Search

Zaradi napredka pri odkrivanju raka in boljšega zdravljenju, narašča število oseb, ki bolezen preživijo, oziroma z boleznijo živijo. Preživetje prinaša tolažbo, a kljub temu se za nekatere borba tu ne ustavi. Kakovost življenja je lahko bistveno zmanjšana zaradi fizičnih, psihičnih in praktičnih težav, s katerimi se bolniki še vrsto let po končanem zdravljenju borijo. Raziskave poročajo, da imajo onkološki bolniki v primerjavi z zdravimi kontrolami več težav in da te lahko vztrajajo še nekaj mesecev ali let po koncu zdravljenja. Težave so multidimenzionalne in se najpogosteje nanašajo na različne zdravstvene težave (več vnetij in kroničnih bolezni, kognitivne težave, prezgodnja menopavza) na simptome depresije in tesnobnosti in druge čustvene motnje (strah pred ponovitvijo bolezni, slabša samopodoba), težave z zaposlitvijo in seksualnostjo. Primerjava onkoloških bolnikov po koncu zdravljenja z bolniki, ki so še v procesu zdravljenja, je pokazala, da se prvi srečujejo z drugačnimi potrebami in čeprav v očeh zdravstvene oskrbe niso več bolniki, imajo še vedno velika pričakovanja glede spremljanja bolezni in njenih posledic. Odsotnost (ponovne) diagnoze bolezni torej nujno ne pomeni, da bo imel onkološki bolnik enake potrebe glede zdravstvene oskrbe kot pred boleznijo. Obravnavanje potreb bolnikov, ki so preživeli raka, je pomembno, ker longitudinalne študije kažejo, da nezadovoljene potrebe vplivajo na slabšo kakovost življenja bolnikov, povečajo pogostost obiskov ambulant družinske medicine in, kar je najpomembneje, ne izginejo same od sebe, ampak povzročijo več nezadovoljenih potreb v prihodnosti. Žilavost (ang. resilience), ki je definirana kot proces in rezultat uspešnega prilagajanja težkim in zahtevnim življenjskim izkušnjam, lahko ublaži negativne učinke bolezni in zdravljenja ter pomaga razviti vedenja, ki spodbujajo zdravje. V osnutku Državnega programa obvladovanja raka (DPOR) za leto 2017-2021 omenjajo kot enega izmed prednostnih ciljev zagotavljanje celostne rehabilitacije (medicinske, psihološke, socialne in poklicne) od diagnoze dalje. Analiza položaja izvedena spomladi 2016 je pokazala, da je priložnost DPOR 2017-2021 sledenje in kakovostna obravnava po končanem zdravljenju na primarni ravni. Kot eno izmed nevarnosti pa omenjajo pomanjkanje smernic za onkološke bolnike. Vloga zdravnika družinske medicine po koncu zdravljenja v Sloveniji ni dobro opredeljena, ni sprejetih smernic, ki bi opredeljevale vlogo primarnega zdravstvenega varstva, izobraževanje v klinični onkologiji v času specializacije ni zadostno, komunikacija med zdravnikom in onkologom poteka predvsem preko napotitev, celoletna napotitev na onkologa zmanjšuje vlogo družinskega zdravnika, metoda usmerjanja pacintov na rehabilitacijo s primarne ravni ni optimalna neustrezna pa je tudi vključitev ambulant družinske medicine v paliativno oskrbo. Kljub vsemu pa imajo zdravniki družinske medicine zaradi vseh informacij o bolniku, njegovi zgodovini, prisotnosti drugih bolezni, bolnikovem družinskem položaju ter njihovi celoviti in in stalni oskrbi bolniku veliko ponuditi. Pomanjkanje ustreznic smernic, kako nasloviti potrebe onkoloških bolnikov po koncu zdravljenja v družinski medicini, je problematično ne le zaradi povečanja števila preživelih onkoloških bolnikov, temveč tudi zaradi vedno bolj kronične narave bolezni, visoke razširjenosti komorbidnih bolezni in povezanih psihosocialnih težav. Ocenjevanje nezadovoljenih potreb je strategija, ki se osredotoča na odkrivanje bolnikovih nezadovoljenih potreb, ugotavljanje ali potrebujejo nadaljnjo podporo ter obseg podpore, ki jo potrebujejo. Ocena potreb je ali bi vsaj morala biti stalen proces priporočljivo je, da se izvaja na različnih fazah preživetja in se spremlja, da se ugotovi, kako se spreminja skozi čas. Do danes je bilo razvitih več instrumentov, ki jih je mogoče uporabiti za oceno nezadovoljenih potreb preživelih z rakom po zaključku njihovega zdravljenja. Lestvica o nezadovoljenih potrebah SUNS (ang. Survivor Unmet Needs Survey) ima glede na literaturo najmočnejše psihometrične lastnosti, lestvica CaSUN (ang. Cancer Survivors Unmet Needs scale) pa je najbolj celovita, saj obsega največje število področij, ki se tičejo potreb bolnikov po koncu zdravljenja (npr. praktične, fizične ali čustvene potrebe), zaradi česar smo se odločili lestvico CaSUN vključiti v naš nabor merskih instrumentov. Namen doktorskega dela je bilo ugotoviti pojavnost nezadovoljenih potreb bolnic z rakom dojke v Sloveniji in preučiti kateri dejavniki, povezani z bolnikom in zdravljenjem, so močneje povezani z višjimi stopnjami nezadovoljenih potreb na vzorcu slovenskih preživelih z rakom dojke. Pričujoče delo je sestavljeno iz treh delov in petih poglavij. Teme opisujejo a) postopek pregleda literature, b) pridobivanje ustreznih merskih instrumentov in c) ocenjevanje nezadovoljenih potreb v izbrani populaciji. Poglavja predstavljajo objavljeno delo, ki je bilo opravljeno za izpolnitev določenega namena. Pred zbiranjem podatkov so bile oblikovane hipoteze, s katerimi smo preverjali veljavnost in zanesljivost izbranih merskih inštrumentov (H1. Slovenska različica CaSUN je veljavno in zanesljivo orodje H2. Slovenska različica RS-14 je veljavno in zanesljivo orodje), pojavnost nezadovoljenih potreb pri slovenskih bolnicah z rakom dojke (H3. Vsaj 30 odstotkov preživelih z rakom dojke poroča o vsaj eni neizpolnjeni potrebi) in možnost izdelave multivariatnega modela, s katerim bi prepoznali lastnosti, ki se kažejo kot bolj povezane z nezadovoljenimi potrebami onkoloških bolnic z rakom dojke (H4. Multivariatni model identificira potencialne dejavnike, ki napovedujejo neizpolnjene potrebe pri preživelih z rakom dojke). V uvodu najprej pregledamo in opredelimo faze preživetja raka (ang. cancer survivorship) in nezadovoljene potrebe znotraj družinske medicine. V nadaljujevanju povežemo nezadovoljene potrebe z nekaterimi ključnimi pojmi, kot so strah pred ponovitvijo bolezni (ang. fear of cancer recurrence) in žilavost. Nazadnje pa še pregledamo trenutno razpoložljive intervence za naslavljanje nezadovoljenih potreb in njihove rezultate. V 1. poglavju smo pregledali že obstoječo literature o nezadovoljenih potrebah onkoloških bolnikov po koncu zdravljenja. V pregled smo vključili šestindvajset študij. Večjo pojavnost vsaj ene nezadovoljene potrebe smo opazili pri bolnicah, pri katerih je od zdravljenja minilo manj časa in pri ženskah, katere so prebolele raka dojke. Najpogosteje poročane nezadovoljene potrebe so bile strah pred ponovitvijo raka in nedostopnost posodobljenih informacij. Mlajša starost bolnikov, večja tesnoba in slabša kakovost življenja, so bile spremenljivke povezane z višjo ravnjo nezadovoljenih potreb. V vključene merske inštrumente, smo poleg socialne podpore, ki se kaže kot pomemben varovalni dejavnik pri boljšem mentalnem zdravju in kakovosti življenja, dodali še žilavost, saj je pogosto opisana kot relevanten koncept, še zlasti za tiste bolnike, ki so ravno končali zdravljenje in prehajajo v fazo podaljšanega preživetja (e.g. extended survivorship). V 2. poglavju zato najprej pregledamo že objavljene psihometrične študije o Lestvici za samooceno žilavosti (ang. 14-item Resilience Scale RS-14), katero nato prevedemo in validiramo v 3. poglavju. V Sloveniji je področje potreb bolnikov z rakom slabo opisano. Obstaja nujna potreba po jezikovnem prevodu razpoložljivih instrumentov. Preden smo torej lahko ocenili nezadovoljene potrebe, smo morali prevesti in validirati ustrezne instrumente. V 3. poglavju in 4. poglavju smo prevedli in validirali lestvici CaSUN in RS-14 in s tem potrdili hipotezi H1 in H2. Faktorsko strukturo smo pregledali z eksploratorno analizo in potrdili s konfirmatorno analizo. Psihometrične lastnosti so bile ocenjene z notranjo konsistentnostjo, zanesljivostjo testa in ponovnega testiranja ter veljavnostjo konstrukta. Obe lestvici sta se izkazali kot veljavni in zanesljivi za ocenjevanje nezadovoljenih in zadovoljenih potreb ter skupno vrednostjo lestvice CaSUN, ter žilavosti slovenskih bolnikov z rakom po končanem zdravljenju. V 5. poglavju smo zbrali in analizirali podatke 430 bolnic z rakom dojke, ki so končale primarno zdravljenje, ocenili smo pojavnost in identificirali dejavnike, povezane z višjimi ravnmi nezadovoljenih potreb. V tej študiji smo ugotovili, da 67% preživelih poroča o vsaj eni srednje do visoko nezadovoljeni potrebi (in s tem potrdili hipotezo H3), vključno s pomanjkanjem dostopnega bolnišničnega parkirišča in strahom pred ponovitvijo bolezni. V študiji smo ugotovili, da so mlajše bolnice, katere imajo tri ali več sočasnih bolezni, nižjo kakovost življenja in nizke nivoje žilavosti, v multivariatnem regresijskem modelu povezane z višjimi nivoji nezadovoljenih potreb. S tem smo potrdili hipotezo H4. Doktorsko nalogo zaključimo s pregledom in splošno razpravo, v kateri smo rezultate študij primerjali z drugimi študijami in jih postavili v širšo perspektivo. Podali smo več priporočil za prihodnje raziskave, med drugimi spremljanje bolnic skozi daljše časovno obdobje, analiza grozdov (ang. cluster analysis), vključitvijo redkejših oblikov raka in simptomov, ki niso del standardiziranih instrumentov za merjenje nezadovoljenih potreb, a za bolnice zelo pomembni (npr. utrujenost, težave s spanjem, kognitivne težave). Zapisali smo tudi klinične implikacije za zdravstvene delavce, ki so vključeni v skrb za onkološke bolnike po koncu zdravljenja. Morda ena izmed najpomembnejših ugotovitev naše študije je identifikacija mlajših bolnic preživelih z rakom dojke, ki so imele višje nezadovoljene potrebe glede na skupni rezultat CaSUN in na dveh drugih domenah (celovita oskrba raka ter psihološka in čustvena podpora). Mlajše bolnice z rakom dojke imajo večjo potrebo po interakciji z drugimi bolnicami z rakom njihove starosti, ker se pogosto počutijo izolirane. Poleg tega se soočajo s številnimi izzivi, vključno s težavami s plodnostjo, povečanjem telesne teže, kronično utrujenostjo in kognitivnimi motnjami. Kljub potrebi, da se bolnice želijo med seboj povezati in bi si na ta način lahko med seboj povezale preko skupin za bolnice, pa so preliminarni podatki naše kvalitativne študije pokazali, da imajo bolnice močno potrebo po dostopnem zdravstvenem delavcu in da želijo skrbi in težave zaupati naslavljati znotraj zdravstvenega sistema. Potrebne so longitudinalne študije, da se ugotovi, kateri bolniki (a) imajo vztrajno nizke ravni nezadovoljenih potreb, b) imajo na začetku visoke ravni nezadovoljenih potreb, ki se sčasoma zmanjšajo, (b) imajo vztrajno in znatno visoke ravni nezadovoljenih potreb in (c) imajo na začetku nizke ravni nezadovoljenih potreb, ki se sčasoma poslabšajo. Na podlagi doktorskega dela zdravnikom družinske medicine priporočamo, da bodo pozorni na onkološke bolnike, ki so mlajši in imajo več sočasnih bolezni, saj je bilo ugotovljeno, da so te značilnosti bolnikov pomembno povezane z visokimi stopnjami nezadovoljenih potreb in kar je pomembno, to so spremenljivke, ki jih je mogoče odkriti brez dodatnega časa. Due to advances in cancer detection and better treatment, more and more patients are surviving cancer. While surviving cancer may be a comfort to some, others continue to struggle with physical, emotional and practical issues and struggle for years with late and long-term effects. Addressing the needs of cancer survivors is important because longitudinal studies show that unmet needs affect patients' quality of life, increase the frequency of visits to health care facilities, and, most importantly, do not resolve themselves but cause more unmet needs in the future. By strengthening resilience, cancer survivors can mitigate the negative effects of the disease and treatment and develop health-promoting behaviours that enable them to positively integrate these changes into their lives. The aim of this dissertation was to obtain a Slovenian version of the 14-item Resilience Scale (RS -14) and the Cancer Survivors Unmet Needs (CaSUN) scale to determine the prevalence of unmet needs in breast cancer survivors after treatment and to identify sociodemographic, clinical, and psychosocial variables associated with high levels unmet needs. Besides general introduction and discussion, this dissertation consists of three parts and five chapters. The themes describe the process of reviewing the literature, obtaining validated measures, and assessing unmet needs in a selected population. The chapters present the published work that was conducted to fulfil the proposed purpose. Chapter 1 provided background information on the unmet needs of survivors after cancer treatment. Chapter 2 presented psychometric studies on the 14-item resilience scale (RS-14), which we further use in Chapter 3. In Slovenia, the topic of cancer survivors' needs is poorly described. There is an urgent need for language translation of the available instruments. Thus, before we could assess unmet needs, we needed to translate and validate appropriate instruments. In Chapters 3 and Chapter 4, we translated and validated the CaSUN and RS-14 in a sample of participants without cancer and survivors of cancer. Factor structure was examined with exploratory analysis and confirmed with confirmatory analysis. Psychometric properties were assessed using internal consistency, test-retest reliability, and construct validity. Both measures were found to be valid and reliable measures for assessing unmet, met, and total needs, and resilience of Slovenian cancer survivors. In Chapter 5, we analysed data from 430 breast cancer survivors post primary treatment, assessed prevalence, and identified factors associated with high levels of unmet need. In this study, we found that 67% of survivors reported at least one unmet need, including lack of accessible hospital parking and concern about recurrence. Younger age, three or more comorbidities, lower quality of life, and low resilience were associated with high levels of unmet needs in the multivariate regression model. We ended this thesis with an overview and general discussion comparing the results of other studies and placing them in a broader perspective. Several recommendations for future research and clinical implications were made.

Introduction: Telemedicine is becoming an increasingly important strategy for the management of chronic diseases, which cause a high proportion of deaths in Slovenia. The aim of this study was to investigate user experiences related to the use of telemedicine devices and experiences with telemedicine among patients diagnosed with chronic diseases in primary care. Methods: We conducted four focus groups with 19 patients with type 2 diabetes and/or hypertension in July 2020 in a Slovenian primary health care centre. Transcripts were analysed according to the principles of inductive thematic analysis. Results: Using inductive thematic analysis, seven themes were identified: advantages and disadvantages of telemedicine, ease of use of telemedicine, two-way communication with health professionals, impact of telemedicine on patients' health, desire to use telemedicine and its accessibility, influence and support from the environment, and concern for own health. The themes are composed of 10 subthemes and 29 factors. Discussion and conclusion: Regular use of telemedicine is most strongly influenced by patients' perceived need to use it and instructions from health professionals. Despite patients' positive experiences of using telemedicine devices, an individual assessment of their suitability for each patient is needed, including an assessment of the patient's health status, attitude towards health, and level of digital literacy. Uvod: Telemedicinska obravnava stopa v ospredje kot strategija za obvladovanje kroničnih nenalezljivih bolezni, ki v Sloveniji povzročijo visok delež smrti. Namen raziskave je bil preučiti, kakšne izkušnje imajo pacienti z diagnozo kronične bolezni tako z uporabo telemedicinske opreme kot s telemedicinsko obravnavo v ambulanti družinske medicine. Metode: Julija 2020 so bile v enem od slovenskih zdravstvenih domov izvedene štiri fokusne skupine z 19 pacienti s sladkorno boleznijo tipa 2 in/ali visokim krvnim tlakom. Prepisi skupinskih pogovorov so bili analizirani po načelih induktivne tematske analize. Rezultati: S pomočjo induktivne tematske analize je bilo oblikovanih sedem tem: prednosti in slabosti telemedicinske obravnave, enostavnost uporabe telemedicinske opreme, dvosmerna komunikacija z zdravstvenim osebjem, učinki telemedicinske obravnave na zdravstveno stanje pacientov, želja po uporabi in dostopnosti telemedicinske obravnave, vpliv in opora okolja ter skrb za lastno zdravje. Teme vsebujejo 10 podtem in 29 dejavnikov. Diskusija in zaključek: Na izvajanje telemedicinskih meritev najbolj vplivajo zaznana potreba pacientov in navodila zdravstvenega osebja. Kljub pozitivni izkušnji pacientov z uporabo telemedicinske opreme je potrebna strokovna presoja primernosti tovrstne obravnave na individualni ravni, ki ne vključuje le zdravstvenega stanja pacientov, marveč tudi oceno njihovega odnosa do zdravja in digitalnih veščin. Besedilo v angl. in prevod v slov. Soavtorji: Simona Hvalič-Touzery, Vesna Dolničar, Jelka Zaletel, Jerneja Laznik, Andraž Petrovčič. Bibliografija: str. 261-263. Abstract ; Izvleček.

Izhodišča: Večino bolnikov z nezapleteno arterijsko hipertenzijo obravnavamo zdravniki družinske medicine. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako poteka obravnava bolnikov z arterijsko hipertenzijo v timu družinske medicine v Sloveniji ter oceniti urejenost krvnega tlaka. Metode: V prospektivni opazovalni raziskavi smo v obdobju od 21. 11. 2017 do 28. 3. 2019 šest mesecev spremljali obravnavo dotlej še nezdravljenih bolnikov z esencialno arterijsko hipertenzijo v 158 ambulantah družinske medicine v Sloveniji. Ob koncu spremljanja smo ocenili urejenost krvnega tlaka (KT). Rezultati: Vključenih je bilo 1.060 bolnikov, katerih povprečna starost je bila 58,6 ± 12,1 let. Med vključenimi bolniki je bilo 579 (55 %) moških in 481 (45 %) žensk. Povprečna vrednost sistoličnega KT ob vstopu je bila 165,2 ± 14,5 mm Hg, diastoličnega pa 96,2 ± 10,0 mm Hg. 751 bolnikov (70,8 %) je imelo pridružene dejavnike tveganja za bolezni srca in ožilja. 408 (38,5 %) bolnikov je imelo ocenjeno srčno-žilno tveganje kot veliko oz. zelo veliko. Antihipertenzivna zdravila so bila uvedena pri 1.046 (98,7 %) bolnikih; pri 418 bolnikih (39,4 %) je bilo uvedeno kombinacijsko zdravljenje dveh ali več učinkovin v prosti ali fiksni kombinaciji. 331 bolnikov (31,6 %) je med spremljanjem opravilo obisk pri diplomirani medicinski sestri. Raziskavo je zaključilo 929 (87,6 %) bolnikov. Povprečna vrednost sistoličnega KT ob zaključku raziskave je bila 135,4 ± 10,9 mm Hg, diastoličnega pa 81,8 ± 8,0 mm Hg, ciljni KT je dosegalo 63,3 % bolnikov. Zaključek: Prepoznali smo nekatere priložnosti za izboljšanje vodenja. V prihodnje bo potrebno še okrepiti timsko obravnavo bolnikov ter spodbujati zdravnike k uvajanju kombinacijskega zdravljenja, najbolje v obliki dveh oziroma treh zdravilnih učinkovin v eni tableti.

In order to achieve a high standard in training programmes for future family medicine specialists, it is essential to have good tutors with well-organised family medicine practices. Proper working conditions for young doctors are essential for their satisfaction and future professional development. The aim of our study was to check the current working conditions of family medicine trainees in the practical modular part of the training programme in Slovenia, and to determine their satisfaction with working conditions.A cross-sectional study was conducted. The data was collected through a questionnaire distributed to 105 family medicine trainees undergoing the practical modular part of their training programme.The study showed that the following 7 out of 25 organisational and labour law factors are significantly associated with a trainee's general satisfaction with working conditions: the location where work with patients takes place, the privacy of the premises, the accessibility of the main tutor, a constant patient population, suitable places for rest, paid out-of-hours substitutions, and appropriate pay grade.The results we obtained can be used to address certain aspects of trainees' working conditions in Slovenia that need improvement. By determining which working conditions significantly affect a trainee's satisfaction, we have the opportunity to modify these conditions and thereby improve the training programme. This could result in a less stressful and more efficient residency programme.Družinska medicina predstavlja enega od ključnih dejavnikov organizacije vsakega modernega in kakovostnega zdravstvenega sistema. Ob tako pomembni nalogi, ki jo v zdravstvenemu sistemu skuša uresničevati družinska medicina, je smiselno pričakovati ustrezne delovne razmere, ki vključujejo tudi kakovostno izobraževanje bodočih specialistov družinske medicine. Pri tem so izjemnega pomena dobri mentorji in primerna organizacija ustanove, ki lahko mlademu zdravniku v svojih ambulantah zagotovi ustrezne pogoje dela. Namen naše raziskave je bil preveriti delovne razmere slovenskih specializantov družinske medicine v ambulantno-modularnem delu specializacije in izmeriti njihovo zadovoljstvo delovnimi razmerami.Uporabili smo presečno obliko študije. Podatki so bili zbrani z tridelnim vprašalnikom, ki je bil razdeljen 105 slovenskim specializantom družinske medicine (v tem trenutku 29,75 % vseh specializantov družinske medicine v državi) v ambulantno-modularnem delu specializacije. Prvi del vprašalnika se je nanašal na sociodemografske značilnosti specializantov družinske medicine, drugi del pa na delovne razmere, v katerih opravljajo program specializacije. Poudarek je bil na mentorstvu, zagotavljanju ustreznih prostorov in opreme za diagnostiko ter redno delo, ureditvi ustrezne zasebnosti pri delu, srečanju z regionalnim koordinatorjem, uporabi računalnika, ustreznih izobraževanjih, uporabi poklicnih kartic, ustreznem plačnem razredu ipd. Tretji del ankete je vseboval vprašanja o zadovoljstvu zaposlenih (notranji odnosi, motivacija in zavzetost, občutek pripadnosti instituciji, struktura organizacije, strokovna usposobljenost in učenje, zavedanje poslanstva, vizije in ciljev, notranja komunikacija in informacije).Raziskava je pokazala, da je naslednjih 7 od 25 organizacijskih in delovnopravnih dejavnikov pomembno povezanih s specializantovim splošnim zadovoljstvom delovnimi razmerami: lokacija dela s pacienti, zasebnost prostora, dostopnost glavnega mentorja, stalnost populacije bolnikov, ustrezen prostor za odmor, plačana nadomeščanja izven delovnega časa in ustreznost plačnega razreda.V raziskavi smo predstavili delovne razmere slovenskih specializantov družinske medicine v ambulantno-modularnem delu specializacije. S pridobljenimi rezultati lahko opozorimo na določena slabša področja delovnih razmer specializantov in s tem vplivamo na njihovo izboljšanje. Ugotovili smo, katera področja delovnih razmer pomembno vplivajo na zadovoljstvo specializantov družinske medicine v Sloveniji ter s tem pridobili priložnost za predlaganje sprememb in s tem izboljšanje samega programa usposabljanja. Posledično bi lahko povečali učinkovitost poteka specializacije in predvsem zmanjšali stres pri specializantih.

Patient safety is one of the key aspects of healthcare quality and a serious global public health concern. Patient safety culture is a part of the patient safety concept. In Slovenia, primary care is easily accessible, and for medical care, it serves as a gatekeeper to hospital care. For several years, the quality and safety at the primary healthcare level have been the focus of several studies. The present study aimed to assess patient safety culture among all employees of the Community Health Centre Ljubljana.We conducted a cross-sectional study in 2017 using the Slovene version of "Medical Office Survey on Patient Safety Culture" from the Agency for Healthcare Research and Quality. Mean percent positive scores on all items in each composite were calculated according to a user guide.The final sample contained 1021 participants (67.8% response rate), of which 909 (89.0%) were women. The mean age of the sample was 43.0±11.0 years. The dimensions most highly rated by the respondents were: teamwork and patient care tracking/follow-up. The lowest scores came from leadership support for patients' safety and work pressure and pace.Patient safety culture in the Community Health Centre Ljubljana is high, but there are certain areas of patient safety that need to be evaluated further and improved. Our study revealed differences between professions, indicating that a customized approach per profession group might contribute to the successful implementation of safety strategies. Patient safety culture should be studied at national levels.Varnost pacientov je eden ključnih vidikov kakovosti zdravstvenega varstva in globalno javno zdravje zanjo resno skrbi. Del koncepta je tudi kultura varnosti pacientov. V Sloveniji je primarna raven lahko dostopna in služi kot vrata v sekundarno in terciarno zdravstveno raven in oskrbo. Že več let sta kakovost in varnost na primarni ravni zdravstvenega varstva v središču več raziskav. Namen te študije je bil oceniti kulturo varnosti pacientov v Zdravstvenem domu Ljubljana.V letu 2017 smo izvedli presečno raziskavo z slovenske različice “Medical Office Survey on Patient Safety Culture” Agencije za raziskave in kakovost zdravstvenega varstva. V skladu z navodili za uporabo smo izračunali povprečne deleže pozitivnih ocen za vsak dimenzijo varnosti.Končni vzorec je vseboval 1.021 zaposlenih (67,8-odstotna odzivnost), od tega je bilo 909 (89,0 %) žensk. Povprečna starost vzorca je bila 43,0 ±11,0 let. Najbolje ocenjeni dimenziji varnosti sta bili timsko delo in skrb za paciente. Najnižje ocene so izhajale iz podpore vodstva in delovnih obremenitev.Trenutna kultura varnosti pacientov v Zdravstvenem domu Ljubljana je visoka, vendar obstajajo nekatera področja, ki jih je treba dodatno ovrednotiti in izboljšati. Naša raziskava je razkrila razlike med poklici, kar kaže, da lahko prilagojen pristop prispeva k uspešnemu izvajanju varnostnih strategij. Preučiti je treba kulturo varnosti pacientov na državni ravni.

Family history (FH) is an important part of the patients' medical history during preventive management at model family medicine practices (MFMP). It currently includes a one (or two) generational inquiry, predominately in terms of cardiovascular diseases, arterial hypertension, and diabetes, but not of other diseases with a probable genetic aetiology. Beside family history, no application-based algorithm is available to determine the risk level for specific chronic diseases in Slovenia.A web application-based algorithm aimed at determining the risk level for selected monogenic and polygenic diseases will be developed. The data will be collected in MFMP; approximately 40 overall with a sample including healthy preventive examination attendees (approximately 1,000). Demographic data, a three-generational FH, a medical history of acquired and congenital risk factors for the selected diseases, and other important clinical factors will be documented.The results will be validated by a clinical genetic approach based on family pedigrees and the next-generation genetic sequencing method. After the risk of genetic diseases in the Slovenian population has been determined, clinical pathways for acting according to the assessed risk level will be prepared.By means of a public health tool providing an assessment of family predisposition, a contribution to the effective identification of people at increased risk of the selected monogenic and polygenic diseases is expected, lessening a significant public health burden.Med obravnavo bolnikov v ambulanti družinske medicine (ADM) je družinska anamneza (DA) pomemben del bolnikove zdravstvene anamneze. Trenutno vsebuje poizvedbo predvsem o boleznih s kompleksno genetsko etiologijo (npr. kardiovaskularnih boleznih, arterijski hipertenziji in diabetesu). Genetski podatki ali DA o redkih boleznih niso vključeni. Zdravniki v Sloveniji poleg družinske anamneze nimajo na voljo pripomočka za določanje genetskega tveganja za kronične bolezni.Razvito bo spletno orodje za določanje ravni tveganja za določene monogenske in poligenske bolezni. V presečno raziskavo bodo s pomočjo namenskega vzorčenja prostovoljno vključene ADM (N = 40), ki bodo zbirale podatke med zdravimi udeleženci preventivnih pregledov (n = 1200). Vsaka ADM naj bi vključila 30 zaporednih pregledovancev. Vključitveni kriteriji bodo odsotnost kroničnih bolezni, starost med 30 in 65 let ter soglasje za sodelovanje v raziskavi, izključitveni kriteriji pa starost pod 30 ali nad 65 let in nesposobnost sodelovati v raziskavi (slepota, psiho-organska prizadetost, duševna manjrazvitost). Zbirali se bodo demografski podatki, trigeneracijska DA, osebna anamneza prirojenih in pridobljenih dejavnikov tveganja ter pomembni klinični dejavniki za izbrane bolezni, vključno s srčno-žilnimi boleznimi, hipertenzijo, diabetesom, rakom, nevrološkimi, duševnimi, senzornimi in za druge v družini prisotne bolezni z možno genetsko etiologijo. Pri pregledovancih se bodo med preventivnim pregledom zbirali podatki o prirojenem in pridobljenem tveganju za omenjene izbrane bolezni iz osebne anamneze, prehranska anamneza, podatki o telesni aktivnosti, kajenju, pitju alkohola (AUDIT-C questionnaire), zaznavanju stresa, znakih depresije (tri presejalna vprašanja za depresijo), socialnih determinantah zdravja, indeksu telesne mase, krvnem tlaku, laboratorijskih vrednostih (krvni sladkor, lipidogram) in izračunu srčno-žilnega tveganja.

For the purpose of celebrating the 40th anniversary of Alma Ata declaration, the WHO published a successful model of integrated patient care being performed in Slovenia. After two years, the WHO experts evaluated the success in practise during a visit to the Slovenian primary care environment. This report showed that Slovenia was a notable exception regarding developing effective primary care systems. The country has an impressive primary care which performs very well.Ob praznovanju 40. obletnice izjave Alma Ata je Svetovna zdravstvena organizacija objavila prikaz uspešnega modela celostne oskrbe pacientov, ki se izvaja v Sloveniji. Po dveh letih so strokovnjaki SZO med obiskom slovenskega okolja primarnega zdravstva ocenili uspeh v praksi. To poročilo je pokazalo, da je bila Slovenija pomembna izjema pri razvoju učinkovitih sistemov primarnega zdravstvenega varstva. Država ima impresivno primarno zdravstveno oskrbo, ki deluje zelo dobro.

Primary care physicians use various tools and methods to identify medically unexplained symptoms (MUS). The main purpose of our study is to determine the views of Slovenian family medicine trainees (FMT) about using the "Careful Assessment" tool for managing patients with MUS.A qualitative study using open survey questions focused on the experience of family medicine trainees in managing patients with MUS. The sample consisted of surveys from 184 family medicine trainees. These trainees analysed a total of 702 patients with MUS. Manual coding was used for quantitative content analysis.In the coding process, 49 codes were developed that included broader research fields about using the "Careful Assessment" tool for managing patients with MUS. The codes were grouped into four theoretically grounded, logical categories in accordance with the elaborated theoretical concept: multi-purpose utility; improved patient management; in-depth knowledge and new skills; and patient response.The study demonstrated that, in the view of Slovenian FMT, the "Careful Assessment" tool has multi-purpose utility. The study showed that FMT felt that this tool helps them in systematic patient management. Their opinion is that it helps them establish a trusting relationship with patients, which is a precondition for providing further treatment.Zdravniki primarnega zdravstvenega varstva uporabljajo različna orodja in metode za prepoznavanje medicinsko nepojasnjenih simptomov (MNS). Glavni namen naše študije je ugotoviti stališča in prepričanja Slovenskih specializantov družinske medicine (SDM) o uporabi orodja skrbna ocena za zdravljenje bolnikov z MNS.Analizirali smo domače naloge 184 specializantov družinske medicine iz sedmih modularnih skupin (skupine 17–23), ki so v okviru izobraževalnega modula medicinsko nepojasnjena stanja (del obveznega izobraževanja v okviru specializacije družinske medicine), od leta 2016 do 2018, skupaj analizirali 702 bolnika z MNS. Specializanti družinske medicine, ki so sodelovali v študiji, prihajajo iz različnih regij Slovenije, torej smo oblikovali čim širši vzorec. Kvalitativna študija z odprtimi anketnimi vprašanji se je osredotočila na izkušnje SDM pri zdravljenju bolnikov z MNS. Pri metodi kvalitativne analize vsebine smo uporabili ročno kodiranje, s pomočjo katerega smo razčlenili odgovore anketirancev, oblikovali kode in jih potem združili v kategorije (kode višjega ranga), ki jih je možno logično povezati in metodično opisati.V procesu kodiranja je bilo ugotovljenih 49 kod, ki so vključevale širša raziskovalna področja o uporabi orodja skrbna ocena za obravnavo bolnikov z MNS. Rezultat kodiranja so štiri oblikovane kategorije: večnamenska uporabnost; boljša obravnava bolnika; poglobljeno znanje in nove veščine; odziv bolnikov. Kot nove veščine, ki so jih pridobili s pomočjo uporabe orodja skrbna ocena pri obravnavi bolnikov z MNS, SDM izpostavljajo predvsem: poslušanje bolnika; večino umeščanja simptomov in znakov v biopsihosocialni model; komunikacijske veščine; veščino vpogleda v zgodovino bolnika; prepoznavanje psihosocialnega okolja in socialnih problemov bolnika; veščino hitrejšega in boljšega vpogleda v družinsko anamnezo.Naša raziskava je pokazala, da je po mnenju Slovenskih SDM orodje skrbna ocena večnamensko koristno za uporabo pri obravnavi bolnikov z MNS. Slovenski SDM menijo, da jim orodje pomaga pri sistematičnem vodenju bolnikov z MNS ter da jim pomaga vzpostaviti zaupljiv in poglobljen odnos z bolniki, kar predstavlja osnovo za kakovostno vodenje in zdravljenje.

Therapeutic alliance is a term most commonly associated with psychotherapeutic treatment, but recently its use has become increasingly significant in the other fields of medicine. An increasing amount of evidence implies that the quality of the therapeutic alliance between the doctor and patient substantially affects treatment outcomes. A European consensus chose the Working Alliance Inventory - Short Revised (WAI-SR) scale as the most efficient for European primary care. This paper presents the process of establishing the semantic and cultural equivalence of the two WAI-SR scales in Slovene.As a part of a larger international project, a group of four experts translated the two WAI SR scales (physician and patient versions) from English into Slovene. Twenty-six Slovenian family medicine doctors participated in the process of obtaining semantic, idiomatic, experiential and conceptual equivalence in translation using a Delphi consensus procedure. Afterward, a cultural equivalence was made to adapt the translations within the national context.Agreement on translation was achieved after two Delphi rounds. The back-translation and cultural equivalence were accomplished without major problems, with some minor additional linguistic corrections.A Slovene version of the WAI-SR scale was successfully adapted and is available for further scale validation and research on therapeutic alliance.Terapevtsko zavezništvo je pojem, ki se je tradicionalno in običajno povezoval s psihoterapevtsko obravnavo, v zadnjem času pa je njegova uporaba postala pomembna tudi v medicini. Vse več dokazov namreč kaže, da so potek in izidi zdravljenja ter zadovoljstvo bolnikov povezani s kakovostjo odnosa (terapevtskega zavezništva) med zdravnikom in bolnikom. Kot eno od najučinkovitejših orodij za ocenjevanje terapevtskega zavezništva v primarni zdravstveni oskrbi je bila v Evropi z mednarodnim konsenzom izbrana Lestvica za ocenjevanje terapevtskega zavezništva med zdravnikom in bolnikom (LTZ, angl. WAI-SR). Lestvica služi ocenjevanju odnosa med zdravnikom in bolnikom z obeh plati, tako zdravnika kot bolnika. Namen dela je bil doseči jezikovno in kulturno ustreznost obeh prevedenih lestvic WAI-SR v slovenščini.V okviru večjega mednarodnega projekta je skupina štirih slovenskih strokovnjakov prevedla zdravnikovo in bolnikovo različico lestvice WAI-SR iz angleščine v slovenščino. Skupina je bila sestavljena iz dveh zdravnikov družinske medicine, slovenista in anglista. V postopku doseganja semantične, idiomatske, izkustvene in konceptualne ustreznosti prevoda s pomočjo Delphi metode je sodelovalo 26 slovenskih zdravnikov družinske medicine. Sledila je prilagoditev prevodov za zagotavljanje jezikovne in kulturne ustreznosti lestvice v slovenskem govornem in kulturnem okolju.Soglasje s prevodom je bilo v skupini 26 sodelujočih zdravnikov družinske medicine doseženo po dveh Delphi krogih. Pretvorba slovenskega prevoda lestvic nazaj v angleški jezik, primerjava osnovnega angleškega besedila in povratnega prevoda v izvorni jezik ter preverjanje kulturne ustreznosti so bili doseženi brez večjih težav, z nekaj manjšimi dodatnimi jezikovnimi popravki.Predstavljeni proces kaže na pomen iskanja jezikovne in kulturne ustreznosti ocenjevalnih lestvic, ki jih v medicini avtorji marsikdaj zgolj slovenijo ter uporabljajo brez preverjanja ustreznosti – ne samo jezikovne in kulturne, ampak tudi v smislu merskih značilnosti. Izkušnje procesa opozarjajo na potrebno skrbnost in zadržanost pri nekritični rabi najrazličnejših lestvic v medicini, ne da bi avtorji preverili, kaj dejansko ocenjujejo z njimi. Slovenska verzija lestvice WAI-SR je bila uspešno prilagojena in je na voljo tako za nadaljnjo validacijo (na primer konstrukta) kot za raziskave terapevtskega zavezništva.

The Safety Attitudes Questionnaire (SAQ) is among the most frequently cited tools for measuring safety culture in healthcare settings. Its ambulatory version was used in this study. The aim was to assess safety culture in out-of-hours (OOH) family medicine service and its variation across job positions, regions, and respondents' demographic characteristic.A cross-sectional observational study was carried out targeting 358 health professionals working in the 29 largest Croatian healthcare centres providing out-of-hours family medicine service. The response rate was 51.7% (185 questionnaires). The questionnaire comprised 62 Likert items with 5 responses (fully disagree to fully agree). Scores of negatively worded items were reversed before analysis. Scores on the total scale and subscales were calculated as additive scores. The study included demographic data on gender, age, working experience, and job position. Repeated measurement analysis of variance was used to assess variation of Safety Attitudes Questionnaire - Ambulatory Version (SAQ-AV) sub-scales.Nurses assessed safety culture higher than did physicians and residents. Teamwork climate had higher scores than Ambulatory process of care and Organizational climate. Stress recognition and Perceptions of workload had the lowest overall scores. Variation across gender, age, working experience, and region was not statistically significant.SAQ-AV can be used to identify areas for improvement in patient safety at OOH GPs. There is a need to improve staffing and support for OOH GP residents. Further research is needed in order to gain better understanding of factors influencing observed variations among job positions.Vprašalnik o kulturi varnosti (SAQ) je med najpogosteje citiranimi orodji za merjenje kulture varnosti v zdravstvu. V tej raziskavi je bila uporabljena različica vprašalnika za ambulante. Cilj je bil oceniti kulturo varnosti v dežurnih ambulantah družinske medicine ter razlike v kulturi varnosti med delovnimi mesti, regijami in demografskimi značilnostmi respondentov.Izvedena je bila presečna opazovalna študija, usmerjena na 358 zdravstvenih delavcev, zaposlenih v 29 največjih hrvaških zdravstvenih centrih, v katerih delujejo dežurne ambulante družinske medicine. Stopnja odgovorov je bila 51,7 % (185 vprašalnikov). Vprašalnik je vseboval Likertovo lestvico z 62 trditvami s 5 odgovori (od »sploh se ne strinjam« do »popolnoma se strinjam«). Pred izvajanjem analiz so bile ocene negativnih trditev obrnjene. Ocene na skupni lestvici in pomožnih lestvicah so bile izračunane kot aditivne ocene. Raziskava je vključevala demografske podatke o spolu, starosti, delovnih izkušnjah in delovnem mestu. Za oceno razlik med pomožnimi lestvicami vprašalnika o kulturi varnosti – različice za ambulante (SAQ-AV) je bila uporabljena analiza variance za ponovljene meritve.Medicinske sestre so kulturo varnosti ocenile višje kot zdravniki in specializanti. Ozračje pri timskem delu je imelo višje ocene od ambulantne oskrbe in organizacijskega ozračja. Prepoznavanje stresa in dojemanje delovnih obremenitev sta prejela najnižje skupne ocene. Razlike med spoloma, starostjo, delovnimi izkušnjami in regijami niso bile statistično značilne.Vprašalnik SAQ-AV je mogoče uporabiti za opredelitev področij za izboljšave pri varnosti pacientov v dežurnih ambulantah splošne medicine. Ni potrebe po izboljšanju kadrovskih razmer in podpore za specializante v dežurnih ambulantah splošne medicine. Potrebne so nadaljnje raziskave za boljše razumevanje dejavnikov, ki vplivajo na ugotovljene razlike med delovnimi mesti.