Search

Josip Pipenbacher se je po maturi leta 1891 vpisal na študij klasične filologije na Dunaju; tu je leta 1895 doktoriral (v disertaciji se je ukvarjal s Ksenofontovim spisom Ustava Lakedajmoncev) in opravil profesorski izpit. Najprej je kot suplent poučeval na Državni c. kr. nižji gimnaziji v Ljubljani (zdaj gimnazija Poljane), nato kot profesor na Višji c. k. gimnaziji v Novem mestu in končno znova na Drugi c. kr. državni gimnaziji v Ljubljani; to je med letoma 1921 in 1928 vodil kot direktor. Po ustanovitvi Univerze v Ljubljani je med letoma 1920 in 1939 kot honorarni predavatelj vodil latinske proseminarje in tečaje latinščine. Napisal je vrsto učnih pripomočkov, najbolj znani so latinska slovnica in štiri latinske vadnice, vse v več izdajah, sodeloval pa je tudi pri nastajanju Wiesthalerjevega Latinsko-slovenskega slovarja, za katerega je obdelal črko R. Bil je strog ocenjevalec, posebej odmevna je bila njegova ocena Latinske slovnice Josipa Tominška), napisal pa je tudi nekaj prispevkov s področja metodike pouka latinskega jezika. Kot šolnik se je vključeval v delo različnih društev in organizacij, vseskozi je finančno podpiral različna študentska, prosvetna in druga društva, nekaj časa pa je deloval tudi v lokalni politiki kot član ljubljanskega mestnega sveta. Zadnja leta svojega življenja je preživel na svojem posestvu v Sveti Marjeti na Dravskem polju. Umrl je 11. aprila 1949 v Mariboru.

Leta 1869 rojeni Josip Pipenbacher je po končani gimnaziji v Mariboru in nato v Ljubljani, kjer je maturiral, na Dunaju študiral klasično filologijo in tam l. 1895 tudi doktoriral kot drugi slovenski doktor klasične filologije (za Franom Detelo). Po opravljenem učiteljskem izpitu je poučeval na II. državni gimnaziji v Ljubljani, na gimnaziji v Novem mestu in nato znova na II. državni gimnaziji v Ljubljani, ki jo je v obdobju od l. 1921 do upokojitve l. 1928 vodil kot direktor. Od ustanovitve Oddelka za klasično filologijo na ljubljanski univerzi l. 1920 do l. 1939 je imel na oddelku kot honorarni učitelj latinske proseminarje in tečaje latinščine.

Although the Slovenian language is relatively small, Slovenian lexicography has quite a rich history and tradition reaching right back to the 16th century. Until the 19th century, writers who made dictionaries and collections of Slovenian vocabulary prepared a fair amount of admirable works, albeit many remained in manuscript and have never been printed. In the 19th century, the study of the Slovenian language, efforts to preserve it, and the collecting of Slovenian linguistic material spread outside the central Slovenian land of Carniola; in Styria in particular, young intellectuals from those parts, such as Leopold Volkmer (1741–1816), Janez Krstnik Leopold Šmigoc (1787–1829), Peter Dajnko (1787–1873), Anton Krempl (1790–1844), and others, provided for the collecting of linguistic material alongside their literary endeavours; one of them was Friar Minor Dominik Penn. He was a fascinating lexicographer who included Greek in his work in a very unusual way.

The article tackles the problem of studying diachronic semantic changes of modal markers in Latin. It proposes to do so by using context as a proxy for tracing the development of otherwise unchanging forms. In the first part, the main theoretical positions in modality studies are presented, especially the notions of deontic modality, epistemic modality, and pathways of modality. In the second part, Heine’s model for studying the role of context in language change is presented and applied to the modal verb licet. In the case study of licet, an attempt is made to identify the so-called switch context which co-creates the conditions necessary for the semantic change.

V prispevku so predstavljeni doslej neobjavljena korespondenca med Josipom Stritarjem in Josipom Tominškom med letoma 1906 in 1923 in dogodki, ki so zaznamovali njun odnos.

Prispevki z žalne seje ob smrti akad. prof. dr. Primoža Simonitija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, 12. septembra 2018.

Prve teoretske zapise o spominu najdemo v hipokratskih spisih; z njim sta se ukvarjala tudi aleksandrinska zdravnika Herofil in Erazistrat ter pozneje Galen. Prva prava znanstvena razprava o spominu je bil Aristotelov spis O spominu in spominjanju; večina piscev pred njim se je s spominom ukvarjala zgolj sporadično. Posebno poglavje, ki je v antiki tesno povezano z obravnavo spomina, je mnemotehnika, ki je imela velik pomen predvsem zaradi retorike. Med latinskimi pisci sta se s spominom ukvarjala predvsem Ciceron in Kvintilijan. Med številnimi komentatorji Aristotelovih del sta komentarje k spisu O spominu in spominjanju napisala samo dva: Psevdo-Temistij (Sofonias) in Aleksander iz Afrodiziade. Pomembna vezna člena med antiko in srednjim vekom sta bila Avrelij Avguštin in zlasti Boetij. V latinščino so Aristotelova dela, tudi zbirko Parva naturalia, prevedli v 12. stoletju. Med prevajalci izstopata Jakob iz Benetk in še posebej Willem van Moerbeke. Pravi zagon Aristotelovemu nauku o spominu pa sta s svojim delom dala arabska učenjaka: Avicenna (Ibn Sina) s Knjigo o duši (Liber de anima) in Averroes (Ibn Rušd) s komentarjem-kompendijem k Parva naturalia; Avicennovo delo je v 12. stoletju v sodelovanju z Dominikom Gundissalinom v latinščino prevedel Avendauth (Ibn Daud), Averroesov kompendij k Parva naturalia pa v 13. stoletju Mihael Škot. Na podlagi Avicennovega in Averroesovega dela je nastalo tudi nekaj anonimnih razprav, ki se ukvarjajo s spominom, z vprašanji spomina pa sta se ukvarjala tudi francoski frančiškanski teolog Jean de la Rochelle in Guillaume de'Auvergne. Povsem novo poglavje pri obravnavi spomina nastopi z delom Alberta Velikega in Tomaža Akvinskega.

De Pegamo et Lambergare (nuga translatoria a Matthaeo Hriberšek Latine reddita versibusque originalibus pacta)

Problematika slovenjenja starogrških in latinskih imen spremlja slovenščino in slovensko klasično filologijo ter vse njene sorodne discipline že dolgo; tradicija slovenjenja antičnih imen sega vsaj do Bohoričeve slovnice Zimske urice, kar pomeni znatno več 400 let v nazaj v preteklost. Slovenjenje antičnih imen je bilo in še vedno ostaja zanimiva tema, ker je to področje kljub nemalo prizadevanjem še vedno precej nedorečeno in ker kljub načelnemu soglasju marsikje obstajajo razlike v pogledih, pogosto že znotraj filološke stroke, kaj šele zunaj nje, zato ostaja strokovni izziv tako za filologe in strokovnjake sorodnih disciplin, kot tudi za sloveniste in druge. Gre za področje, na katerega vpliva več dejavnikov: obstoječa pravila za slovenjenje, tradicija in ustaljena raba, jezikovni čut in jezikovni občutek, analogija ter pričakovanja različnih uporabnikov, tako posameznikov kot strok. Članek, v katerem so predstavljena nekatera najpomembnejša dela in pisci, ki so skozi čas oblikovali to področje, predstavlja nekatera pomembnejša poglavja v njegovi zgodovini.

France Prešeren (1800-1849), grand nom de la littérature slovène, héritier de Properce et de Pétrarque et influencé par le romantisme allemand, a écrit sept élégies dans sa langue et deux en allemand. Confessions d’un enfant du siècle en proie au sentiment de la fuite du temps et conscient du mépris où la société bourgeoise tient la culture, ces élégies, qui sont souvent des hommages à des écrivains ou à des amis disparus, y mêlent un fort sentiment national et expérimentent des mètres et des formes capables de hisser la poésie slovène au rang de ses rivales italienne et germanique.

Pričujoči prevod je del integralnega prevoda Aristotelove Politike, ki bo izšel pri založbi Gospodarski vestnik v zbirki Pravna obzorja. Odlomek je objavljen z dovoljenjem direktorice založbe Vide Šibenik in glavnega urednika zbirke Pravna obzorja akad. prof. dr. Marijana Pavčnika.

V prispevku je predstavljeno filološko delo dr. Josipa Tominška, enega najvidnejših filologov v zgodovini slovenske filologije, plodovitega ustvarjalca, vsestranskega izobraženca, kulturnega delavca in šolnika. Prispevek temelji na analizi njegovih prispevkov, opisu ozadja njihovega nastanka in predstavitvi pomembnih sočasnih dogodkov, ki so vplivali na šolsko zgodovino na Slovenskem v začetku 19. stoletja, še zlasti pa zgodovino pouka obeh klasičnih jezikov.

Kljub temu, da sta življenje in delo Plinija Starejšega razmeroma dobro znana, ostajajo številna dejstva še vedno predmet domnev in raziskav. Pričujoči prispevek se osredotoča na dve plati njegovega enciklopedičnega dela Naravoslovje, ki sta tesno povezani z avtorjevo uporabo in predelavo grške znanosti in izrazoslovja: na uporabo virov in na jezik. Unikatnost dela ni v njegovi izvirnosti, ampak v avtorjevem svojevrstnem kompilacijskem pristopu, s katerim je rimskemu bralstvu skušal v zgoščeni obliki posredovati grško in rimsko vedenje o naravi. Poleg tega članek predstavlja nekaj prevajalskih problemov, s katerimi se prevajalec sooči ob prevajanju Naravoslovja.

Bibliografija revije Keria.

Leta 2006 je pri Študentski založbi Litera izšel prevod Aristofanove komedije, ki smo jo doslej poznali pod naslovom Oblaki. In že pri naslovu nas prijetno preseneti prva novost, ki jo je vpeljala prevajalka Jelena Isak; namesto uveljavljenega naslova Oblaki se je odločila, da v skladu z izvirnikom (gr. haì Nephélai) tudi v slovenščini za naslov uveljavi ženski spol: tako so nastale Oblačíce.

Ko sem prvič dobil v roke pričujočo knjigo, sem bil precej navdušen nad dejstvom, da je po seriji prevodov klasičnih del končno izšlo tudi eno od poznoantičnih del, saj se na policah naših knjigarn tovrstna dela pojavijo le redko, celo v tujih prevodih.

Slovaropisje latinskega jezika je bilo na Slovenskem živo že v srednjem veku, a prve skromne zametke latinsko-slo-venskih slovarjev najdemo šele v delih slovenskih protestantov. Do 19. stoletja ni uspel noben poskus, da bi Slovenci dobili latinsko-slovenski slovar v tiskani obliki; prvi manjši slovarji, ki so dejansko tudi izšli, so nastali šele v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1894 pa je začel pod vodstvom Frana Wiesthalerja nastajati eden največjih slovarskih projektov na Slovenskem: veliki latinsko-slovenski slovar.

V pričujočem priročnem slovarčku je zbrana farmacevtska terminologija, ki jo v svojem delu »Bolezni Ljubljančanov« uporablja Fran Viljem Lipič (njegovo življenje in delo sta bila natančneje predstavljena v reviji VIII/2 (2006), 101-124, skupaj z odlomkom prevoda). Slovarček, ki je nastal na osnovi prevoda (ta je izšel junija letos), je terminološki zbir izrazov za zdravila, zdravilne rastline ter zdravilne učinkovine in sredstva, po katerih je Lipič posegal pri zdravljenju svojih bolnikov.

Pred letom 1850 je bilo prevajanje iz klasičnih jezikov na Slovenskem še povsem v povojih; prevajalcev s filološko izobrazbo ni bilo, le občasno so izšli prevodi krajših del (največkrat pesmi ali izbori iz kakega antičnega avtorja). Prve obsežnejše prevode in prve knjižne izdaje prevodov del antičnih piscev smo Slovenci začeli dobivati šele v 2. polovici 19. stoletja.

Prevod in spremna predstavitev Matej Hriberšek. Od leta 2002 pa vse do danes na Inštitutu za zgodovino medicine Medicinske fakultete univerze v Ljubljani teče projekt, s katerim se slovenski medicinski stroki in širši slovenski javnosti predstavlja življenje in delo enega najpomembnejših zdravnikov, ki so kdaj koli delovali na slovenskem ozemlju, Frana Viljema Lipiča (1799-1845). Vodja tega projekta je zgodovinarka medicine doc. dr. Zvonka Zupanič Slavec; ta je organizirala prevajanje in poskrbela za izdajo treh temeljnih Lipičevih del, ki jih je zapustil po svojem 11-letnem obdobju delovanja na ljubljanskem področju (1823-1834). Deli Topografija Ljubljane in Dipsobiostatika sta izšla v prevodni in faksimilirani obliki in sta bogato pospremljeni s spremnimi študijami kompetentnih avtorjev. Tretje delo, Bolezni Ljubljančanov, je tik pred izidom in bo izšlo v enaki obliki kot prvi dve, prav tako pod uredniškim vodstvom dr. Zupanič-Slavčeve. Dela izhajajo v sozaložništvu Založbe ZRC in Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije.

Z letošnjim letom zaključuje naša revija sedmo leto svojega izhajanja. Današnji občni zbor poteka tik pred izidom druge številke sedmega letnika. Prva letošnja številka je izšla meseca maja, druga številka bo izšla 14. decembra. Zadnje poročilo o delovanju uredništva revije je bilo na zadnjem občnem zboru DAHŠ 15. novembra 2003.

Literarna tradicija je Kvintilijanu pripisovala avtorstvo dveh zbirk namišljenih retoričnih primerov, znanih pod naslovoma Velike deklamacije in Male deklamacije, ki pa verjetno nista njegovo delo. Njegova razprava O vzrokih za propad govorništva (De causis corruptae eloquentiae) se ni ohranila; ohranjeno pa je njegovo najpomembnejše delo, retorični učbenik in priročnik z naslovom Vzgoja govornika. Prevod in uvodna razprava Matej Hriberšek.

Dejavniki, ki so negativno vplivali na razmere v klasičnem šolstvu v obdobju pred 2. svetovno vojno, so se po vojni še okrepili. Klasični jeziki so postali novemu režimu in njegovim zahtevam na področju šolstva odveč. Iz leta v leto spreminjajoči se položaj latinščine in grščine je dajal slutiti, da se pripravljajo korenite spremembe, in to v škodo klasični izobrazbi.

Kmalu po koncu 1. svetovne vojne in ustanovitvi države SHS je v okviru šolskih reform nova oblast začela temeljito posegati v pouk obeh klasičnih jezikov. Rezultat teh posegov so številni poskusi reformiranja pouka in krčenja števila ur latinskega in grškega jezika. Največji pritisk sta oba klasična jezika doživela v obdobju 1921-1926.

»Končno!« Tak uvod utegne koga presenetiti, vendar je povsem upravičen. V naši že tako (pre)skromni beri učbenikov in slovarjev za grščino smo končno spet dobili solidno pomagalo za vse, kijih veseli ukvarjanje z grščino, konkretneje z grščino Svetega pisma Nove zaveze.

V delovanju uredništva revije ni bilo posebnih novosti. V zadnjem dvoletnem obdobju smo - enako kot že 3 leta poprej - izdali 2 letnika oz. 4 številke revije, kar pomeni, daje za nami že peto leto izdajanja.

Dejstvo, da Slovenci nismo imeli latinsko ­ slovenskega slovarja kot osnovnega pomagala za pouk latinskega jezika, je avstrijski oblasti dolgo rabilo kot izgovor, da v višjih gimnazijskih razredih ni dovoljevala pouka latinščine v slovenskem jeziku. Nekaj poskusov, da bi slovar dobili, je propadlo; leta 1895 pa je ekipa profesorjev pod vodstvom Frana Wiesthalerja zasnovala največji projekt klasično-filološke stroke: veliki latinsko-slovenski slovar.

Klasično-humanistična izobrazba, ki jo je dajala humanistična (klasična) gimnazija, je že v času Avstroogrske doživljala številne napade s strani reformističnih struj. Po koncu l. svetovne vojne in ustanovitvi nove države je nekaj časa vladalo zatišje; kmalu pa so se ti napadi nadaljevali. Zato so zagovorniki klasične gimnazije l. 1920 ustanovili Društvo prijateljev humanistične gimnazije, ki se je postavilo v bran nasprotnikom klasike, si prizadevalo za ohranitev obeh klasičnih jezikov v šolskem sistemu ter skrbelo za uveljavljanje antične misli in antičnega humanizma v javnosti.

Informacijska »poplava«, ki jo je prinesel razmah medmrežja, je marsikaj spremenila tudi za klasične jezike in njihov pouk. Spletne baze podatkov, strežniki za posamezna področja, spletne strani organizacij, institucij, projektov, skupin in posameznikov ponujajo ogromno materiala od originalnih besedil, prevodov, komentarjev, znanstvenih in strokovnih besedil, člankov, slikovnega materiala, zvočnih zapisov, računalniških rekonstrukcij in animacij, virtualnih ogledov do celotnih knjig, ki so jim potekle avtorske pravice, poljudnih strani itn.; pregled nad obsežnim materialom je skoraj nemogoč, kajti tovrstne strani se pojavljajo tako rekoč tedensko, pa tudi že obstoječe se bodisi dopolnjujejo bodisi spreminjajo bodisi ukinjajo.

Čeprav so bile prve pobude za nastanek slovenskih učbenikov za klasične jezike dane že takoj po avstrijski šolski reformi l. 1849, je do izida prvega slovenskega učbenika minilo še 25 let.

Izida pričujoče knjige smo lahko veseli iz več razlogov. Prevod Kennedyjeve Klasične retorike, ki je nastala v sodelovanju Založbe ZRC SAZU in DAHŠ, je prva knjiga v novi zbirki Agora, v kateri bodo izhajala izvirna slovenska dela s področja antičnih in humanističnih študij ter prevodi tujih del. Tako smo ob zbirki Iz antičnega sveta, ki jo je izdajala Založba Obzorja, v njej pa so izhajali prevodi antičnih del, dobili še eno zbirko, v kateri bomo lahko poleg dela tujih strokovnjakov spremljali tudi strokovne in znanstvene dosežke slovenske filologije.

Narrabat aliquando mihi Moccilarius de temporibus antiquis, quomodo homines vixissent quemadmodumque iis dissensiones quaedam de variis rebus fuissent. Erat quondam die dominica post meridiem, cum suh umbra tiliae sedens haec mihi fabulabatur.

Izid omenjene knjige prof. Jožeta Kastelica predstavlja še enega od dogodkov v sklopu proslave 200-letnice Prešernovega rojstva. Delo je nastalo na osnovi njegove (kot sam pravi) »Že davno napisane in neobjavljene« doktorske disertacije, ki jo je za izdajo v knjižni obliki dopolnil in obogatil ne le vsebinsko, ampak tudi oblikovno. Naslov sam skriva v sebi globoko simboliko; na eni strani kaže na simbolično povezavo med Sibilo, ki ni mogla umreti prej, dokler se ni dotaknila prsti iz svoje domovine (zgodba je povzeta po Serviju) in Prešernom kot prvim imenom slovenskega parnasa ter aludira na njuno nesmrtnost, po drugi pa že sam po sebi kaže na Prešernovo izjemno poznavanje antike.

Ko se je v zadnjih desetih letih ponovno začelo intenzivnejše ukvarjanje z antiko in klasičnimi jeziki, ko so ti jeziki spet našli pot v šole, ko so se uvajali poskusni oddelki in oblikovali učni programi, se je med vprašanji, povezanimi z vsem naštetim, pojavilo tudi vprašanje uvedbe novega učbenika. Tega se nekateri med vami dobro spomnijo, saj so bili pri tam aktivno udeleženi. To je pomenilo zaton južnič-Koprivove vadnice in vseh treh delov učbenika Fundamenta Latina Ane Šašel, ki so bili s svojim tradicionalnim pristopom do poučevanja zaradi vse bolj prodirajočih načel modernih pedagoško-didaktičnih pristopov potisnjeni v ozadje. S tem ne želim razvrednotiti pomena teh učbenikov; daleč od tega, saj so še vedno dragoceno učno pomagalo, sploh pa se je ob njih oblikovalo dosti generacij dobrih latinistov.

Letos mineva 105 let, odkar se je prvič porodila ideja o nastanku velikega latinsko-slovenskega slovarja. Malo je knjig, ki bi bile tolikšnega pomena za znanost in kulturo, ki bi doživljale tako burne čase ter šele po dobrih sto letih ugledale luč sveta; zato je prav, da se nekoliko natančneje seznanimo z njegovim nastajanjem in trenutnim delom na tem projektu.

Homo, qui haec verba locutus est, Lalemus, vir tanta iucunditate esse nobis videtur, ut eum diligentius describamus et cum eo particulam novam ineamus. Aiunt incolae vici, qui Obrhek nuncupatur - at iis etiam pueris haec gesta sunt - neminem nisi fratrem decimum Martinum Portentosum miraculum maius existimatum esse quam Lalemum.

l. Morda se zdi prvo vprašanje nekoliko nenavadno, pa vendar, če bi vas nekdo, ki vas ne pozna vprašal, kdo je pravzaprav Dane Zajc, kaj bi mu odgovorili ? ... O tem bi lahko govorila sedaj drugače, ker je človek samemu sebi tako ali tako uganka in bi težko odgovoril, kdo sem - ampak če povem svoje življenjske podatke: rojen sem devetindvajsetega leta, dokončal sem srednjo šolo, gimnazijo v Ljubljani, enainpetdesetega leta so me vrgli iz gimnazije, bil sem nekaj časa zaprt, potem sem moral oditi k vojakom: privatno sem naredil maturo leta 1958, vendar je bila takrat študentska organizacija proti temu, da bi me sprejeli na univerzo. Vmes sem se zaposlil: najprej sem delal dve leti na carinski pošti, potem sem se petinpetdesetega leta zaposlil v Pionirski knjižnici; tam sem ostal do upokojitve.

The imperfect tense expresses a continuous past action which is unfinished, as the name itself indicates - im-perfectum. This characteristic accounts for its three uses: a) pure, durative imperfect b) iterative imperfect and c) imperfect de conatu. These uses are best preserved in Greek but were also used in Latin, where the forms of the old imperfect disappeared. In Proto-Germanic, the IE imperfect, the aorist and the perfect continue partly in the old perfect and partly in its counterpart, the preterite, while, in Proto-Slavonic, the old imperfect for non­ momentary actions was replaced by forms ending in *-ahb.lIn Italic languages, the functions of the IE imperfect passed on into the compounds with *bh7Jam.