Search

Planting speed did not have significant influence on silage and grain yield of maize. By increasing the planting speed, up to 10% less seed was needed per hectare and fuel and energy use was lower for 15%. However significant increase of silage and grain yield per plant was determined by increasing planting speed. Our research using a maize vacuum planter was designed to determine the effects of higher planting speeds then usually suggested on plant spacing variability, silage yield, grain yield, and fuel, energy consumption. The planting speed was 7, 9, and 11 km/h and was carried out with an air vacuum planter. The results show that by the increase of planting speed the distance between the plants in a row, and in most cases also the plant spacing variability increased. It was noticed that by increasing planting speed plant density decreased. Despite the non-uniform spacing of plants in a row at higher planting speeds, no significant differences appeared in the silage and grain yield. This research established that at higher planting speeds significant increase of the silage yield per individual plant and of the grain yield per individual plant was achieved. The ear parameters also show that the kernel mass per individual ear, the ear mass, and the cob mass, as well as the individual kernel mass, are larger at the planting speed of 11 km/h than at the planting speed of 7 km/h. At the latter planting speed, significantly higher fuel consumption per hectare and higher energy use was achieved than at the other two planting speeds. Overall, the planting speed of 11 km/h proved to be most appropriate, despite the increased plant spacing variability. Highlights - Planting speed of vacuum planter did not influence the silage and grain yield of maize. - At a higher planting speed up to 10% less seed was needed per hectare and fuel and energy use was reduced up to 15%. - Silage and grain yield per individual plant increased by increasing planting speed. - By the increase of planting speed plant density decreased. - Plant spacing parameters were significantly affected by planting speed.

The main aim of this research was to establish simple regression models for predicting herbage production parameters during uninterrupted growth and to contribute to forage optimisation of Italian ryegrass (Lolium multiflorum Lam.) cultivated as an overwinter catch crop. The field experiment in split-plot design with two block replicates consisted of two growth cycles: primary growth (C1) and regrowth (C2) as the whole plots, and twelve time series with five-day intervals as the sub-plots. For each time point, herbage dry matter yield, mean stage by weight (MSW) and contents of crude protein (CP) and net energy for lactation (NEL) were determined. Growth days for all production parameters and MSW for quality parameters were used as explanatory variables. Considering the practically relevant 47-day growth period, simple linear regression models explained from 84.9% to 94.0% of the variance of the investigated parameters. These models are better than those performed for the whole 67-day period, except for the model for MSW-based prediction of CP content. The comparison of the two predictors showed that growth days were at least as good as MSW in predicting CP and NEL contents determined during C1 and C2. The effect of growth cycle on the patterns of all investigated parameters was significant, indicating that growth conditions played an important role. Based on our results, CP and NEL yield potentials of Italian ryegrass cannot be completely exploited in a double catch crop system if the required forage quality for lactating cows is to be respected. It rather suggests getting the maximal single harvest in early May, which is justified from nutritional and economical standpoints.

Cutting time is a pivotal factor affecting herbage yield and nutritive value of forage crop monocultures. Therefore, our objectives in this lucerne study were to analyse temporal patterns of herbage yield, morphological development and quality parameters over growth season, and to relate these patterns to the time of cutting. A field experiment in split-plot design with two block replications was conducted in Ljubljana in 2016. Four growth cycles (C1-C4) were assigned to the main plots, and nine weekly intervals at which herbage yield was measured and herbage samples taken were assigned to the sub-plots. Dry-matter herbage yield accumulated faster during the first half of the season than during the second one. It peaked early in each of the last two growth cycles and after that started to decrease. Statistical analysis showed that linear regression models are acceptable to describe time patterns of morphological development stages (MSW) and contents of crude protein (CP), neutral detergent fibre (NDF) and net energy for lactation (NEL). MSW increased faster during the summer than during the spring or autumn, but only C1 was distinct in this pattern. Lucerne forage quality was generally the highest in C1 mainly due to slower morphological development. This high quality reflected more in NDF and NEL than in CP. In respect of the quality, only C4 at the beginning of the growth was equivalent to C1. Considering yield and content of NEL optimal age of lucerne at cutting was from 28 to 35 days in spring and summer and from 35 to 42 days in autumn.

One hundred and eighteen grass silage samples with known chemical composition and in vitro determined concentration of net energy for lactation (NEL) were scanned over the wavelength range from 1100 to 2500 nm at 8 nm intervals. Calibration equations for the prediction of crude protein (CP), crude fi bre (CF), crude fat (F), crude ash (A), dry matter of air-dried samples (DM) and NEL were developed by the use of principal component analysis (PCA) and modifi ed partial least squares regression technique (mPLS). NIRS demonstrated high predictive ability for CP (R2 = 0.97), CF (R2 = 0.96) and A (R2 = 0.94). Moderate accuracy was characteristic for F and DM (R2 = 0.81 and 0.79). Crude protein, F and DM deviations from reference methods were comparable to those which are expected by the use of the same reference methods in different laboratories. The determination coeffi cient for in vitro assessed NEL concentration was 0.76. Seventy-seven percent of samples lied within acceptable limits of ± 0.3 MJ NEL kg-1DM. Suboptimal sample distribution, i.e. small number of samples in classes below 4.6 and above 6.0 MJ NEL kg-1DM was observed. It seems that deviations of NIRS predicted values from the reference values were related to the concentration of NEL. It was concluded that NIRS shows the potential for reliable determination of chemical composition and energy value of grass silage.

This study aimed at determining the efficiency of microbial protein synthesis (EMPS) in diets based on highly wilted grass silage (GS, 539 g dry matter (DM) per kg) with the supplementation of starch or water-soluble carbohydrates (WSC) rich feeds, i.e. maize silage (MS, 391 g kg-1 DM intake [DMI]), fodder beet (FB, 173 g kg-1 DMI) or molasses (M, 137 g kg-1 DMI). All the diets were made isonitrogenous by urea supplementation (14.0, 4.0 and 2.0 g per kg DMI in GS-MS, GS-FB and GS-M diets). In sacco determined crude protein (CP) and organic matter (OM) degradabilities were 756, 800, 778 and 814 (P0.05) among the diets (36.6, 35.1, 34.7 and 34.0 g microbial nitrogen per kg OM apparently digested in the rumen in GS, GS-MS, GS-FB and GS-M diets, respectively). The estimated metabolizable protein supply from GS, GS-MS, GS-FB and GS-M diets amounted to 97, 91, 93 and 86 g kg-1 DMI, respectively. Apparently, highly wilted GS containing a high concentration of WSC (91 g kg-1 DM) supports high EMPS in the rumen and this cannot be improved by the supplementation with starch or WSC rich feeds.

One hundred and fifty-eight hay samples with known chemical composition and in vitro determined concentration of net energy for lactation (NEL) were scanned over the wavelength range from 1100 to 2500 nm at 8 nm intervals. Calibration equations for the prediction of dry matter (DM), crude protein (CP), crude fibre (CF), crude fat, ash and NEL were developed by the use of principal component analysis. NIRS demonstrated high predictive ability for CP (R2 = 0.98), CF (R2 = 0.95) and ash (R2 = 0.94). Only moderate accuracy was characteristic for DM (0.87) and crude fat (R2 = 0.75). With exception of ash deviations from reference methods are comparable to those which are expected by the use of the same reference methods in different laboratories. NIRS has a high ability to predict in vitro assessed NEL concentration (R2 = 0.89). More than 95% of samples lied within acceptable limits of ± 0.3 MJ NEL kg–1 dry matter (DM). Despite suboptimal sample distribution, i.e. small number of samples in classes below 4.4 and above 5.6 MJ NEL kg–1 DM, the deviations of NIRS predicted values from reference values were not related to concentration of NEL. It was concluded that NIRS is rapid and reliable technique for determination of chemical composition and energy value of hay.

Mnogocvetno ljuljko smo pokosili 10. maja 1988 in silirali v poskusne silose (100 l) kot neovelo (S/0) in po 6 (S/6), 10 (S/10), 30 (S/30) in 34 (S/34) urah venenja. Vsebnost sušine (SS) se je povečala od 190 g kg-1 pri košnji, na 230, 267, 376 in 434 g kg-1 po 6, 10, 30 in 36 urah venenja. Iz neovele krme smo pripravili tudi silažo, tretirano z mravljinčno kislino (S/0 MK, 4 g 85 % mravljinčne kisline na kg). Silose smo odprli po 12 letih. Silaže S/0, S/0 MK, S/6, S/10, S/30 in S/34 so vsebovale 106, 171, 215, 241, 346 in 412 g SS kg-1. Vsebovale so 1,8, 104,2, 97,3, 77,4, 83,5 in 48,0 g mlečne kisline, 55,5, 34,6, 26,7, 24,0, 19,8 in 15,2 g ocetne kisline ter 53,96, 4,81, 4,05, 11,37, 0,01 in 0,00 g maslene kisline na kg SS. Deleži amoniakovega N pri S/0, S/0 MK, S/6, S/10, S/30 in S/34 so bili 552, 195, 211, 212, 108 in 69 g kg-1 skupnega N. Tako venenje kot tretiranje z mravljinčno kislino je izboljšalo obstojnost silaže. Delež amoniakovega N in vsebnost ocetne kisline sta bila negativno povezana z vsebnostjo SS (r = –0,85 in –0,89; p < 0,05). Vsebnost NEL je bila pri S/0 precej manjša (3,62 MJ kg-1 SS) kot pri silažah iz ovele krme (od 5,01 do 5,39 MJ kg-1 SS) in pri silaži z dodatkom mravljinčne kisline (5,22 MJ kg-1 SS). Vsebnost NEL je bila negativno povezana z deležem amoniakovega N (r = –0,98; p

Na podlagi kemične sestave in in vitro metode, ki temelji na plinu, razvijajočem se pri inkubaciji vzorcev z vampnim sokom, smo določili vsebnost neto energije za laktacijo (NEL) 80 vzorcev travnih silaž. Vrednosti smo primerjali z ocenami, pridobljenimi z običajnimi postopki ocenjevanja NEL v slovenskih laboratorijih, to je na podlagi kemične sestave ter prebavljivostnih koeficientov iz preglednic ali regresijskih enačb iz literature. Ugotovili smo, da novejše DLG preglednice in enačbe vsebnost NEL precenijo. Vsebnosti NEL, ki smo jih dobili z upoštevanjem koeficientov prebavljivosti objavljenih v DLG (1991) preglednicah precenijo in vitro ocenjene vrednosti za 0,42 ± 0,43 MJ, DLG (1997) za 0,50 ± 0,36 MJ, enačba po Menkeju in Steingassu (1987) za 0,36 ± 0,42 MJ ter enačbe GfE (1998) za 0,53 ± 0,40 MJ NEL kg–1 sušine (SS). Regresijska analiza je pokazala, da vse ocene sistematično odstopajo od in vitro ocenjenih vrednosti. Za ocenjevanje manj kakovostnih vzorcev travnih silaž, ki vsebujejo manj kot 5,5 MJ NEL kg–1 SS, priporočamo uporabo starejših nemških preglednic (DLG, 1982), za bolj kakovostne vzorce travnih silaž (> 5,5 MJ NEL kg–1 SS) pa so primernejše novejše preglednice (DLG, 1997), pa tudi uradne nemške enačbe (GfE, 1998). Pri vseh postopkih ocenjevanja smo ugotovili razmeroma velika povprečna posamična odstopanja (od 0,33 do 0,57 MJ kg–1 SS) od in vitro ocenjenih vrednosti. Največje posamično odstopanje je doseglo 1,5 MJ kg–1 SS. Predlagamo nove multiple regresijske enačbe za ocenjevanje vsebnosti presnovljive energije in NEL v travnih silažah na podlagi kemične sestave. S temi enačbami lahko zmanjšamo sistematična odstopanja od in vitro ocenjenih vrednosti, nepojasnjenim odstopanjem, ki znašajo v povprečju več kot 0,3 MJ NEL kg–1 SS, pa se z uporabo klasične weendske analize ne moremo izogniti.

Z in vitro metodo, ki temelji na plinu razvijajočem se pri inkubaciji vzorcev z vampnim sokom, smo ocenili vsebnost neto energije za laktacijo (NEL) 100 vzorcem mrve zbranimi v letih 1999 in 2000. Vrednosti smo primerjali z ocenami, pridobljenimi z običajnimi postopki ocenjevanja NEL v slovenskih laboratorijih, to je na podlagi kemične sestave ter prebavljivostnih koeficientov iz preglednic ali ob pomoči regresijskih enačb iz literature. Ugotovili smo, da so na podlagi preglednic DLG (1982) ocenjene vsebnosti NEL v mrvi odstopale od in vitro ocenjenih vrednosti za –0,22±0,35 MJ NEL kg–1 sušine (SS). Ocene na podlagi novejših DLG (1991) preglednic so odstopale od in vitro ocenjenih vrednosti za 0,25±0,31 MJ, na podlagi DLG (1997) za 0,20±0,33 MJ ter na podlagi enačb GfE (1998) za 0,16±0,33 MJ NEL kg–1 SS. Ocene z enačbo po Stekarjevi in sod. (1994) so v povprečju odstopale od in vitro ocenjenih vrednosti za 0,01±0,33 MJ NEL kg–1 SS. Regresijska analiza je pokazala, da so vse ocene sistematično odstopale od in vitro ocenjenih vrednosti. Za ocenjevanje manj kakovostnih vzorcev mrve z ekstenzivnih travnikov, ki vsebujejo manj kot 5,2 MJ NEL kg–1 sušine, priporočamo uporabo starejših nemških preglednic (DLG, 1982), za bolj kakovostne vzorce mrve (> 5,2 MJ NEL) pa so primernejše novejše preglednice (DLG, 1997) in uradne nemške enačbe (GfE, 1998). Povprečni vzorci s slovenskih kmetij so ocenjeni najbolj točno z enačbo po Stekarjevi in sod. (1994). Za vse ocene so bila značilna razmeroma velika povprečna posamična odstopanja (0,27–0,32 MJ kg–1 SS) od in vitro ocenjenih vrednosti. Največja posamična odstopanja so presegla 1 MJ kg–1 SS. Predlagali smo nove enačbe za ocenjevanje vsebnosti presnovljive energije in NEL v mrvi. Ugotovili smo, da je mogoče s temi enačbami odstopanja od in vitro ocenjenih vrednosti zmanjšati za 10 do 50 %. Nepojasnjenim odstopanjem, ki znašajo v povprečju približno 0,2 MJ NEL kg–1 SS, se z uporabo klasične weendske analize ne moremo izogniti.

Proučevali smo povezave med deležem v kislem detergentu netopnega dušika (KDNN, v g kg –1 skupnega N) na eni strani ter vsebnostma surovih beljakovin (SB) in surove vlaknine (SVl) na drugi. Ugotovili smo, da se v krmi s travinja s povečevanjem vsebnosti SB delež KDNN zmanjšuje, medtem ko se s povečevanjem vsebnosti SVl povečuje. Pri dani vsebnosti surovih beljakovin je bil pri metuljnicah delež KDNN večji kot pri travah. Delež KDNN v senu z ekstenzivnih travnikov je bil večji kot pri senu z intenzivnih travnikov. Pri silažah prve košnje smo pri dani vsebnosti SB opazili tendenco manjšega deleža KDNN kot pri silažah iz naslednjih košenj. Izračunali smo enačbe, ki omogočajo napovedovanje deleža KDNN v vzorcih zelene krme, sena in silaž na podlagi vsebnosti SB, in ugotovili, da omogočajo grobo oceno. Zaenkrat lahko dobimo točno vsebnost KDNN le s kemijsko analizo.

Pri 19 vzorcih zelene krme, 5 vzorcih travne silaže in enem vzorcu sena z znano in vivo določeno prebavljivostjo smo po uradnem nemškem sistemu (DLG, 1997) ocenili vsebnost presnovljive energije (ME) in neto energije za laktacijo (NEL). Primerjalno smo energijsko vrednost in prebavljivost organske snovi (pOS) vzorcev ocenili na podlagi kemične sestave in prebavljivosti iz preglednic (DLG, 1997). Ugotovili smo, da na podlagi podatkov iz DLG preglednic podcenjujemo pOS za 2,1 ± 3,95%, vsebnost ME za 0,29 ± 0,52 MJ, vsebnost NEL pa za 0,21 ± 0,37 MJ kg-1 sušine (SS). Nekoliko manjše odstopanje od in vivo ocen smo dobili pri ocenjevanju ME (0,04 ± 0,45 MJ kg-1 SS) in NEL (0,03 ± 0,33 MJ kg-1 SS) na podlagi kemične sestave in regresijskih enačb iz literature (GfE, 1998). S hohenheimskim plinskim preskusom (in vitro) in uporabo primernih regresijskih enačb iz literature smo bistveno izboljšali točnost ocene. Razmeroma točna je bila enačba Menkeja in Steingassa (1987), po kateri smo v primerjavi z oceno in vivo podcenili vsebnost ME za 0,12 ± 0,26 MJ, vsebnost NEL pa za 0,09 ± 0,19 MJ kg-1 SS. Enačbe Aipleja in sod. (1995) so in vivo ocenjeno vsebnost ME precenile za 0,15 ± 0,24 MJ kg-1 SS, vsebnost NEL pa za 0,10 ± 0,17 MJ kg-1 SS. Pretežen del variabilnosti v vsebnosti ME je mogoče pojasniti z multiplo regresijsko enačbo na osnovi količine plina, ki nastane pri inkubaciji vzorcev z vampnim sokom in vsebnosti surovih maščob (R2 = 0,96).

Leta 1983 smo zasnovali večletni gnojilni poskus po načelu naključnih blokov v štirih ponovitvah. V letu 1994 smo zbrali vzorce krme na negnojeni različici (0), različici, gnojeni s fosforjem in kalijem (PK), ter različici, gnojeni s fosforjem, kalijem in dušikom (NPK). Vzorce prve, druge in tretje košnje smo ločili na trave, metuljnice in zeli ter ločeno določali vsebnosti Ca, P, Mg, K, Na, Zn, Mn, Fe, in Cu. Glede na delež posamezne botanične skupine smo izračunali tudi vsebnosti elementov v krmi. Gnojenje je značilno vplivalo na vsebnost večine elementov v travah, metuljnicah in zeleh vseh treh košenj. Gnojenje s PK je v krmi zmanjšalo vsebnost Mg in Mn ter povečalo vsebnost P in K. Pri gnojenju z NPK v primerjavi z negnojeno različico (0) se je v krmi zmanjšala vsebnost Fe, povečala pa vsebnost P, K in Zn. Gnojenje z dušikom (NPK vs. PK) je v krmi značilno povečalo vsebnost P, Mg, Zn in Mn ter zmanjšalo vsebnost Ca. Zaporedna košnja je značilno vplivala na vsebnost vseh analiziranih elementov v krmi razen na vsebnost Cu. Pri krmi druge in tretje košnje je bila vsebnost Ca, Mg in Mn večja kot pri krmi prve košnje. Največje vsebnosti P in Zn smo ugotovili v krmi tretje košnje. Metuljnice in zeli vsebujejo v primerjavi s travami dva- do trikrat več Ca, Mg, Zn in Cu. Zaradi tega se s spreminjanjem botanične sestave travne ruše precej spreminja tudi vsebnost teh elementov v krmi. Glede na potrebe krav v laktaciji smo ugotovili izrazito pomanjkanje Na, Zn in Cu, pomanjkanje P pa le v krmi z negnojenih parcel.

Hranilno vrednost krme iz dolgoletnega gnojilnega poskusa smo ocenili na podlagi vsebnosti neto energije za laktacijo (NEL) in prebavljivosti organske snovi, izračunanih na osnovi kemične sestave in plina, ki se razvije med inkubacijo vzorcev z vampnim sokom in vitro. Primerjali smo krmo iz negnojene različice (0), različice, gnojene s fosforjem in kalijem (PK) in različice, gnojene s fosforjem, kalijem in dušikom (NPK). Skupni pridelek smo razdelili na trave, metuljnice in zeli in jih analizirali posebej. Gnojenje je le malo vplivalo na hranilno vrednost trav, metuljnic in zeli. Vsebnost neto energije za laktacijo je bila pri metuljnicah precej večja kot pri travah in zeleh: 5,95; 5,24 in 5,36 MJ na kg sušine. Zaradi razmeroma majhnih razlik v deležu metuljnic se večja vsebnost NEL v metuljnicah ni pokazala v razlikah med postopki. Gnojenje je izrazito povečalo pridelek NEL: 12000, 19500 in 34500 MJ na ha pri 0, PK in NPK postopku. Razlike med različicami so bile predvsem posledica različnih pridelkov sušine. Razlike v vsebnosti NEL so razmeroma malo prispevale k razlikam v pridelku NEL.

Ruminal starch digestibility of dried maize grain and whole plant maize silage was determined by the in sacco method. It was found out that starch of dent type maize hybrid is more extensively digested in the rumen than starch of flint type hybrid. Digestibilities of dried maize grain from dent and flint type hybrids were 683 and 554 g kg-1 respectively. Ruminal digestibilities of corresponding silages were 915 and 743 g kg-1. Ruminal digestibility of starch in whole plant maize silage was on average about 200 g kg-1 higher than in dried grain samples. Ruminal starch digestibility of maize silages can not be estimated directly on the basis of measurements done on dried grain samples. Some practical implications of differences among hybrids and between dried and ensiled maize are discussed.

Določili smo kemično sestavo in in vitro prebavljivost zrnja, nezrnatega dela, koruze za siliranje in ustreznih silaž dveh hibridov, ene trdinke in ene zobanke. Hibrida sta se značilno razlikovala v deležih listov+ličja, klasincev in zrnja. Hibrid je značilno vplival na vsebnost surovih beljakovin in pepela v zrnju in nezrnatem delu. Zrnje obeh hibridov se je razlikovalo tudi v vsebnosti surovih maščob. Vzorci koruze za siliranje so se značilno razlikovali v vsebnosti v nevtralnem detergentu netopnega N in surovih maščob. Silaža, ki je bila pripravljena iz trdinke, je vsebovala manj hemiceluloz, več surovih maščob in škroba in je imela večjo ocenjeno vsebnost neto energije za laktacijo. Tip hibrida ni vplival na potek vrenja v silosu in na aerobno stabilnost silaže. Opazili smo, da se je med siliranjem vsebnost hemiceluloz in celuloze zmanjšala za približno 15 %, vsebnost škroba pa je ostala podobna kot v izhodnem materialu.