Search

Pesnico Vittorio Collona (1492–1547) literarna zgodovina običajno (in upravičeno) uvršča v tok petrarkizma, a je izjemen pojav, ne le zato ker so ženski glasovi v 15. stoletju razmeroma redki, temveč zaradi pesniške izjemnosti, katere pomen presega zgodovinsko dobo njenega življenja. Izvirala je iz mogočnega aristokratskega rodu. V tem okolju je bila deležna vrhunske humanistične izobrazbe, vse življenje se je gibala v različnih eminentnih kulturnih krogih na italijanskem ozemlju, v katerih je igrala zelo dejavno in pomembno vlogo: skratka, bila je izjemna intelektualka v specifičnem okolju renesančne družbe. Že v mladih letih se je uveljavila kot pesnica, sčasoma pa je postala eno najslavnejših pesniških imen 16. stoletja. Njena poezija, napisana v sonetni formi, se po vsebini deli na dve veliki temi: ljubezen in duhovno življenje, tretja, epistolarna poezija, je minorna.

Ad multos annos

Pričujoči članek obravnava vpliv dramske klime, v kateri se prepletajo zunanje in notranje okoliščine dramskega dogajanja, na odločitve, sodbe in ravnanja dramskih likov. To ponazarjava s primeroma iz Antigone in Trahink. V vzdušju povojnih Teb Ismena omahuje med strahom pred kaznijo in strahom pred božanskim srdom zaradi nepokopa Polinejka. Prav tako lahko vpliv dramske klime opazimo v Kreontovi spremembi odločitve glede Ismenine obsodbe na smrt. Posebno pozornost v članku dobi tudi zahtevno vprašanje atribucije verzov v Antigoni 572, 574 in 576, ki pomembno vpliva na razume­vanje psihologije junakov. Druga obravnavana junakinja, Dejanejra, strahoma pričakuje prerokovano odločitev Heraklove usode v Tra­hini, na robu civilizacije. S spoznanjem resnice o Ioli se Dejanejrina psihološka napetost zaostri do skrajnosti in po premisleku, ki zori v njej v zaodrski tišini med prvim in drugim dejanjem, se odloči za usodno dejanje.

Certamente non è facile distinguere l’eredità culturale latina dall’imperialismo romano, poiché in questo caso si tratta di una sorta di espansionismo culturale – nondimeno il filosofo francese Rémi Brague ha cercato, senza trascurare la realtà storica, di definire come suo tratto centrale l’eccentricità, cioè il fatto di trarre la propria identità da una fonte esterna. Partendo dal concetto che la cultura é un elemento acquisito, qualcosa di secondario, la cultura medesima in quest’accezione, che sorge dalla propria alterità rispetto all’altro, acquisisce un ruolo estremamente importante. Quest’atteggiamento viene definito come «via romana» e viene considerato dall’autore una formula specifica che definisce l’evoluzione di tutta la cultura europea. Le sue fonti esterne sono la grecità, che la cultura europea ha ereditato dal paganesimo romano, e la tradizione religiosa ebraica nella quale è radicato il cristianesimo. Sembra che questa formula si sia realizzata nel contesto reale in base a due presupposti: il primo è – aldilà delle inevitabili dinamiche trasformazioni – un minimo nucleo duraturo; il secondo una realtà antropologica che rappresenta un elemento di trascendenza rispetto alle singole realtà culturali, al quale tutte appartengono. Quest’ultimo concetto, che è stato alcuni decenni fa sottolineato da Leszek Kołakowski, pone un’interessante sfida ai paradigmi scientisti della sociologia attuale ed inaugura nuovi aspetti alla discussione riguardo all’imperialismo.

Eros sodi med »osnovne fenomene človeškega obstoja« (E. Fink) in presega območje literature, tudi njegova literarna fenomenologija pa je neobvladljivo široka. Članek v prvem delu skicira razmerje med predrefleksivno resničnostjo (Merleau-Ponty) erotičnih pojavov in njihovimi konceptualnimi in poetičnimi izrazi v literaturi arahajske in klasične dobe. Ti izrazi so močno odvisni od dinamike in oblike erotičnih izkušenj, od njihove religiozne in kulturne interpretacije (sem spada tudi vprašanje dvojnosti oziroma enotnosti Erosa in Afrodite in njunih kultov), pa tudi od žanrskih konvencij. V nadaljevanju so obravnavani trije primeri zelo različne in kompleksne etične tematizacije erosa/Erosa. Vloga Erosa v Teogoniji ni jasna: očitno pa je, da ni omejena na to, kar danes opredeljujemo kot biološki svet, temveč njegova kozmogonična moč sega tudi v anorgansko oziroma geološko realnost na eni in v kulturo na drugi strani. Eros v Sofoklovi Antigoni je poguben, kot je v tragediji običajno; v nasprotju s konvencionalnim prepričanjem, ki ga izrazi zbor, pa ni izvor krivičnega ravnanja, ampak vsaj v začetku presenetljivo deluje v svojskem soglasju z velikimi zakoni. Tudi vloga Afrodite v Sapfinem fragmentu 16 (Voigt) je bila deležna izredno različnih interpretacij: med sodobnimi, ki jo večinoma vrednotijo izrazito pozitivno, je najti tudi takšno, po kateri je erotično poželenje temelj nove (ženske) moralne subjektivitete; ne glede na utemeljenost in obranljivost takšna teza dokazuje izredno dinamičnost in kompleksnost erotičnega fenomena ne le v arhajski poeziji sami, temveč tudi in še bolj v njeni sodobni literarni in kulturološki kritiki.

Ker nimamo avtorskih didaskalij, je celoten svet drame (vključno s psihično in materialno realnostjo) predstavljen izključno z besedami, ki jih govorijo dramski liki. Roman Ingarden imenuje takšen način predstavljanja shematična reprezentacija: na ta način predstavljeni predmeti so namreč samo skicirani, nešteta nedoločena mesta v njihovi predstavitvi vabijo bralca, da jih v procesu konkretizacije ali rekonstrukcije zapolni z intelektualnimi in domišljijskimi operacijami in se pri tem opira na svoje znanje in izkušnje. Tako konkretizacijo kot rekonstrukcijo je treba ločevati od literarnega dela samega; ker ju oblikuje bralec s svojo domišljijsko dejavnostjo, predstavljata oviro pri spoznavanju dela samega. Ingardnovo teorijo so kritizirali prav zaradi tega, ker daje bralcu preveč manevrskega prostora pri konstituiranju in tudi pri rekonstrukciji literarne umetnine (Ray, Kos, Holub, Calinescu). Zdi se, da te kritike temeljijo v nekoliko poenostavljenem razumevanju Ingardnove izredno kompleksne analize, v kateri se kaže, da je vloga bralca sicer omejena s tekstom, a vendarle vitalnega pomena za sekundarno eksistenco literarne umetnine. V članku so obravnavani neverbalni dejavniki motivacije v Sofoklovi tragediji; razdeljeni so v tri skupine: značajske poteze, dramska klima in čutne izkušnje. Članek se zaključi z analizo Odisejeve neverbalne motivacije v tragediji Ajant, ki predstavlja poseben primer, saj je tu odločilni dejavnik motivacije Odisejeva izkušnja numinoznega.

Plato’s Socrates, even when banishing poets from the polis, declares that he would willingly let them come back, if they or anybody else could make a case for it (Rep. 607c6-d1). In so doing, Plato allowed the possibility of a philosophical justification of poetry, vaguely suggesting that its charms could offer something else than a distorted picture of reality. According to the Neoplatonist Proclus, there are three types of poetry (the inspired, the didactic, the imaginative): only the last type, the imaginative, is mimetic. What characterizes the effects of the first two types is fusion and non-mimetic means: absolute fusion of subject and object in the inspired poetry, and fusion of knower and known in the epistemic. For Jungian-oriented psychologist Erich Neumann the true reality is undivided and can be only experienced through experience of one’s own self. Such an experience is defined as a kind of fusion of subject and object. It is by no means limited to poetry, but some of the most refined examples Neumann offers are taken from lyric poetry.

Kajetan Gantar je prvo ime slovenske klasične filologije in ne nepomebna referenca v mednarodnih krogih. S svojo prevajalsko umetnostjo vtiskuje nespregledljiv pečat slovenski literaturi in če nikoli v zgodovini ni nastajalo toliko slovenskih prevodov antične, srednjeveške in renesančne literature kot v nekaj zadnjih desetletjih, ima pri tem brez dvoma velik delež zaslug, neposredno in posredno, tudi kot učitelj mlajših generacij.

Prispevki z žalne seje ob smrti akad. prof. dr. Primoža Simonitija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, 12. septembra 2018.

Prispevki z žalne seje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (26. 5. 2017)

Ogromna večina celovito ohranjene Pindarjeve poezije je povezana s športom: slavospevi (epinikiji), zbrani v štirih knjigah, so posvečeni zmagovalcem v različnih športnih zvrsteh na štirih vsegrških igrah. To je več kot zgolj zunanja pragmatična okoliščina: rodovnik zmagovalca je obvezna sestavina slavospeva, pesnik pa včasih tudi zelo nadrobno pripoveduje o zmagovalčevem podvigu, karieri in o športnih dosežkih njegovih prednikov. Športni uspeh je eden od vrhuncev človeškega življenja, vreden vseh naporov in izdatkov, vendar niti z njim človek ne more stopiti preko samega sebe: je trenutek, ki utone v senci minljivosti. Motiv športne zmage se tako razpira v temo človeške identitete, ki jo v Pindarjevem religioznem svetu odločilno določata hkratna bližina oziroma podobnost in nepresegljiva različnost od bogov.

Četrti pitijski slavospev oziroma oda je posvečen Arkesilaju IV, vladarju Kirene, grške kolonije v Afriki.

Ajshilovi Peržani so predmet številnih interpretativnih zadreg in razhajanj, povezanih z njihovo izjemno (zgodovinsko) tematiko, pa tudi s pravim avtorjevim namenom oziroma funkcijo te drame. Branje antičnih del skozi kulturne filtre lastnega časa je sicer neizogibno in lahko tudi plodno, vendar je dejansko relevantno samo, če upošteva eno osnovnih hermenevtičnih postavk in vključuje refleksijo interpretovih lastnih izhodišč oziroma osvetljavo njihove relativnosti. Najstarejše ohranjeno delo evropske dramatike se večinoma interpretira v kulturno-političnem obzorju, kakor ga definirajo sodobni epistemični koncepti, medtem ko ostaja njegova religiozna razsežnost neopažena, čeprav je nespregledljiva ne le zaradi splošnega kultnega okvira, ki je bistveno določal izvorno »hermenevtiko« tragiških del, temveč tudi zaradi besedila samega. Tak konceptualno povzročen spregled »nespregledljivega« avtor označuje kot slepo pego časa.

Nekromantija (530–658) Kreont Od mesta daleč stran črni se cerov gaj, nekje v bližini vodnate doline Dirke. Cipresa vrh svoj dviga nad visoki gozd, telo, zeleno zmeraj, v iglic plašč zavija; Star hrast tam steza grčave in trhle veje: požrešni čas razjedel mu je eno stran a druge padec bližnje deblo je prestreglo, na njem visi zdaj s korenino preperelo.

Primerjava Sofoklovega in Senekovega Kralja Ojdipa ponuja možnost široke osvetljave podobnosti in kontrastov med kulturnima okoljema, v katerih sta deli nastali. Prav zaradi zvrstne in tematske podobnosti teh del (ki seveda kaže na utemeljenost rimske dramatike v grški) se še zlasti jasno razkrivajo velike kulturne razlike: družbena vloga gledališča, razumevanje mita in religiozno-duhovno obzorje so bili v zgodnji dobi rimskega cesarstva zelo drugačni kot v klasičnih Atenah. Šele na ozadju teh splošnokulturnih razlik je mogoče relevantno presojati o tistem, kar je za literarno hermenevtiko najbolj zanimivo: o nezvedljivo individualnem momentu obeh avtorjev, Sofokla in Seneke, o njunem slogu.

I. URADNE ZADEVE V primerjavi z nekaterimi mandatnimi obdobji v preteklosti se je v zadnjem zgodilo relativno malo takega, kar bi lahko uvrstili pod točko »Uradne zadeve«, s katero se poročilo predsednika DAHŠ običajno začenja.

Poročilo predsednika DAhŠ se običajno začenja s točko »uradne zadeve«. Tokrat bi jo lahko skorajda preskočili, ker ni bilo nobenih statutarnih sprememb, ne sprememb v organizaciji delovanja ali finančnega poslovanja, kakršne je bilo potrebno opraviti v bližnji preteklosti.

Čeprav predstavlja Jokasta v Kralju Ojdipu stranski lik, ima njen etični credo, ki je v ostrem nasprotju z Ojdipovo odločenostjo, da bo sam odrešil Tebe kuge, velik pomen za idejni svet te igre. V njem se odkriva osupljiva podobnost s fatalistično etiko nekaterih najpomembnejših antičnih in sodobnih filozofskih tokov: epikurejstva, stoištva in Heideggrove misli. Njene besede podobno kakor ti nauki izražajo nezmožnost prenesti resnico o samem sebi in se zato zatekajo k reduciranju človekove samopodobe. Različna izhodišča vodijo k podobnim praktičnim posledicam.

V zadnjih letih oziroma nekaj več kot zadnjem desetletju doživljamo v Sloveniji sorazmerno velike spremembe v odnosu političnih in kulturnih institucij do klasičnih jezikov in kulture, še zlasti kar zadeva njihov položaj v šolskem sistemu. Od povojnih časov in nastopa totalitarnega komunističnega režima, posebej pa še od leta 1958, ko je bila z ukinitvijo stare grščine kot rednega, obveznega predmeta likvidirana klasična gimnazija, je bila klasična kultura nenehoma v izraziti defenzivi.

Sodobni pojem značaja (osebnosti) se v primerjavi s tistim, ki gaje poznala antična psihologija (filozoftja) in ki se je uveljavil v tradicionalni rabi, izkazuje kot mnogo ustreznejši za analizo antične (staroveške) drame. Še več, ta sodobni, razširjeni pojem odpira možnost nove intepretacije Sofoklove (pa tudi Ajshilove in Evripidove) dramaturgije. Kdor sodi junake Sofoklovih dram po shakespearskih ali romantičnih merilih, jim ni pravičen; Sofokles namreč zaradi specifičnih zahtev lastne dramaturške tehnike pogosto samo namigne na resnično naravo svojih dramskih junakov; pa vendar ta namig sodobnemu bralcu omogoča, da si ustvari podobo o osebnostih na odru.

Posebno vprašanje v Lukrecijevi poeziji predstavlja njegov odnos do smrti. Občutje strahu, ki ga vzbuja misel na smrt, občutje njene skrivnostne, vztrajne navzočnosti v srcu življenja je v njegovi veliki pesnitvi izraženo tako sugestivno, da je težko dvomiti o njegovi pristnosti. Lukrecij se kot epikurejec proti temu strahu seveda bori z vso močjo razuma, še več: izvor tega strahu neločljivo povezuje s strahom pred bogovi in njihovim zemeljskim, zlasti pa pozemeljskim kaznovanjem človeka in to celo napravi za osnovno temo svoje pesniške izpovedi in filozofije. A neka zagonetna senca noče in noče izginiti in zdi se, kakor da iz ozadja še vedno tiho, a razločno odmeva misel: Media vita in morte sumus.