Search

V članku so predstavljena bronastodobna najdišča in tista na prehodu v starejšo železno dobo s prostora Zgornje Dravinjske in Savinjske doline ter Kozjanskega. V Zgornji Dravinjski dolini sta imeli v bronasti in starejši železni dobi dominantni vlogi naselbini Brinjeva gora in Ljubična nad Zbelovsko goro. Večji poudarek je namenjen Zgornji Dravinjski dolini in poznobronastodobni naselbini na Blatu pri Slovenskih Konjicah. To je bil kratkotrajen zaselek z manjšimi stavbami, s prevladujočim živinorejsko–poljedelskim gospodarstvom in z večjo ter od naselbine Blato odmaknjeno vodno jamo, ki jo interpretiramo kot kraj nepovratnega odlaganja predvsem keramičnih posod iz horizonta mlajše kulture žarnih grobišč. V jami so bili tudi večji prodniki, živalske kosti, drobci oglja in lesa, na dnu jame pa je ležalo potopljeno razmeroma dobro ohranjeno hrastovo deblo.

Copyright of Arheološki Vestnik is the property of Scientific Research Centre of Slovenian Academy of Sciences & Arts and its content may not be copied or emailed to multiple sites or posted to a listserv without the copyright holder's express written permission. However, users may print, download, or email articles for individual use. This abstract may be abridged. No warranty is given about the accuracy of the copy. Users should refer to the original published version of the material for the full abstract. (Copyright applies to all Abstracts.)

Mengeš ima bogato in pestro arheološko zgodovino, njegovo poselitveno podobo v preteklosti pa izrisujejo številne (četudi naključne) najdbe. Najzgodnejše zanesljivo potrjene sledi poselitve najdemo na hribu Gobavica. Poseljen je bil verjetno že v pozni bronasti dobi, zanesljivo pa v starejšem halštatskem obdobju (Ha C), ko je bil utrjen s kamnitim obzidjem. Njegovi prebivalci so dočakali prihod Rimljanov. Sočasno z višinsko naselbino so sledi poselitve izpričane tudi v nižini. Severovzhodno od Gobavice je bila najdena naselbinska plast, domnevno iz pozne bronaste dobe. Na jugovzhodnem vznožju Gobavice (danes območje OŠ Mengeš) je bila v letih 2021/22 odkrita večfazna naselbina. Najstarejši arheološki ostanki (stavbe in najdbe) datirajo v čas pozne bronaste dobe, sledijo halštatske, latenske, antične in poznoantične najdbe, ki kažejo na dokaj kontinuirano rabo tega prostora. Prazgodovinska grobišča so se raztezala od severovzhoda (Staretova drevesnica) do jugovzhoda (Zavrti, Grobeljska cesta, Zoranina in Zadružniška ulica). Pod Oranžerijo je bila najdena posoda-domnevno žara, ki nakazuje potencialno grobišče. Še eno grobišče je bilo na območju Puščave na Gobavici. Nekaj grobov je bilo najdenih tudi v Malem Mengšu ob gradnji obvozne ceste. Ali gre tu samo za ostanke nekropole ali morda tudi sočasne naselbine, bo verjetno bolje razvidno po obdelavi rezultatov raziskave. Vsa grobišča, razen tistega v Puščavi in morda pri Oranžeriji, kažejo na so- časnost skeletnega in žganega pokopa.

Prostor posoške skupnosti iz starejše železne dobe (8.–4. st. pr. n. št.), znane kot svetolucijska halštatska kulturna skupina, zaznamujejo različne geomorfološke značilnosti in naravne danosti. Najstarejše jedro stalne poselitve se je izoblikovalo ob naravnih poteh, ki vodijo ob Nadiži in Soči iz Furlanske nižine oz. iz zaledja severnega Jadrana v alpski visokogorski svet. O stalni poselitvi na začetku železne dobe pričajo predvsem grobišča, medtem ko je v naseljih zaradi skromne raziskanosti starejše obdobje (8.–6. st. pr. n. št.) slabše prepoznavno. Grobovi iz starejših faz kažejo na manjše lokalne skupnosti, grobni pridatki pa ne izražajo večjih družbenih razlik. Družbeno razslojevanje je zaznavno v mlajših fazah (6. do 4. st. pr. n. št.), ko se ob prevladujočem pokopu sežganih ostankov v preprosto grobno jamo, pokrito s kamnito ploščo, poja- vijo tudi maloštevilni žarni grobovi v obliki kamnite skrinje in z bogatejšimi pridatki. V mlajšem obdobju je naselje na Mostu na Soči doseglo največji obseg in se razvilo v glavno regionalno središče z zgodnjeurbanimi značilnostmi. V 6. in 5. st. pr. n. št. je opazna tudi ekspanzija te skupnosti, zrasla so nova manjša naselja. Večinoma so bila deloma utrjena, v neutrjenih bi lahko videli naselja drugega ranga. V 4. st. pr. n. št. so sledili pretresi in spremembe, ki so privedli do dezintegracije skupnosti. Prebivalstvo se je iz starih aglomeracij umaknilo v stranske doline in bolj hribovite predele, v grobnih in daritvenih obredjih pa je v znatnejši meri prisotno orožje.

Copyright of Arheološki Vestnik is the property of Scientific Research Centre of Slovenian Academy of Sciences & Arts and its content may not be copied or emailed to multiple sites or posted to a listserv without the copyright holder's express written permission. However, users may print, download, or email articles for individual use. This abstract may be abridged. No warranty is given about the accuracy of the copy. Users should refer to the original published version of the material for the full abstract. (Copyright applies to all Abstracts.)

V brezno Mušje jame pri Škocjanu na Krasu so v okviru kultnih obredov metali najmanj štiri stoletja bronasto orožje, zaščitno bojno opremo, posode in drugo. Ob prenehanju teh obredov na območju Škocjana so se v zaledju Caput Adriae pojavili posebni depoji vrste Tržišče-Porpetto z železnim orožjem, med katerim prevladujejo sulične osti. Razlikovati je mogoče med starejšo in mlajšo skupino teh depojev, ki se ločita tudi po sestavi in razprostranjenosti. Za starejšo skupino, ki jo zasledimo v Istri, na Krasu in na Notranjskem, je značilno, da so v depojih zastopane tudi še maloštevilne bronaste sulične osti in sekire, med železnim orožjem pa so poleg suličnih osti in sekir tudi kratki ukri- vljeni meči – mahaire. V dveh depojih so bile pridane tudi čelada in tri konjske brzde. Ta skupina je datirana v obdobje med koncem 8. in sredino 6. st. pr. n. št. Mlajšo skupino depojev najdemo v Posočju in Furlaniji. V njih ni več bronastega orožja in mahair, pač pa nove oblike železnega orožja (sekire z enostranskimi plavutmi, uhata sekira, železno bodalo) in konjske opreme (brzda z železnima psalijama U-oblike). Zakopani so bili v drugi polovici 6. oziroma v 4. st. pr. n. št.

Copyright of Glasnik Slovenskega Etnološkega Društva is the property of Slovene Ethnological Society and its content may not be copied or emailed to multiple sites or posted to a listserv without the copyright holder's express written permission. However, users may print, download, or email articles for individual use. This abstract may be abridged. No warranty is given about the accuracy of the copy. Users should refer to the original published version of the material for the full abstract. (Copyright applies to all Abstracts.)

Copyright of Arheološki Vestnik is the property of Scientific Research Centre of Slovenian Academy of Sciences & Arts and its content may not be copied or emailed to multiple sites or posted to a listserv without the copyright holder's express written permission. However, users may print, download, or email articles for individual use. This abstract may be abridged. No warranty is given about the accuracy of the copy. Users should refer to the original published version of the material for the full abstract. (Copyright applies to all Abstracts.)

Copyright of Documenta Praehistorica is the property of Documenta Praehistorica and its content may not be copied or emailed to multiple sites or posted to a listserv without the copyright holder's express written permission. However, users may print, download, or email articles for individual use. This abstract may be abridged. No warranty is given about the accuracy of the copy. Users should refer to the original published version of the material for the full abstract. (Copyright applies to all Abstracts.)

Copyright of Arheološki Vestnik is the property of Scientific Research Centre of Slovenian Academy of Sciences & Arts and its content may not be copied or emailed to multiple sites or posted to a listserv without the copyright holder's express written permission. However, users may print, download, or email articles for individual use. This abstract may be abridged. No warranty is given about the accuracy of the copy. Users should refer to the original published version of the material for the full abstract. (Copyright applies to all Abstracts.)

V letih 1997 in 1998 sta bila na Gobavici odkrita dva depoja mešane sestave. Vsebujeta v glavnem odlomke bronastodobnih sekir, med katerimi prevladujejo uhate. Poleg sekir so v obeh depojih še odlomki obročastega nakita in fibul. Sekire iz depojev so datirane v čas med 10. in 8. st. pr. n. št., obročasti nakit in fibule pa v halštatsko obdobje, delno celo v mladohalštatski čas, kamor datiramo zaključek odlaganja v depoja. Glede na primerjave sta depoja z Gobavice nad Mengšem primerljiva z depoji Šempeter, Gradišče nad Gornjo Košano, Kranj in Dragomelj II.