Search

In the first results from an ongoing global cancer screening data repository, screening program organization was better overall in Europe compared to other continents; however, there were substantial gaps in implementation across both high- and low-resource settings. The CanScreen5 project is a global cancer screening data repository that aims to report the status and performance of breast, cervical and colorectal cancer screening programs using a harmonized set of criteria and indicators. Data collected mainly from the Ministry of Health in each country underwent quality validation and ultimately became publicly available through a Web-based portal. Until September 2022, 84 participating countries reported data for breast (n = 57), cervical (n = 75) or colorectal (n = 51) cancer screening programs in the repository. Substantial heterogeneity was observed regarding program organization and performance. Reported screening coverage ranged from 1.7% (Bangladesh) to 85.5% (England, United Kingdom) for breast cancer, from 2.1% (Cote d'Ivoire) to 86.3% (Sweden) for cervical cancer, and from 0.6% (Hungary) to 64.5% (the Netherlands) for colorectal cancer screening programs. Large variability was observed regarding compliance to further assessment of screening programs and detection rates reported for precancers and cancers. A concern is lack of data to estimate performance indicators across the screening continuum. This underscores the need for programs to incorporate quality assurance protocols supported by robust information systems. Program organization requires improvement in resource-limited settings, where screening is likely to be resource-stratified and tailored to country-specific situations.

V Sloveniji od leta 2008 deluje Državni presejalni program za raka dojk DORA, začetki za izvajanje programa pa segajo v leto 2003. Leta 2007 so na Zdravstvenem svetu sprejeli predlog organiziranega in centralizirano vodenega presejalnega programa, v katerem so ženske vabljene na mamografijo v specializiranih presejalnih centrih in po potrebi opravljajo dodatno diagnostiko v dveh presejalno-diagnostičnih centrih. Program DORA se je postopno širil po državi, od začetne širitve v ljubljanski in mariborski regiji (2010–2013), do končne širitve po celi državi (2014–2018). V programu DORA so ženske v starosti 50–69 let vsaki dve leti pisno povabljene na presejalni pregled z mamografijo, ki omogoča odkrivanje še netipnih sprememb v dojki. Ob sumljivih spremembah na mamografiji so ženske vabljenje na nadaljnjo obravnavo, če je odkrit rak dojk, pa tudi na zdravljenje. Od 2018 v okviru programa deluje 22 mamografov v 16 stacionarnih in 3 mobilnih presejalnih enotah ter dva presejalno-diagnostična centra za nadaljnjo obravnavo žensk in zdravljenje v presejanju odkritih rakov. Program DORA deluje v skladu z visokimi standardi evropskih smernic kakovosti in zagotavlja enako obravnavo za vse udeleženke v katerikoli presejalni enoti v Sloveniji. Cilj presejalnega programa je ob vsaj 70-odstotni udeležbi žensk doseči znižanje umrljivosti za rakom dojk v ciljni populaciji za 25–30 %. Program s 74-odstotno udeležbo v zadnjih desetih letih letno opravi več kot 110.000 mamografij in odkrije okrog 650 primerov raka dojk. Zaradi svoje organizacije, informacijske podpore, izobraževalnih in komunikacijskih aktivnosti ter strokovnega nadzora vseh korakov presejanja je evropski primer dobre prakse presejalnega programa.

Državni presejalni program za raka dojk DORA (v nadaljevanju: program DORA) vabi ženske med 50. in 69. letom vsaki dve leti na presejanje z mamografijo, katerega cilj je zmanjšati umrljivost za rakom dojk v ciljni populaciji za 25 do 30 odstotkov. Nosilec programa DORA je Onkološki inštitut Ljubljana. Presejalno mamografijo opravlja 16 javnih zdravstvenih zavodov po Sloveniji na 20 digitalnih mamografih s kadri, ki so za svoje delo posebej usposobljeni. Dodatno diagnostiko in zdravljenje raka dojk, odkritega v presejanju, izvajata presejalno-diagnostična centra na Onkološkem inštitutu Ljubljana in v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Te programske smernice opredeljujejo presejalno politiko programa DORA, postopek obravnave žensk, organizacijo in dejavnosti programa DORA. Delijo se na upravljalske, zdravstvene in druge storitve. Sestavni del teh programskih smernic je tudi določitev strokovnega nadzora, ki se opravlja v presejalnem programu, ter podrobnejši Standardni operativni postopki (SOP) delovanja programa DORA. Sestavni del tega dokumenta so tudi Protokoli in priloge.

We monitored trends of severe COVID-19 morbidity in Slovenia during weeks 13 to 37 2021. National weekly rates of severe acute respiratory infections (SARI) cases testing positive for SARS-CoV-2 at admission in all hospitals varied between 0.2 and 16.3 cases per 100,000 population. Of those without previous COVID-19 diagnosis, SARI COVID-19 admission rates ranged between 0.3 and 17.5 per 100,000 unvaccinated, and 0.0 and 7.3 per 100,000 fully vaccinated individuals. National SARI COVID-19 surveillance is essential in informing COVID-19 response.

Priporočila za vzpostavitev presejalnih programov za raka dojk je leta 2003 izdala Evropska komisija in države članice Evropske zveze pozvala, da jih organizirajo do leta 2008. V Sloveniji od leta 2008 deluje Državni program za raka dojk DORA, ki je konec leta 2017 vključeval vse slovenske ženske z ciljne skupine. Ženske v starosti 50–69 let so vsaki dve leti pisno povabljene na presejalni pregled z mamografijo, ki omogoča odkritje še netipnih sprememb v dojki. V primeru sumljivih sprememb na mamografiji so ženske povabljene na nadaljnjo obravnavo, če je odkrit rak dojke, pa tudi na zdravljenje. Od 2018 v okviru programa deluje 21 mamografov v 16 stacionarnih in 3 mobilnih presejalnih enotah, kjer se opravljajo presejalne mamografije, in 2 presejalno-diagnostična centra za nadaljnjo obravnavo žensk in zdravljenje v presejanju odkritih rakov. Program DORA deluje v skladu z visokimi standardi Evropskih smernic za zagotavljanje kakovosti presejanja za raka dojk in zagotavlja enako obravnavo za vse udeleženke v katerikoli presejalni enoti v Sloveniji. Cilj presejalnega programa je ob vsaj 70-odstotni udeležbi žensk doseči znižanje umrljivosti za rakom dojk v ciljni populaciji za 25–30 %. Letno merjeni kazalniki kakovosti programa kažejo, da je program učinkovit in vodi k omenjenemu cilju. Posebnosti slovenskega organiziranega programa so: centraliziran populacijski program, vabljenje žensk z vnaprej določenim terminom slikanja, dvojno odčitavanje, konsenz konferenca, nadaljnja obravnava je del presejalnega postopka, multidisciplinarni sestanki, presejalni register z enotno aplikacijo za vnašanje vseh presejalnih korakov – od vabila do mamografij in nadaljnje obravnave, nadzor kakovosti dela radioloških inženirjev in radiologov, stalen strokovni nadzor nad izvajalci programa in letno merjenje kazalnikov kakovosti programa., Onkologija : strokovno-znanstveni časopis za zdravnike, Vol 24 No 2 (2020)

Background: In the last decades, outcomes of rectal cancer treatment have been improving due to better understanding of tumor biology, neoadjuvant and adjuvant treatment and precise surgical technique, considering pathologic anatomical lines. The proportion of rectal cancer local recurrence (LR) has been substantially decreasing. Objectives of this study are primarily to find out whether there are statistically important differences between the two groups of rectal cancer patients, i.e. those with and without rectal local recurrence, in terms of certain risk factors, and secondly, to define prognostic factors of rectal local recurrence. Methods: A total of 787 nonmetastatic rectal cancer patients, diagnosed between 2003 and 2005, treated by surgery in all Slovenian hospitals, were enrolled retrospectively. The recurrence-free survival rates were calculated with Kaplan-Meier method. Log-rank test was used for statistical comparison of survival of two groups according to prognostic factors. The adjusted hazard ratios for significant prognostic factors of survival were calculated using Cox multivariate analysis. Results: Patients with LR had more tumors in the lower third of the rectum (p = 0.045), more abdominoperineal, Hartmann%s and local excisions (p = 0.000) and less radical operations (p = 0.005), more of them were operated on in hospitals with lesser caseload of patients (p = 0.000), more often were treated only surgically (p = 0.048), had more colon defects after tumor excision (p = 0.025) and had more distant disease recurrences (p = 0.000). In a follow-up period of 5.3 years, LR occurred in 13.1 % and in 54 % of those within 1.9 years after surgery. In the multivariate analysis, the statistically significant prognostic factors for recurrence-free survival were tumor%s rectal position, regional lymph node status and the hospital of surgery. Conclusions: The proportion of LR is an appropriate indicator of optimal multidisciplinary rectal cancer treatment. Izhodišča: Rezultati zdravljenja raka danke so se v zadnjih desetletjih izboljšali zaradi boljšega razumevanja biologije tumorja, dodatnega zdravljenja in natančnejšo kirurško uporabo anatomsko patoloških omejitev. Odločilno se je zmanjšalo število lokalnih ponovitev bolezni (LPB). Namen analize je preveriti, ali se skupini opazovanih bolnikov z rakom danke z LPB in brez nje med seboj glede na posamezne dejavnike tveganja statistično značilno razlikujeta in kateri so napovedni dejavniki za LPB raka danke. Metode: V analizo smo vključili 787 bolnikov z nemetastatskim rakom danke, diagnosticiranih v Sloveniji v letih 2003 do 2005, operiranih v okviru prvega zdravljenja. Preživetje brez LPB smo izračunali s Kaplan-Meierjevo metodo. Za statistično primerjavo preživetja dveh populacij glede na napovedne dejavnike smo uporabili log-rank test. Neodvisen vpliv napovednih dejavnikov na LPB smo vrednotili s Cox-ovim modelom sorazmernih tveganj. Rezultati: V primerjavi z bolniki brez LPB so imeli bolniki z LPB statistično značilno večkrat tumor v spodnji tretjini danke (p=0,045), več abdominoperinealnih, Hartmannovih in lokalnih resekcij tumorja (p=0,000), manj radikalnih operacij (p=0,005), več jih je bilo operiranih v srednje velikih in majhnih bolnišnicah (p =0,000), večkrat so bili zdravljeni samo z operacijo (p=0,048), pri operaciji je bilo večkrat poškodovano črevo (p=0,025) in imeli so več oddaljenih ponovitev bolezni (p=0,000). LPB se je pojavila pri 13,1 % bolnikov v povprečju 5,3 let po operaciji, 54 % vseh LPB je bilo v povprečju 1,9 let po operaciji. Multivariatna analiza je pokazala, da so neodvisni napovedni dejavniki za LPB lega tumorja v danki, stadij bezgavk in bolnišnica, kjer je bil bolnik operiran.