Search

The article is a short summary of lectures at the 1st International Summer School GEOREGNET held at Faculty of Arts, University of Maribor in Maribor 23 September, 2008. The aim of the lecture was to discuss some of the basic dilemmas about the role of regional planning in a contemporary society within the context of market economy. Regionalno planiranje niti ne more preseči niti v celoti nadzorovati neprestane spremembe v regionalnem razvoju, vendar pa na njih poskuša vplivati na tak ali drugačen način. Regionalno planiranje lahko opredelimo kot oblika intervencije v razvojnem procesu v katerem prevladuje zasebni sektor. Kakršno koli opravičevanje regionalnega planiranja zahteva neko obliko dokazov o tem, da posegi v razvoj ustvarjajo boljšo regionalno strukturo, kot pa je tista, ki bi bila posledica zgolj tržnih razmerij. Kljub temu pa velja podčrtati, da regionalno planiranje ne more nadomestiti tržišča, marveč deluje skozi tržne pogoje, saj vpliva na vrednost zemljišč in s tem na njihov nakup in prodajo ter ustvarja potencialne razvojne možnosti. V tržnih gospodarstvih ni torej veljavna nobena teorija o regionalnem planiranju, ki bi predpostavlja, da lahko regionalne planerske institucije v celoti nadzirajo regionalni razvoj. Nasprotno, uspešnost vplivanja regionalno planerskih institucij na razvojni proces je odvisna pravzaprav od virov, ki jih te institucije lahko angažirajo, moči zaupanja in še prav posebej od razmerij z lastniki zemljišč, investitorji, lokalnimi skupnostmi in drugimi pomembnimi razvojnimi dejavniki. Regionalno planiranje lahko vpliva na razvojni proces, več ali manj samo na dva načina: (1) z močjo nadzora javnih investicij, posebno na področju infrastrukture (ceste, železnice, letališča, šole, bolnišnice, socialna stanovanjska gradnja) in (2) s spodbujanjem ali preprečevanjem pobud zasebnega sektorja pri razvoju, in sicer na podlagi politike regionalnega razvoja, nadzora nad rabo zemljišč, okoljskih normativov in standardov itd. Regionalno planiranje lahko intervenira v regionalnem razvoju na podlagi treh glavnih instrumentov: planov, nadzora in spodbud. Regionalni plani so neke vrste kontekst za sprejemanje odločitev, ki se nanaša predvsem na namene, načela, cilje, strategije, programe in projekte, ki jih regionalno planiranje oblikuje za potrebe doseganja ciljev na področju regionalnega razvoja. Regionalni plani kažejo na to kje želi država, zaradi doseganja regionalno- razvojnih ciljev spodbujati razvoj (tudi z določanjem območij za poseben razvoj), v katera območja in področja ga želi usmerjati (z opredeljevanjem posebnih razvojnih območij) in na katerih območjih ga želi preprečevati. Nadzor nad razvojem je predvsem tisti planerski instrument in administrativni mehanizem, ki omogoča regionalno planerskim institucijam uresničevati usmeritve na področju regionalnega razvoja, in sicer na podlagi ugotavljanja skladnosti regionalnih planov s politiko in strategijo regionalnega razvoja. Planerske institucije lahko nadzorujejo prostorsko obliko regionalnega razvoja (policentrično, prostorsko koncentrirano, koncentrično), kakor tudi samo prostorsko razporeditev (prostorski vzorec). Čeprav je nadzor nad razvojem v bistvu pasivno dejanje, saj predstavlja odgovor na predloge za razvoj, pa vendar ni negativen, saj se na podlagi medsebojnega sporazumevanja med različnimi razvojnimi dejavniki najpogosteje oblikujejo nove in primernejše rešitve za uresničevanje ciljev regionalnega razvoja. Zavrnitev predloga za razvoj je najpogosteje zadnja opcija, razen v nekaterih varstvenih območjih oziroma območjih, ki so pod posebnim varstvenim režimom. Promocija razvoja je verjetno najaktivnejša oblika s katero lahko regionalno planiranje sodeluje v razvojnem procesu. Institucije poskušajo spodbujati razvoj in investicije znotraj regija ali posameznih območij na podlagi promoviranja in »trženja« teh regij in območij, njihovih naselij in posameznih lokacij. Take dejavnosti regionalnega planiranja najpogosteje nimajo velike podpore v akademskih krogih, saj najpogosteje niso del uradne politike in strategije regionalnega planiranja. Čeprav promocija razvoja, kot oblika planerske intervencije v razvojnem procesu, ni konceptualno v nasprotju z regionalnimi plani in nadzorom nad razvojem. S teh treh vidikov se zastavlja vprašanje, kakšno vlogo naj ima regionalno planiranje v razvoju sodobne družbe v pogojih tržnega gospodarstva in demokratičnega političnega sistema. Temeljna razhajanja med planerskimi strokovnjaki glede sodobnega koncepta in sistema regionalnega planiranja se nanašajo na vprašanja o tem (1) kdo naj planira, (2) s kakšnim namenom (3) pod kakšnimi pogoji in (4) na kakšne načine.

Nondestructive testing methods specially ultrasound examination are used to estimate the condition of material as steel construction. Today ultrasonic testing methods are becoming more important as testing equipment enables testing results to be copied out and documented. The ultrasound diffraction method which employs diffracher waves that appear on the sharp edge is presented in the paper. On the basis of the time of flieght as well as known velocity of broadcasting and receiving of ultrasound the position of the top of the crack may be calculated. Laboratory examinations prove that it is possible to determine the precise dimension of cracks and the exact position of defects in material. Za oceno stanja materiala jeklenih konstrukcij uporabljamo neporušne preiskovalne metode, še posebno preiskave z ultrazvokom, ki v zadnjem času še pridobivajo na pomenu, saj novejše aparature omogočajo izpis in s tem dokumentiranje rezultatov opravljenih preiskav. V prispevku je predstavljena metoda ultrazvočne difrakcije, ki izrablja difrakcijske valove, ki nastanejo na ostrem robu. Na osnovi časa prehoda ultrazvoka ob poznani hitrosti oddajnega in sprejemnega valovanja lahko izračunamo položaj konice razpoke. Laboratorijske preiskave so pokazale, da je z uporabo ultrazvočne difrakcijske metode možno določiti velikost in natančen položaj lege napake v materialu.