Search

David Graeber devotes the last section of the last chapter of his last book to Universal Basic Income (UBI). In freeing human labour from its market form (decommodification), Graeber is thinking in particular of bullshit jobs, the central feature of which is the meaninglessness and uselessness of the tasks, since they contribute neither to social nor individual well-being. Because Graeber did not elaborate on this idea of the feasibility of UBI, it is helpful to consider some critical objections in this regard; for example, is the proposed UBI too anti-capitalist and, in this sense, utopian? Moreover, if UBI did reduce the amount of junk and bullshit jobs, wouldn’t it simultaneously erode the labour market and the foundations of the work ethic? Finally, wouldn’t the introduction of UBI represent an excessive burden on public finances, without the support of which UBI is unfeasible? In this paper, I prove that the answer to these questions is: definitely not. This means that Graeber is right—especially in relation to the empirical data that are typical of Slovenia.

Empathy is a concept that is complex both in terms of definition and in terms of reasons for exploring it. In the first part of the article, the social circumstances and the reasons to explore the link between empathy and social work education are presented. The reasons are divided in heuristic, elitist, motivational, educational and stratification-based. We're interested in the importance of empathy in the context of existing social policy. How will the planned changes in the organization of higher education (increased selection with the introduction of entrance examinations) affect one of the main criteria for selection - empathy? Since the key motivation for studying social work is helping others, high levels of empathy are expected among students. We are also interested in how the curriculum is linked to empathy and if empathy is evenly distributed among the students having diverse socio-economic status. Quantitative survey, which was conducted with a population of students from the 1st and the 4th year at the Faculty of Social Work (University of Ljubljana) in the academic year 2015/16, showed that students have a relatively high degree of empathy in the first year and that the rate does not reflect statistically important change during the years of study. However, the degree of empathy is associated with self-assessment of social status. The high degree of empathy score occurs when a student is from higher social stratum. Social work students have enough empathy but, in connection with empathy, only social inequality is problematic. Empatija je koncept, ki je kompleksen tako z vidika definicije kot z vidika razlogov za raziskovanje. V prvem delu članka prikazujemo družbene okoliščine in razloge za raziskovanje povezave med empatijo in izobraževanjem za socialno delo. Razdelimo jih v hevristične, elitistične, motivacijske, edukacijske in stratifikacijske. Sprašujemo se, kašen je pomen empatije v okviru obstoječe socialne politike. Kako bodo predvidene novosti v organizaciji visokošolskega študija (večja selekcija z uvajanjem sprejemnih izpitov) vplivale na eno od morebitnih temeljnih meril za selekcijo - empatijo? Ker je ključna motivacija za študij socialnega dela pomoč drugim, je pričakovati visoke stopnje empatije med študenti. Zanima nas tudi, kako je kurikulum povezan z empatijo in ali je empatija enakomerno porazdeljena med študenti, ki imajo različen družbeno-ekonomski status. Kvantitativna raziskava, ki smo jo izvedli s populacijo študentk 1. in 4. letnika Fakultete za socialno delo v študijskem letu 2015/16, je pokazala, da imajo študentke razmeroma visoko stopnjo empatije že v prvem letniku in da se ta stopnja med študijem statistično značilno ne spremeni. Je pa stopnja empatije povezana s samooceno socialnega statusa. Visoka ocena stopnje empatije se pojavlja pri študentkah z višjim statusom. Empatije imamo v socialnem delu dovolj, v zvezi z njo so problematične le družbene neenakosti.

The paper analyzes the proposal for the Resolution on Family Policy 2018-2028, which was put into the public debate by the ministry for the relevant area. This document raises mixed feelings. On the one hand, its content is expected, as it is a consistent reflection of developments in the field of social policy. On the other hand, it is a surprise as it offers some radical solutions that we were not familiar with so far. For this resolution, family policy is definitely (declaratively) separated from social policy and transformed into a natality policy. The paper deals with the harmfulness of such policy in four sections, which show "blind spots" of the planned policy already by their names: autonomy, birth rate, inequality and binding container. At the end of the paper, a suggestion is given as to how to resolve the new family policy without making it dysfunctional. But the proposed solution is pessimistic, because in current political framework it is not realistic. But there are no others. Prispevek analizira predlog Resolucije o družinski politiki 2018-2028, ki ga je dalo v javno razpravo ministrstvo, pristojno za to področje. Obravnavani dokument vzbuja mešana občutja. Njegova vsebina je po eni strani pričakovana, saj gre za dosleden izraz dogajanja na socialnem področju. Hkrati pa preseneča z radikalnimi rešitvami, ki jih doslej nismo poznali. Kajti s to resolucijo se družinska politika dokončno (deklarativno) ločuje od socialne politike in se spreminja v natalitetno. Prispevek obravnava škodljivost take usmeritve v štirih razdelkih, ki kažejo na "slepo pego" načrtovane politike že v naslovih: avtonomija, nataliteta, neenakost in vezna posoda. Ob koncu prispevka je nakazana tudi edina možnost, kako bi lahko rešili napovedano družinsko politiko, da ne bi bila disfunkcionalna. A predlagana rešitev je pesimistična, ker v zdajšnjem političnem okviru ni realna. Drugih pa ni.

In the early 1990s, during the disintegration of our ex common state of Yugoslavia, when the new state of Slovenia was established, we received approximately 70,000 refugees (amounting to 3.5% of the population of Slovenia). Despite this massive intake of refugees, at that time Slovenia didn't disintegrate and no social stratum's living standard deteriorated, although at that time Slovenia was regarded as a rather uncertain project, was faced with a serious economic crisis and unemployment, and the outcome of war on the Balkans looked completely unpredictable. The situation today is the opposite: there are practically no refugees in Slovenia, and our country is the second most restrictive country in Europe (both in absolute and relative numbers), as far as getting protected against them is considered. The backdrop of this anti-refugee panic is related to a very negative structure and trends of public opinion in the key fields of societal and systemic integration. Regarding a pronounced tendency toward increased poverty and decomposition of basic mechanisms of the welfare state, the public opinion of the Slovenes is progressively moving in an authoritarian direction, is getting susceptible to patriotic sentiments and uncritical glorification of "Sloveneness", but at the same time it is rejecting capitalism and (again) getting enthusiastic about socialism. Therefore all conditions are met for an evolution of events similar to those from the first half of the 20th century - in other words, for national socialism. V času razpada nekdanje skupne države Jugoslavije, ko je nastala nova država Slovenija, smo na začetku devetdesetih let sprejeli okrog 70.000 beguncev (3,5 % slovenskega prebivalstva). Kljub temu takrat Slovenija ni razpadla in zaradi sprejema beguncev se nobenemu družbenemu sloju ni poslabšal življenjski standard, čeprav je Slovenija v tistem času kot nova država še veljala za precej negotov projekt, se spoprijema s hudo ekonomsko krizo in brezposelnostjo, medtem ko je bil izid vojnih dogodkov na Balkanu še povsem nepredvidljiv. Danes je povsem drugače: beguncev v Sloveniji skorajda ni, naša država pa je po zapiranju pred njimi druga najbolj restriktivna država v Evropi, tako absolutno kot relativno. Ozadje protibegunske panike je povezano z zelo negativno strukturo in trendi javnega mnenja na ključnih področjih societalne in sistemske integracije. Ob izrazitem trendu povečevanja revščine in razgradnje temeljnih mehanizmov socialne države se slovensko javno mnenje vse bolj nagiba v avtoritarno smer, postaja dovzetno za domoljubna čustva in nekritično poveličevanje slovenstva, hkrati pa se z zavračanjem kapitalizma (spet) ogreva za socializem. S tem so izpolnjeni vsi pogoji za razvoj dogodkov iz prve polovice 20. stoletja - za nacionalsocializem.

Even though Slovenia is situated below-average regarding the at-risk-of-poverty rate in the European Union and has relatively low income inequality, all indicators of the welfare state are unfavourable and worrying. The paper shows how Slovenian public opinion responds to this troublesome condition, particularly in relation to the prevalence of bonds of solidarity. These are not just above-reciprocal (a very rare phenomenon), but also reciprocal. Among them, we can distinguish two types of reciprocity: generalised and balanced. The main research question of this paper is what is happening with both types of bonds of solidarity in relation to changes in the welfare state. Comparing public opinion data on (the relationship to) solidarity and the share of wealth allocated to social protection, we can confirm the thesis that increased social protection is coinciding with smaller shares of balanced reciprocity in relation to generalised reciprocity, and vice versa. In the context of the modest or absent welfare state, people are forced to compensate access to important resources by developing balanced reciprocity because generalised reciprocity has a limited range when it comes to reducing risks. Kljub evropsko podpovprečnemu deležu revnih v slovenski družbi in relativno nizki dohodkovni neenakosti so vsi kazalniki socialne države neugodni in zaskrbljujoči. V prispevku je prikazano, kako se na to problematično stanje odziva slovensko javno mnenje, še zlasti v zvezi z razširjenostjo solidarnostnih vezi. Te niso samo nadrecipročne (ki so sicer zelo redek pojav), pač pa tudi recipročne. Med njimi je smiselno razlikovati dve vrsti recipročnosti, posplošeno in uravnovešeno. Glavno vprašanje prispevka je, kaj se dogaja z obema vrstama solidarnostnih vezi v okolju, kjer se socialna država spreminja v eno ali drugo smer. Primerjanje javnomnenjskih podatkov o (odnosu do) solidarnosti ter deležem družbenega bogastva, namenjenega socialni zaščiti, gre v prid tezi, da večja socialna zaščita sovpada z manjšimi deleži uravnovešene recipročnosti glede na posplošeno recipročnost in obratno. V razmerah preskromne ali odsotne socialne države so ljudje prisiljeni dostop do pomembnih virov kompenzirati z razvijanjem uravnovešene recipročnosti, saj ima pri redukciji tveganj posplošena recipročnost omejen domet.

Questions related to the democratic system and its alternatives are as relevant today as they were before the Second World War. The attitude of the major pre-war competitive political blocs in the Slovenian territory towards democracy remained virtually unchanged: it was pragmatic, instrumentalised and reserved. In the plethora of pre-war corporate models of social regulation three models are particularly advanced: Gosar's model, Jeraj's model and the model of The Slovenian Workers Federation. The comparison of these three models yields conclusions, which carry important implications for the current issues related to the question mentioned in the title. In the final section of the article, the conclusions (constructs) are divided into four types, which can be expressed as combinations of political problems and solutions typical of the Slovenian past and present times. Vprašanja v zvezi z demokratičnim sistemom in njegovimi alternativami niso danes nič manj aktualna, kot so bila v času pred drugo svetovno vojno. Pri takratnih dveh najpomembnejših kompetitivnih političnih blokih na Slovenskem je odnos do demokracije ostajal vseskozi bistveno enak: pragmatičen, instrumentaliziran in rezerviran. V množici predvojnih korporativnih modelov družbene regulacije izstopajo po svoji razvitosti trije: Gosarjev, Jerajev in model Slovenske delavske zveze. Z njihovo primerjavo pridemo do ugotovitev, ki so pomembne tudi za današnje zadrege z naslovnim vprašanjem. Te ugotovitve (konstrukte) avtor v sklepnem delu prispevka razvrsti v štiri tipe. Gre za kombinacije političnih problemov z rešitvami, značilnimi za slovensko preteklost in sedanjost.

Subsidiarnost ni trdno in jasno načelo, pač pa oblika strategij, ki jih različni akterji izvajajo v različnih položajih in z različnimi interesi. Zadrege s subsidiarnostjo so pri nas številne, najpomembnejši problemi v zvezi s tem načelom pa so: podcenjevanje subsidiarnosti s strani političnih strank, enačenje oblike subsidiarnosti z njeno vsebino, nerazlikovanje osnovnih vsebinskih variant (federalistične, konfederalistične, liberalnoekonomske, katolicistične) subsidiarnosti, podcenjevanje problemov s samo izvedbo omenjenega načela, zavožen projekt lokalne samouprave, posledična nezdružljivost obrambnih strategij lokalnih akterjev (v smeri adaptacije, alternacije, kolonizacije, separacije) in oblikovanje tangencialnih koalicij, kar praviloma pospeši nastajanje družbenih inovacij, a tudi napetosti v razmerju do monopolistov. Najštevilnejše in najzgodnejše primere na obravnavano temo, empirično in teoretsko dobro evalvirane, najdemo v zadnji monografiji akademika Zdravka Mlinarja.

The author presents a typology of social conduct (according to Pareto)as a basis of a contextual analysis. His analysis of several examples of hate speech by some Slovenian politicians illustrate his main points, which may be summarised as follows. Any definition (and thereby regulation) of hate speech is contextual. It is constituted by a consent about the delimitation of permissible types of expressions of hate from the forbidden ones. Indifferencetowards such a delimitation leads to the adiaphorisation of the problem. Its overcoming therefore does not begin with the definition of impermissible speech but with a consent about the context in which the definition is used. Here, there are only two choices. The more tolerant approach that,concerned with free speech, defines hate speech less restrictively is contextually confined to logically consequent actions and to reasoned actions with unpredicted effects. The more restrictive position extends the attribution of hate speech to all expressions of hate within non-reasoned but effective actions. These are the only choices available. The criminalisation of other categories of actions would threaten the democratic society, as would if none of those choices are taken. V prvem delu prispevka avtor opozori na temeljne premike v etičnih stališčih, ki označujejo posamezno družbeno obdobje. Problematična značilnost postmoderne družbe je porast brezbrižnosti (adiaforizacije) do ključnih etičnih dilem, tudi do posledic in odgovorne uporabe besed. V drugem delu je v zvezi s sovražnim govorom predstavljena tipologija socialnih ravnanj (po Paretu), ki je podlaga kontestualne analize. V zadnjem besedila je predstavljena analiza konkretnih primerov sovražnega govora nekaterih slovenskih politikov, ki ilustrira glavne poudarke tega prispevka. Te lahko povzamemo v nekaj ugotovitvah.Definicija oz. regulacija sovražnega govora je kontestualna. Vzpostavlja se z konsenzom o razmejitvi še dopustnih tipov izražanja od onih, ki so prepovedani. Brezbrižnost do potrebnih razmejitev vodi v adiaforizacijo problema. Njeno preseganje se zato ne začne (šele) z definiranjem nedovoljene govorice, temveč s konsenzom o kontekstu, v katerem uporabljamo definicijo prepovedanega. Tu pa lahko izbiramo samo med dvema možnostima.Če se odločimo za tolerantnejši pristop, ko v skrbi za svobodo izražanja določamo definicije sovražnega govora z manj restriktivnim posegom, potem ga je treba kontekstualno zamejiti le na logična ravnanja in na namerno početje, a z drugačnimi učinki od predvidenih. Naslednja varianta, ki gre v smeri restriktivnejše regulacije pa raztegne kvalifikacijo sovražnega govoratudi na vse izraze sovražnosti v nenamernem početju z dejanskimi učinki.To sta edini izbiri, ki sta na voljo. Z morebitnim kriminaliziranjem sovraštva tudi na ostale kategorije ravnanja bi ogrozili temelj demokratične družbe. To pa se nam bo zgodilo tudi, če se ne odločimo za nobeno od obeh možnosti.

Background. While we know that old age influences social networks, we are not fully aware of the fact that it is also influenced by them. Different social networks which the elderly use produce different social ties having different effects on the health of the elderly. Results. Research shows that the numher of social ties available to the elderly influences their aging and levels of basic physical fitness, both of women and men although in different degrees; it shows correlation between the cardiovascular mortality of the elderly and their loss of their partners; it shows that their material conditions influence the degree of their use of network potentials; it shows that different kinds of resources of social interactions have different effects on mental health of the elderly; and other correlations. The inclusion of dogs into institutional care for elderlv patients is an example of how completely new, important but as yet unexploited resources of social contacts can easily be activated. This innovation calls attention to the importance of the distinction between caregiving and the activation of care resources in social networks, where different combinations can bring about different effects. Finally, the text brings into focus the importance of network analysis for social policy, especially in the field of elder care, where the state and its relation to informal social networks can direct elder care system towards completely different models. Conclusions. Care for population category of elderly depends more on social than on economic capital available in society. Social capital is a product of social networks, so it is of key importance what kinds of networks function in different categories of the elderly. Social(together with aging) policy of the state and local authorities can regulate social networks and social capital in different directions. Izhodišča. Starost vpliva na socialne mreže, premalo pa se zavedarrao, da tudisocialrae mreže vplivajo na starost Ker starostnice in starostniki razpolagajo z različnimi socialnimi omrežji, so tudi učinki socialnih vezi na njihovo zdravje različni. Rezultati. Raziskave kažejo, da na potek staranja vpliva že: zgolj število socialnih vezi, s katerimi so starostniki opremljeni,kar velja tako za ženske kot za moške, čeprav v različni meri; podobno velja tudi v zvezi z ravnijo osnovne fizične kondicije, v zvezi s korelacijo med ovdovelostjo in srčno-žilno smrtnostjo, za vpliv materialrcega stanja na izkoristek mrežnih potencialov, za učinek vrste virov socialnih interakcij na psihično počutje, ugotavljajo pa se še druge povezave. Primer, kako zlahka lahko aktiviramo povsem nove, pomembne, a neizkoriščene vire socialnih stikov, je npr. vključevanje psov v institucionaluo oskrbo starejšihbolnikov. Ta inovacija nas opozarja na pomembnost razlikovanja med izvajanjem pomoči in aktiviranjem njenih virov v socialnih omrežjih, kjer lahko z različnimi kombinacijami dosegamo različne učinke. Ob koncu prispevek opozarja tudi na pomen mrežnih analiz za socialno politiko, zlasti na področjuoskrbe starejše populacije, kjer lahko država s svojim odnosom do neformalnih socialnih mrež usmerja sistem skrbi za stare v povsem različne modele. Zaključki. Skrb za starejšo kategorijo prebivalstva je v večji meri odvisna od socialnega kot pa od ekonomskega kapitala, s kakršnim družba razpolaga. Ker je socialni kapital produkt socialnih omrežij je odločilnega pomena, s kakšnimi mrežami so opremljene različne kategorije starih. Socialna in (z njo) starostna politika države ter lokalnih oblasti lahko uravnava socialrte mreže in socialni kapital v različne smeri.

[Abstract fehlt], Jahrbuch für Christliche Sozialwissenschaften, Vol 44 (2003): Religionen im öffentlichen Raum: Perspektiven in Europa

Sociološke redukcije so nezadostne, zlasti ko gre za hermenevtiko vsakdanjosti v religioznem ravnanju. To velja tudi za oceno mahničevske strategije, ki jo je v preteklosti izvajala Rimskokatoliška cerkev na Slovenskem in katera je očitno še vedno aktualna. Zato avtor evalvira Mahničev način s stališča versko-moralne drže, značilne za svet vsakdanjega življenja v prejšnjem stoletju. Cilj študije je podkrepitev treh tez, navedenih v zaključku prispevka, ki so namenjene analizi novejših usmeritev v katolicizmu. Prva se nanaša na sodobne konflikte pri presoji moralnosti, druga namenja osrednjo pozornost povezavi med konkretizacijo moralnih smernic za vsakdanje odločitve in ravnanjem akterjev na tej ravni, tretja teza pa govori o (verskem) učinku mahničevske strategije, če se bo prakticirala v sedanjih družbenih razmerah.