Search

Kljub temu, da sta življenje in delo Plinija Starejšega razmeroma dobro znana, ostajajo številna dejstva še vedno predmet domnev in raziskav. Pričujoči prispevek se osredotoča na dve plati njegovega enciklopedičnega dela Naravoslovje, ki sta tesno povezani z avtorjevo uporabo in predelavo grške znanosti in izrazoslovja: na uporabo virov in na jezik. Unikatnost dela ni v njegovi izvirnosti, ampak v avtorjevem svojevrstnem kompilacijskem pristopu, s katerim je rimskemu bralstvu skušal v zgoščeni obliki posredovati grško in rimsko vedenje o naravi. Poleg tega članek predstavlja nekaj prevajalskih problemov, s katerimi se prevajalec sooči ob prevajanju Naravoslovja.

Slovaropisje latinskega jezika je bilo na Slovenskem živo že v srednjem veku, a prve skromne zametke latinsko-slo-venskih slovarjev najdemo šele v delih slovenskih protestantov. Do 19. stoletja ni uspel noben poskus, da bi Slovenci dobili latinsko-slovenski slovar v tiskani obliki; prvi manjši slovarji, ki so dejansko tudi izšli, so nastali šele v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1894 pa je začel pod vodstvom Frana Wiesthalerja nastajati eden največjih slovarskih projektov na Slovenskem: veliki latinsko-slovenski slovar.

Kmalu po koncu 1. svetovne vojne in ustanovitvi države SHS je v okviru šolskih reform nova oblast začela temeljito posegati v pouk obeh klasičnih jezikov. Rezultat teh posegov so številni poskusi reformiranja pouka in krčenja števila ur latinskega in grškega jezika. Največji pritisk sta oba klasična jezika doživela v obdobju 1921-1926.

Dejstvo, da Slovenci nismo imeli latinsko ­ slovenskega slovarja kot osnovnega pomagala za pouk latinskega jezika, je avstrijski oblasti dolgo rabilo kot izgovor, da v višjih gimnazijskih razredih ni dovoljevala pouka latinščine v slovenskem jeziku. Nekaj poskusov, da bi slovar dobili, je propadlo; leta 1895 pa je ekipa profesorjev pod vodstvom Frana Wiesthalerja zasnovala največji projekt klasično-filološke stroke: veliki latinsko-slovenski slovar.

Čeprav so bile prve pobude za nastanek slovenskih učbenikov za klasične jezike dane že takoj po avstrijski šolski reformi l. 1849, je do izida prvega slovenskega učbenika minilo še 25 let.