Search

Ptohoprodrom oz. Revni Prodrom je naslov zbirke, ki jo je morda napisal Teodor Prodrom (najverjetneje gre za avtorja, ki so ga imenovali tudi Ptoho-Prodrom oziroma Revni Prodrom), morda pa kak njegov posnemovalec. Teodor Prodrom, ki je živel v 12. stoletju, in sicer nekje med letoma 1100 in 1170, je bil znamenit in plodovit bizantinski avtor tako proznih del kot tudi poezije. O njegovem življenju ni veliko znanega, poznamo ga predvsem kot pisca priložnostnih pesmi za pokrovitelje bizantinskega dvora. Bil je v stikih s cesarjema Joannesom II. Komnenom in Manuelom I. Komnenom, pod katerim je Bizantinsko cesarstvo doživelo ponovni vzpon vojaške in ekonomske, pa tudi kulturne moči. To je bil zadnji vrhunec tisoč petsto letne zgodovine Rimskega cesarstva.

Prispevek obravnava metapoetični motiv pesmi kot magične inkantacije, in sicer kot ponavljajoč se motiv Polifemove teme pri različnih avtorjih po Homerju. Polifemova tema je bila zaradi motiva velikanove oslepitve zelo primerna za vključitev vzporednega motiva pesmi kot magičnega sredstva, ki pomaga k doseganju (tudi politično motiviranega) cilja v spopadu z nasprotnikom, saj magična inkantacija na »žrtev« učinkuje podobno slepilno kot fizična oslepitev. Pozneje, ko je bila v Polifemovo temo vključena še velikanova ljubezen do nereide Galateje, pa se je motivu fizične in metaforične oslepitve pridružil še motiv pesniške samoslepitve, in sicer kot prametafora za pesniško kreiranje poetične iluzije.

Zelo je utrujen – kaj naj zdaj počne s slavo? – dovolj je bilo. Dobro je spoznal sovražnike in prijatelje – domnevne prijatelje, kajti za občudovanjem in ljubeznijo so se skrivale njihove lastne koristi, njihove lastne sumljive sanje, pretkane in hkrati nedolžne.

Prizorišče: Hektorjev šotor v trojanskem taboru. Prvi izhod vodi proti morju, kjer je grški tabor in tudi glavno trojansko oporišče, drugi pa proti notranjosti dežele, kjer je tračanski tabor, pašniki ob gori Idi in mesto Troja. Trojanci z zavezniki so dosegli pomembno zmago, tako v grškem kot v trojanskem taboru gorijo stražni ognji.

Znano je, da so rimski pesniki klasičnega, še zlasti avgustejskega obdobja občasno posnemali ali celo aludirali na helenistični epigram, ki ga je pogosto mogoče zaslutiti v ozadju njihove poezije. Helenistični epigram se je v njihovem času kot žanr sicer že poslovil od svojih najslovitejših dni, vendar je še vedno cvetel. Nekateri epigramatiki so celo živeli v Rimu, zaradi česar se je v njihovih epigramih pogosto zrcalila rimska civilizacija, hkrati pa so rimskim pesnikom posredovali tudi grške literarne zglede. Poleg tega lahko do neke mere razmišljamo celo o vplivu avgustejskih pesnikov na sodobne in poznejše grške epigramatike. Prispevek skuša ob nekaj izbranih odlomkih pokazati stične točke med nekaterimi helenističnimi epigrami in odlomki iz rimske poezije. Pod drobnogledom so nekateri primeri možnega direktnega ali indirektnega vpliva, ki ga je na avgustejske pesnike imela tako starejša kakor tudi mlajša, v rimski čas sodeča generacija helenističnih epigramatikov.

ALKAJ iz Mesene (ok. 200 pr. n. št.) Kdo te, ujetnik, tako brezbožno je vklenil v okovje, kdo ti je roki trdno zvezal za hrbtom navzkriž in zasnoval tvoj obraz ves umazan? Kje lok je okretni, fantek, kje trpki je tul, poln plamenečih puščic? Tisti kipar, ki je tebe, ki vnemaš s strastjo še bogove, v takole past prignal, ta se je mučil zaman. (AG 16.196)

Nedavna objava novo odkritih besedil pesmi, za katere je zelo verjetno, da so delo helenističnega epigramatika Pozejdipa iz Pele, predstavlja največji doprinos h korpusu grške literature v zadnjem času. Glede na količino nove poezije in na njen pomen za razumevanje literarnega obdobja je to vsekakor najpomembnejše odkritje v zadnjih desetletjih, ki se lahko primerja s papiro-loškimi najdbami Bakhilida, Menandra in Sapfo. Poleg tega najdba velja tudi za najzgodnejši primerek estetsko oblikovane zbirke grške poezije.

Koledar, ki ga uporabljamo danes, izvira z nekaj popravki iz starega Rima, natančneje od Julija Cezarja. Najstarejši rimski koledar pa se je od julijanskega zelo razlikoval. Sestavljali so ga lunarni meseci, ki so malce krajši od solarnih, tako daje imelo leto 355 dni; razliko med 12 lunarnimi meseci in solarnim letom so skušali Rimljani premostiti z občasnim vstavljanjem dodatnega meseca, a to ni bila najboljša rešitev. Bile pa so še druge razlike.