladenjsko vezljivost nemških in angleških glagolskih internacionalizmov na črko M. Vezljivost je lastnost besede, zlasti glagola, da odpre prosta mesta v stavku, ki jih je potrebno zapolniti z obveznimi ali neobveznimi določili. Glagoli tako imajo sposobnost določanja splošne strukture stavka, zato ima glagol ključno vlogo znotraj stavčne hierarhije ter velja za osrednjo točko teorije vezljivosti. Čeprav je magistrska naloga v prvi vrsti osredotočena na angleški in nemški jezik, vključuje tudi slovenske in hrvaške ustreznice izbranih internacionalizmov. Kontrastivna analiza sledi vezljivostnem modelu po VALBU-ju (2004) in E-VALBU-ju. Vsak glagolski pomen je tako podkrepljen z definicijo, stavčno strukturo ter primerom iz elektronskega korpusa. Analiza kaže, da se večina glagolskih internacionalizmov v vseh štirih jezikih tako semantično kot skladenjsko popolnoma ujema ter da večina glagolskih internacionalizmov zahteva dve obvezni dopolnili. Analiza je tudi pokazala, da nekateri glagolski pomeni nimajo internacionalnih glagolskih ustreznic v drugih jezikih, kar vodi do potencialnih lažnih prijateljev, ki so lahko zavajajoči ali problematični za prevajalce ali ljudi, ki se učijo jezika. This MA thesis examines semantic and syntactic valency of German and English verbal internationalisms starting with the letter M. The term valency denotes the ability of a word, especially a verb, to combine with the particular patterns of other sentence constituents. Valency defines the ability of the verb to open up free spaces in a sentence that must or can be filled. Verbs can therefore determine the overall structure of the sentence, which is why the verb is given a central role within the sentence hierarchy and is considered to be the focal point for the valency theory. Although the focus of this thesis is primarily on the English and German language, it also includes the Slovene and Croatian equivalents of the chosen internationalisms. The contrastive analysis is carried out according to the pattern of verbs by VALBU (2004) and E-VALBU. Each verb variant is provided with meaning, sentence structure and the example from the online corpora. The analysis shows that most verbal internationalisms in all four languages are both semantically and syntactically completely equivalent and that most of the verbal internationalisms require two obligatory arguments. Some exceptions prove that not all verb variants have international verbal equivalents in other languages, which leads to potential false friends that might be misleading or problematic for language learners and translators.

Učenje tujega jezika je koristno ne glede na starost, zato je vključevanje dodatnih izobraževalnih programov na področju tujih strokovnih jezikov tudi pri učencih v obdobju njihovega visokošolskega izobraževanja načeloma koristno. Za Slovenijo je značilna relativno večja potreba po znanju tujih jezikov zaradi relativne majhnosti slovensko govoreče skupnosti. Na področju poslovanja so poleg angleščine najbolj pogosti stiki slovensko govorečega prebivalstva ravno z jeziki, ki obkrožajo slovenski govorni prostor. Rezultati analize potreb pri slovenskih študentih in diplomantih na področju poslovnih in ekonomskih ved in mnenja strokovnjakov potrjujejo, da je vključevanje poučevanja hrvaškega jezika kot tujega v slovenski visokošolski prostor na tem strokovnem področju smiselno. Hrvaški jezik je sicer še vedno močno prisoten v slovenskem govornem prostoru, saj se pri preučevani populaciji v okviru 21 tujih jezikov uvršča na drugo mesto glede na povprečno raven znanja, a že precej zaostaja za angleškim jezikom. Povprečni anketiranec se pri znanju hrvaščine nahaja na A2 stopnji znanja. Obenem hrvaščina zaseda tretje mesto po zaznani uporabnosti njenega znanja, in sicer skoraj 70 % anketirancev zaznava hrvaški jezik kot večinoma ali zelo uporaben. Študentska populacija kaže relativno visok interes za učenje hrvaškega jezika, saj bi se 30 % zagotovo udeležilo pouka hrvaščine, v kolikor bi ta možnost obstajala, še 20 % pa je v danem trenutku neodločnih. Obenem je 80 % tistih, ki kažejo interes za učenje hrvaščine, za ta pouk pripravljeno tudi plačati. Učenju hrvaškega jezika so bolj naklonjeni tisti, ki imajo pozitiven odnos do tega jezika in so zaradi različnih okoliščin uspeli izgraditi občutek bližine s tem jezikom. Pri poučevanju hrvaškega jezika na področju poslovnih in ekonomskih ved bi bila smiselna delitev na dve težavnostni stopnji, predlagano izobraževanje pa je smotrno tudi s finančnega vidika. Learning a foreign language is useful regardless of age, so the inclusion of additional educational programs in the field of foreign professional languages should be also useful for students in the period of their higher education. Slovenia is characterized by a relatively greater need for knowledge of foreign languages due to the size of the Slovene-speaking community. In the field of business, besides English, the most frequent contacts of the Slovene-speaking population are with the languages surrounding the Slovene-speaking area. The results of the analysis of the needs among Slovenian students and graduates in the field of business and economics and the opinion of business and economics experts confirm that the introduction of the Croatian language in the higher education programs in this particular field would be reasonable. The Croatian language, however, is still strongly present in the Slovene-speaking area. It ranks second in terms of the average knowledge among the 21 foreign languages studied, but lags far behind English. The average respondent masters the Croatian language at A2 level of knowledge. At the same time, Croatian language ranks third in terms of perceived usefulness of its knowledge, with almost 70% of respondents perceiving the Croatian language as mostly or very useful. The student population shows a relatively high interest in learning the Croatian language, since 30% would certainly attend Croatian lessons, if this possibility existed, and another 20% are indecisive at the moment. At the same time, 80% of those who show an interest in learning Croatian language are willing to pay for these lessons. The positive attitude towards Croatian language and sense of closeness with it are predictors for learning the Croatian. The proposed educational program is feasible from the financial aspect. We also recommend dividing it into two levels of difficulty.

Z ustanovitvijo študijskega programa Japonskega jezika in kulture na Fakulteti za humanistične študije v Puli na Hrvaškem je potreba po spletnem japonsko-hrvaškem učnem slovarju večja kot kdajkoli prej. S kratkim poskusom uporabe slovarjev in vprašalnika s študenti 3. letnika omenjene fakultete sem poskušala ekstrapolirati splošne elemente, ki bi jih moral vsebovati japonski učni slovar. S kombiniranjem seznama potreb študentov in elementov dveh obstoječih spletnih slovarjev za tuje učence japonščine, enojezičnega Nihongo ky?iku goihy? in japonsko-slovenskega slovarja jaSlo, sem izdelala načrt japonsko-hrvaški spletni učni slovar, ki bo lahko uporaben za študente na Fakulteti za humanistične študije Univerze v Puli. Struktura in njeni elementi so zapisani v odprtokodnem sistemu za pisanje in objavljanje slovarjev Lexonomy. Objavljeni prototip slovarja je dostopen na https://www.lexonomy.eu/nihongokuroachiagojisho/. X

U radu je obrađeno područje diplomatske komunikacije (usmene i pismene), konkretnije diplomatske korespondencije. Većina vrsta diplomatske korespondencije predstavljena je i analizirana na osnovi konkretnih primjera (korpusa), a neke vrste pomoću podataka iz literature jer je za njih korpus bio nedostupan. Vrste diplomatske korespondencije predstavljene su svaka za sebe, jer se pokazalo da se u literaturi javljaju brojni i različiti modeli, svaki od njih sa svojim prednostima i nedostacima. U analizu su uključeni elementi pojedinih vrsta korespondencije preuzeti iz literature stručnjaka s područja diplomacije, a ne iz uobičajene prakse lingvista. Za svaku je vrstu diplomatske korespondencije (npr. vjerodajnica, i kabinetsko pismo, opozivno pismo, službeno i osobno pismo, nota u trećem licu, memorandum, non paper, pozivnica, pismo zahvalnosti, kondolencija itd.) analiziran način oslovljavanja, meritum ili glavni dio pisma, struktura, formula uljudnosti te jezik. Analiza je pokazala da je diplomatska korespondencija raznovrsna s jedne strane neke su vrste teksta karakteristične samo za područje diplomacije, a s druge strane neke se vrste koriste i u svakodnevnom životu tesu samo djelomično prilagođene diplomaciji. U radu je detaljnije predstavljena analiza jezika diplomatske korespondencije koji je također raznolik. U nekim se vrstama teksta, izuzetno shematiziranim, upotrebljavaju stalne, konvencionalne sintagme. U drugim vrstama - prije svega riječ je o vrstama korespondencije koje se upotrebljavaju i u svakodnevnom životu (pisma zahvalnosti, pozivnice, čestitke) - oblik nije tako strogo definiran, jezik je slobodniji, pojavljuju se sintagme koje izražavaju subjektivnost. Nadalje usvim se vrstama javljaju sintagme kojima se izražava pretjeranu uljudnost zato je i najznačajnija karakteristika jezika diplomatske korespondencije konvencionalna formula uljudnosti. Rezultati istraživanja upućuju na daljnja istraživanja diplomatske korespondencije, posebice diplomatske usmene komunikacije - dosada gotovo neistraženoga područja. V diplomskem delu je predstavljeno področje diplomatske komunikacije (ustne in pisne), in sicer konkretno diplomatske korespondence. Večina vrst diplomatske korespondence je predstavljena in analizirana na osnovi konkretnih primerov (korpusa), nekatere pa s pomočjo podatkov iz literature, saj je bil korpus zanje nedostopen. Vrste diplomatske korespondence so predstavljene vsaka posebej, ker se je izkazalo, da se v literaturi pojavljajo številni različni modeli, vsak pa ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. V analizo so vključeni elementi posameznih vrst korespondence, ki so prevzeti iz literature strokovnjakov s področja diplomacije in ne iz običajne prakse lingvistov. Pri vsaki vrsti diplomatske korespondence (npr. poverilno pismo, kabinetno pismo, odpoklic, službeno in osebno pismo, nota v tretji osebi, memorandum, non paper, vabilo, zahvala, sožalje itd.) je analiziran način naslavljanja, meritum ali glavni del pisma, struktura, formula vljudnosti in jezik. Analiza je pokazala, da je diplomatskakorespondenca raznovrstna po eni strani so nekatere vrste besedil značilne samo za področje diplomacije, nekatere vrste pa se po drugi strani uporabljajo tudi v vsakdanjem življenju in so samo deloma prilagojene za diplomacijo. V delu je natančneje predstavljena analiza jezika diplomatske korespondence, ki je prav tako raznolik. V nekaterih vrstah, ki so zelo shematizirane, se uporabljajo stalne, konvencionalne sintagme. Pri drugih vrstah - predvsem gre pri tem za vrste korespondence, ki se uporabljajo v vsakdanjem življenju (vabila, zahvale, čestitke) - pa oblika ni strogo definirana, jezik je bolj svoboden, pojavljajo se sintagme, ki izražajo subjektivnost. V vseh vrstah pa se pojavljajo sintagme, ki izražajo pretirano vljudnost zato je najbolj izrazita značilnost jezika diplomatske korespondence konvencionalna formula vljudnosti. Rezultati raziskave ponujajo možnosti za nadaljnje raziskovanje diplomatske korespondence, še posebej diplomatske ustne komunikacije, ki je za zdaj pravzaprav še popolnoma neraziskano področje.

The issue of foreign languages is one of the current issue in the field of language education policy. It is evident from the curricula and other accompanying documents, that Slovene language policy follows the principles of the Council of Europe on the plurilingualism and importance of minority and neighbouring languages. The range of foreign languages offered in schools is in accordance with the guidelines of Slovene language education policy, however, the question is how these subjects are implemented in practise. In this paper, we focus on the status of South Slavic languages in Slovene education system, as well as their realisation in praxis. Eno od aktualnih vprašanj izobraževalne jezikovne politike je vprašanje tujih jezikov. Kot je razvidno iz učnih načrtov in drugih spremljajočih dokumentov, slovenska jezikovna politika na tem področju sledi načelom Sveta Evrope o raznojezičnosti ter pomembnosti manjšinskih in sosedskih jezikov. Nabor ponujenih tujih jezikov v izobraževanju je usklajen s smernicami slovenske jezikovne politike, vprašanje pa je, kako se izvedba teh predmetov udejanja v praksi. V prispevku nas zanima status južnoslovanskih jezikov v slovenskem izobraževalnem sistemu in njihova realizacija v praksi.

This article deals with the process of language purism and the presence of Serbisms in Croatian. We attempt to show whether the speakers of Croatian know and use specific lexical items that are generally considered to be more characteristic of Serbian usage. For this purpose we use two data sources: a corpus of Croatian and a questionnaire survey. The results show that the speakers of Croatian are aware of the differences between Croatian and Serbian to a large extent. Even though they mostly do not use them, most speakers do know the meaning of lexemes that were used in the Serbo-Croatian period. This leads to the conclusion that the process of “cleansing” Croatian is being successfully implemented (but is far from completion). However, we argue against the justifiability of this process. Članek se ukvarja s procesom jezikovnega purizma in prisotnostjo srbizmov v hrvaščini. Skušamo ugotoviti, ali govorci hrvaškega jezika poznajo in uporabljajo leksikalne elemente, za katere na splošno velja, da so bolj značilni za srbščino. V ta namen smo uporabili dva vira podatkov: korpus hrvaškega jezika in anketni vprašalnik. Rezultati kažejo, da se govorci hrvaškega jezika v veliki meri zavedajo razlik med hrvaščino in srbščino. Večina govorcev sicer pozna pomen leksemov, ki so bili uporabljani v srbohrvaškem obdobju, a jih večinoma ne uporabljajo. Zaključimo lahko, da se proces čiščenja hrvaščine uspešno izvaja (četudi še zdaleč ni dokončan), pri čemer avtor nasprotuje upravičenosti tega postopka.

Fonološki opis govora kraja Gerovo V pričujočem prispevku je prikazan govor kraja Gerovo v Gorskem kotarju v Republiki Hrvaški v obliki fonološkega opisa. Opis sloni na gradivu, ki ga je zbral Božidar Finka leta 1966 za tedanji Srpsko-hrvatski dijalektološki atlas. Vendar pa v nekaterih primerih ni bilo mogoče z gotovostjo vzpostaviti sistema. Zato je gradivo dopolnjeno z gradivom, ki je bilo zbrano z lastnim terenskim delom v kraju Gerovo. Govor hrvaška dialektologija tradicionalno uvršča med kajkavske govore hrvaškega jezika, vendar pa ta ne izkazuje kajkavskih definicijskih lastnosti, temveč slovenske. Zato se v opisu izhaja iz izhodiščno splošnoslovenskega fonološkega sistema. In this paper the phonology of the dialect of the town of Gerovo in Gorski kotar in Croatia is presented in the form of a phonological description. The description is based on the material collected by Božidar Finka in 1966 for the Serbo?Croatian dialectological atlas. In some cases the system could not be determined, therefore additions were made with the material gathered by the author in the town of Gerovo. Traditionally, Croatian dialectology classifies the speech of Gerovo as a variety of the Kajkavian dialect group, but the Kajkavian determinative characteristics can not be applied to it. However, Slovene characteristics can be. Therefore, in the description of the speech we take the basic Slovene system as a point of departure.

Vpliv italijanščine na sodobni jezik moliških Hrvatov Sobivajoči narodi in njihovi jeziki se ne morejo izogniti vzajemnim stikom, niti sporazumevalnim. To je vzrok za različne interference v lastnem in tujem jezikovnem sistemu. Leksikalnih izposojenk je v vsakdanjem govoru moliških Hrvatov zelo veliko. Njihova raba je odvisna predvsem od uporabnikovih namenov. Govorci poskušajo pri sporazumevanju s starejšimi prilagoditi besedišče obema jezikoma, z mlajšimi ali z vrstniki pa večinoma uporabljajo italijanščino. V prispevku je predstavljen tudi način, kako moliški Hrvati rešujejo težave z novimi besedami, vezanimi na razvoj tehnike, kulture in Civilizacije. Neighbouring nations and their languages cannot avoid mutual contacts, including communication contacts, which lead to different interferences in their own and the other language systems. There are huge numbers of lexical language borrowings in the common speech of Molise Croats that depend on the invention of the interlocutors. They try to adjust their lexis to both languages when they communicate with elder people, whereas they use Italian when they talk to their peers or to young people. This paper shows how Molise Croats cope with new vocabulary connected with development of technology, culture and civilization.

V diplomskem delu se predstavi frazeologijo in njena poimenovanja osnovnih enot ter lastnosti frazemov. Pregleda se učbenik za poučevanje slovenščine kot drugega/tujega jezika za nadaljevalno stopnjo učenja. Poskuša se najti prekrivnost oziroma neprekrivnost izbranih frazemov v slovenščini, hrvaščini, srbščini in makedonščini ter na koncu ob anketi tujih študentov analizirati njihovo prepoznavanje in razumevanje slovenskih frazemov v slovarski obliki in sobesedilu. In this thesis, we present phraseology and its denomination of basic units, as well as the properties of idioms. We examine a textbook for teaching Slovene as a second/foreign language for an intermediate level. We attempt to find overlaps, or a lack thereof, of chosen idioms in the Slovene, Croatian, Serbian and Macedonian languages and, finally, through a survey of foreign students, we analyse their recognition and understanding of Slovene idioms in their lexical form and within context.

Prvi zapisi slovenskega vojaškega jezika so se pojavili konec 18. stoletja. V naslednjih dveh stoletjih je slovenski vojaški jezik doživljal krajša obdobja razcveta in obsežnejša obdobja upada ter se šele z neodvisnostjo države Slovenije in njene samostojne vojske dokončno razvil v področno celovit strokovni jezik. Pred podobno velik izziv je bil postavljen hrvaški jezik. Vojaštvo in športno udejstvovanje sta bila od nekdaj neločljivo povezana in tako je še danes, zato je prisotnost dela izrazov obeh strok na obeh področjih pričakovano, vendarle pa hkrati ne povsem trivialno. V nalogi sem se osredotočil na prisotnost vojaške terminologije v sodobnem slovenskem in hrvaškem športnem poročevalstvu. Analizo sem izvedel na vzorcu novinarskih komentarjev (rtvslo.si in sport.hrt.hr) tekem Evropskega nogometnega prvenstva (Francija, 2016). Ugotovil sem, da se vojaški izrazi pojavljajo v komentarjih obeh jezikov, da pa jih ni zelo veliko, tj. zelo pogostih izrazov je peščica, ostali so razpršeni in stvar osebnega stila. The first records of military Slovenian language appeared in the late 18th century. Over the next two centuries, the Slovenian military language experienced short periods of growth and extensive periods of decline The independence of the state of Slovenia and its army finally caused the development of professional Slovenian military language. The Croatian military language faces similar challenges. The military and sports activities were always inseparable. Many terms of both disciplines appear in in both fields, however, the use of military terms in new reporting (or commentaries) in not trivial. In the thesis I have focused on the presence of military terminology in contemporary Slovenian and Croatian sports commentaries. The sample for may analysis were journalistic comments (rtvslo.si and sport.hrt.hr) of matches played at the European Football Championship (France, 2016). I found that the military terms appear in the comments of both languages, though unexpectedly their number is not very large. Commonly used terms are not many, the rest are scattered and are a matter of personal style.

Predmet raziskovanja magistrskega dela je primerjava slovenske in hrvaške teorije šolskega eseja. Magistrsko delo je bilo teoretično zasnovano in je nastajalo s poglobljenim študijem virov in literature. Pri preučevanju slovenskih in hrvaških teoretičnih izhodišč, ki se navezujejo na šolski esej, smo primerjali mnenja teoretikov o šolskem eseju, slovenske in hrvaške priročnike za pisanje esejev in rabo terminologije v njih, način razvijanja šolskega eseja, učni načrt za slovensko oz. hrvaško književnost, šolski esej na maturi iz slovenščine oz. hrvaščine, maturitetna sklopa, ocenjevanje eseja na maturi in opredelitev eseja v predmetnem izpitnem katalogu. Teoretična spoznanja smo podkrepili z metodološkimi izkušnjami na primeru priprave za šolski maturitetni esej. S stopnjami priprave, ki smo jih ponazorili z obravnavo maturitetnega sklopa, smo želeli prikazati primer didaktičnih priporočil in opozoriti na to, da bodo rezultati boljši, če učitelj ne bo pretiraval s pomnjenjem in analizami prebranega besedila. Pot do šolskega eseja je dolga in zahtevna, toda skupaj stremimo h končnemu cilju, tj. dijake naučiti, kako napisati dober ali vsaj povprečen esej. Priprava na šolski esej se začne že v prvem letniku in vse do konca predmaturitetnega izobraževanja temelji na spodbujanju aktivnega dela dijakov z besedilom in dijakovem interpretiranju besedila. The aim of the thesis is to compare the Slovenian with the Croatian school essay theory. The thesis was theoretically developed around a deep study of sources and literature. While studying the Slovenian and Croatian theoretical frameworks regarding the essay, we compared different opinions from theoreticians Slovenian and Croatian manuals and the use of the terminology, as well as the principles of developing the school essay, considering the curriculum for the Slovenian and the Croatian literature. We also studied the evaluation of the essay on the “matura” exam in both countries and how it is defined in the subject catalogue. The theoretical findings were reinforced with the methodological experience in the case of the preparation for the school essay. With different stages of preparation, we tried to demonstrate certain didactic guidelines and indicate the fact that the results will increase, if the teacher will not exaggerate with memorization and analysis of the text. The road to writing an excellent essay is long and difficult, but we all strive towards one goal to teach the students how to write a good or a mediocre essay. The preparation for the essay writing starts in the first year and lasts till the end of year four. We have to encourage the students to actively work and interpret the text.