Search

In their 1979 manifesto, the independent experimental theatre collective Kugla glumište (Zagreb, 1975–1985) claims: “Kugla discovers images, symbols and stories that wish to be the promise of community.” The article explores the repercussions of those neo-avantgarde community efforts on the contemporary Zagreb non-institutional scene by analysing four inclusive performances which differ in motivations, aesthetic aims, production levels and participatory modes. In The Love Case of Fahrija P (2017), the ex-members of Kugla and additional co-authors stage a polylogue with the artistic heritage of the deceased Kugla glumište member Željko Zorica Šiš (1957–2013) and the inclusive procedures they devised during the 1970s. The community project 55+ (2012) by the production platform Montažstroj gathers the participants who are over 55 in workshops, public debates, celebrations, protests and a documentary to provide visibility and voice to that neglected generation. In the trilogy On Community (2010–2011), the production platform Shadow Casters tests different mechanisms of creating temporary aesthetic communities, from learning an a cappella group song to sharing secrets, on its recipients. Finally, the atmospheric inclusion of the subtly associative performance Conversing (2019) by Fourhanded offers an almost elitist opportunity of co-existing in the intimate world of private tensions. However, what they all have in common is a physically non-invasive form, emotional and/or intellectual engagement and an emphasised personal commitment that can oblige audiences to reciprocate while they join the community of experience.

Leta 1979 v svojem manifestu kolektiv eksperimentalnega gledališča Kugla (Zagreb, 1975–1985) zapiše: »Kugla odkriva podobe, simbole in zgodbe, ki želijo biti obljuba skupnosti.« Raziskali bomo posledice teh neoavantgardih skupnostnih podvigov za zagrebško neinstitucionalno sceno skozi štiri modele inkluzivnih uprizoritvenih praks/uprizoritev, ki se razlikujejo v izhodiščih, estetskih ciljih, nivojih produkcije in načinih sodelovanja. V Ljubezenskem primeru Fahrije P (2017) bivši člani Kugle z drugimi soavtorji uprizorijo polilog z literarno, vizualno in performativno zapuščino pokojnega člana gledališča Kugla, multimedijskega ustvarjalca Željka Zorice Šiša (1957–2013). Uporabijo interaktivne postopke, ki so jih razvili v 70. letih. V dolgotrajnem in velikopoteznem projektu 55+ (2012) v produkciji platforme Montažstroj ustvarjalci zberejo udeležence, starejše od 55 let, na delavnicah, javnih razpravah, praznovanjih, protestih in v dokumentarnem filmu ter s tem opolnomočijo zanemarjeno generacijo in ji omogočijo glas in vidnost. V trilogiji O skupnosti (2010–2011) produkcijska platforma Metalci sence raziskuje delovanje različnih mehanizmov ustvarjanja začasnih estetskih skupnosti, od vaje vokalne skupine do deljenja skrivnosti, na udeležence. In končno: v subtilno asociativni predstavi Niti prijatelj niti brat (2018) v produkciji organizacije Fourhanded atmosferska inkluzija ponuja skoraj elitistično možnost soobstoja v intimnem svetu zasebnih napetosti. Skupni so jim fizično neinvazivna forma, emocionalna in/ali intelektualna vključenost ter poudarek na osebni zavezi (kot posledici praktičnih ali ustvarjalnih zagat), ki lahko gledalce zvabijo k odzivu na vključujočo izkušnjo.