Search

Na Savski cesti 10 v Kranju so arheološka izkopavanja leta 2010 razkrila tri gradbene faze prazgodovinske poselitve. Ob bogatih keramičnih najdbah so bili iz vsake faze ohranjeni tudi ostanki lesenih stavb. V štirih jamah za sohe, ki pripadajo dvema stavbama, so bili najdeni kosi lesenih brun, ki so omogočili dendrokronološke analize in radiokarbonsko datiranje. Osrednji del prispevka obsega tipološko študijo keramičnega posodja. Ta je na podlagi primerjav z najdbami z drugih najdišč pokazala, da ima območje ob Savski cesti, podobno kot druge lokacije v Kranju, največ vzporednic med gradivom iz časa stopenj Ljubljana II in IIIa oz. Ha B3 in Ha C0 (v srednjeevropskem smislu). Opredelitev je nadgrajena z absolutno datacijo ostankov brun. Ta kaže, da je stavba 1A iz prve faze nastala v prvi polovici 8. st. pr. n. št. in stavba 2 druge faze najverjetneje na začetku druge polovice 8. st. pr. n. št.

Poleti leta 1998 so pri urejanju parkirišča na Jelenovem klancu v Kranju izvedli zaščitna izkopavanja. V naravni niši pod konglomeratno steno so naleteli na depo, ki ga sestavlja več kot 400 bronastih predmetov – orožje, orodje, nakit, pločevina in ingoti ter železova žlindra in železova ruda. Predmeti v depoju so iz obdobja med 10. in 8. st. pr. n. št., ko so bili verjetno tudi odloženi. Kemična sestava predmetov, predvsem uhatih sekir, v leguri izkazuje razmeroma velike deleže svinca in v nekaj primerih tudi železa. V bližini depoja so v naselbinskih plasteh odkrili številne sočasne keramične najdbe in bronasti igli, nedaleč stran pa je bil tudi sočasen skeletni grob novorojenčka.

V prispevku prinaša pregled dosedanjih raziskav v Kranju, ki so prinesle gradivo iz starejšega in mlajšega halštatskega obdobja, ter temu gradivu posvečene literature. Obseg naselbine v halštatski dobi, ki ga nakazuje razprostranjenost najdb, je razmeroma velik in presega velikost poznejšega srednjeveškega mesta. Grobne najdbe iz halštatske dobe so dosledno skoncentrirane na severno obrobje mesta, na rob nekdanje rečne terase. Bronastodobne najdbe so izrazito redke in brez kontekstov v obliki struktur. Količina najdb iz posameznih faz starejše železne dobe kaže, da je naselbina dosegla vrhunec v svoji začetni fazi (Ha B3/C1), medtem ko je v mlajši fazi sicer še ohranila svoj obseg, a je bila poselitev manj intenzivna. Prehod v latensko dobo in zgodnjo antiko je potekal brez prekinitve. V času starejšega in mlajšega halštatskega obdobja je bila dokaj intenzivno poseljena tudi okolica Kranja, zlasti Šmarjetna gora in pod njo ležeče Stražišče.

V prispevku so predstavljeni rezultati izkopavanja dveh starejšeželeznodobnih gomil G 21 in G 22, ki pripadata gomilnemu grobišču na Godeško-Reteških dobravah pri Škofji Loki. Gomili sta bili raziskani leta 2020 v okviru zaščitnih arheoloških izkopavanj, ki so potekala zaradi širitve industrijske cone Trata. V gomili G 21 so bili odkriti trije žgani grobovi, od tega eden s pridatkom železne sulične osti, železne plavutaste sekire, fibulo in posodo. Na podlagi najdb so grobovi datirani v prvo polovico ali sredino 5. st. pr. n. št. V obeh gomilah so bili v nasutjih odkriti odlomki različnih keramičnih posod z rdeče-črnim premazom, drobci sežganih kosti ter posamezne najdbe železnih nožev in delov noše; gre za ostanke uničenih grobov in nakazujejo nekoliko širši časovni razpon gomil že od konca 7. ali 6. st. pr. n. št. naprej.

V času kulture žarnih grobišč, zlasti v prehodnem obdobju v starejšo železno dobo se je na Gorenjskem izoblikovala posebna kulturna skupina, ki jo označuje vrsta njej lastnih značilnosti: 1 – naselbine v več nivojih z jedrom na vzpetini oz. naravno zavarovanem kraju in spodnjim naseljem v dolini/ kotlini (Kranj, Bled, Mengeš, Ljubljana), za katere menimo, da prestavljajo središča lokalnega značaja; 2 – žgan pokop tako v planih grobovih/grobiščih kot tudi v gomilah, pogosto s centralnimi grobnimi kamrami; 3 – grobovi so pretežno opremljeni s skromnimi pridatki, izjeme predstavljajo le nekateri grobovi z večjim številom keramičnih posod, ki tvorijo jedilno-pivske servise in nekateri bogatejši ženski grobovi, ki izstopajo po svojem nakitu. Moški grobovi so povečini skromno opremljeni, v starejšem halštatskem obdobju v njih praviloma ni orožja. Do sprememb v prilaganju orožja v grobove je prišlo v mlajšem obdobju, kar pa ni značilno le za Gorenjsko, temveč je veliko širši fenomen. Kljub očitnim podobnostim in stikom Gorenjske s sosednjimi kulturnimi skupinami, kot so skupina Breg/Frög na Koroškem in štajersko-panonska skupina, estenska in svetolucijska skupina ter dolenjska skupina, so razlike med njimi tako evidentne, da v samosvojost gorenjske ali gorenjsko-ljubljanske kulturne skupine v halštatskem obdobju ni za dvomiti.

Mengeš ima bogato in pestro arheološko zgodovino, njegovo poselitveno podobo v preteklosti pa izrisujejo številne (četudi naključne) najdbe. Najzgodnejše zanesljivo potrjene sledi poselitve najdemo na hribu Gobavica. Poseljen je bil verjetno že v pozni bronasti dobi, zanesljivo pa v starejšem halštatskem obdobju (Ha C), ko je bil utrjen s kamnitim obzidjem. Njegovi prebivalci so dočakali prihod Rimljanov. Sočasno z višinsko naselbino so sledi poselitve izpričane tudi v nižini. Severovzhodno od Gobavice je bila najdena naselbinska plast, domnevno iz pozne bronaste dobe. Na jugovzhodnem vznožju Gobavice (danes območje OŠ Mengeš) je bila v letih 2021/22 odkrita večfazna naselbina. Najstarejši arheološki ostanki (stavbe in najdbe) datirajo v čas pozne bronaste dobe, sledijo halštatske, latenske, antične in poznoantične najdbe, ki kažejo na dokaj kontinuirano rabo tega prostora. Prazgodovinska grobišča so se raztezala od severovzhoda (Staretova drevesnica) do jugovzhoda (Zavrti, Grobeljska cesta, Zoranina in Zadružniška ulica). Pod Oranžerijo je bila najdena posoda-domnevno žara, ki nakazuje potencialno grobišče. Še eno grobišče je bilo na območju Puščave na Gobavici. Nekaj grobov je bilo najdenih tudi v Malem Mengšu ob gradnji obvozne ceste. Ali gre tu samo za ostanke nekropole ali morda tudi sočasne naselbine, bo verjetno bolje razvidno po obdelavi rezultatov raziskave. Vsa grobišča, razen tistega v Puščavi in morda pri Oranžeriji, kažejo na so- časnost skeletnega in žganega pokopa.

V obdobju od julija do decembra 2019 so na Pristavi na Bledu, na območju nekdanje obrtne cone in srednjeveške pristave, potekale arheološke raziskave v okviru gradnje muzeja sodobne umetnosti Lah Contemporary. Izkopavanja so razkrila zapleteno stratigrafsko sliko. Na podlagi natančnejše časovne opredelitve odkritih najdb in rezultatov radiokarbonskega datiranja je bilo ugotovljenih šest naselbinskih faz. Strmo pobočje hriba Pristava je bilo v pozni bronasti in starejši železni dobi terasirano. Na izravnavah je bilo postavljenih več lesenih objektov, kurišča in številne jame. V članku so predstavljene novoodkrite ostaline ter najdbe železnodobne naselbine.

V prispevku so predstavljeni izsledki raziskav grobišča na Pristavi na Bledu v letih 1975–1978. Izkopavanja so zajela severni del nekropole, odkritih je bilo 33 železnodobnih grobov, 32 žganih in en skeletni, ter eno sežigališče. Način pokopa, pridatki iz grobov in raztresene najdbe dopolnjujejo sliko, ki so jo dala izkopavanja nekropole v letih 1948–1951. Grobišče je bilo v uporabi okrog 200 let v začetku starejše železne dobe. Lončenina in kovinske najdbe izpričujejo stike takratnih blejskih prebivalcev s sočasnimi skupnostmi na območjih Posočja, osrednje Slovenije, Koroške in Štajerske.

Članek na podlagi analize arhivskega gradiva predstavlja doslej neraziskano področje nacističnega plenjenja umetnostne dediščine na Gorenjskem med drugo svetovno vojno s poudarkom na organizaciji dela in glavnih akterjih. Zaradi obsežnosti tematike prepušča identifikacijo in analizo zaplenjenih predmetov umetnostne dediščine za prihodnje raziskave. Vrzeli v dokumentih in v samem razumevanju procesa zapolnjuje s študijo primera, ki razkriva, kako so postopki potekali v praksi – osredotoča se na transfer inventarja iz cerkve sv. Lucije v Dražgošah, ki so jo Nemci januarja 1942, po bitki v neposredni bližini vasi, požgali, pred tem pa iz nje odstranili opremo, del katere je pogrešan še danes.

V članku so predstavljena izkopavanja kamnitih gomil z žganimi pokopi na območju Vile Prah in s Koroške ceste v Kranju, ki sta jih v letu 1939 opravila R. Ložar in V. Herfort. Na podlagi revizije arhivskega gradiva je bilo mogoče deloma rekonstruirati lego posameznih najdb in skupkov najdb, ki pripadajo domnevno več žarnim pokopom znotraj kamnite grobne kamre z območja Vile Prah. Z izkopavanj na Koroški cesti v Kranju so se ohranile grobne celote žarnih grobov. Predstavljene so tudi ostale železnodobne grobne najdbe iz Kranja in Stražišča pri Kranju ter Stanežič pri Ljubljani, ki jih hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Nove ugotovitve ter primerjalna analiza ostalih gorenjskih grobišč kažejo, da se je gomilni pokop na Gorenjskem pojavil že v zgodnji železni dobi, ob tem se je ohranil tudi plan žgani pokop. Večina grobišč, ki so se pojavila v zgodnji železni dobi, so bila konec stopnje Ljubljana IIIa/Podzemelj 2 opuščena. V gradivu s Koroške ceste v Kranju se zrcali vpliv svetolucijske skupine, kar dodatno potrjuje domnevo S. Gabrovca o širjenju interesnega območja svetolucijske skupine na območje Gorenjske.

V letih 1997 in 1998 sta bila na Gobavici odkrita dva depoja mešane sestave. Vsebujeta v glavnem odlomke bronastodobnih sekir, med katerimi prevladujejo uhate. Poleg sekir so v obeh depojih še odlomki obročastega nakita in fibul. Sekire iz depojev so datirane v čas med 10. in 8. st. pr. n. št., obročasti nakit in fibule pa v halštatsko obdobje, delno celo v mladohalštatski čas, kamor datiramo zaključek odlaganja v depoja. Glede na primerjave sta depoja z Gobavice nad Mengšem primerljiva z depoji Šempeter, Gradišče nad Gornjo Košano, Kranj in Dragomelj II.

V članku je predstavljeno starejšeželeznodobno gomil-no grobišče pri Godešiču in Retečah pri Škofji Loki na Gorenjskem.Objavljeni so rezultati terenskega pregleda grobišča in ovrednoteni dokumenti in arhivski viri, ki govorijo o izkopavanju šestih izmed 55 gomil. Gomile so bile prvič omenjene leta 1897, v pričujočem članku objavljene najdbe izvirajo iz raziskav in tudi ne-strokovnih posegov v letih 1939, 1940 in 1958. Grobišče lahko datiramo v starejšo železno dobo, v čas od 7. do sredine 5. stoletja pr. n. št.

V članku je predstavljena gomila z Vrtičnjaka nad Tupaličami na Gorenjskem. Gomila 8 je prekrivala centralno grobno kamro z žganimi pokopi, obdano s petnajstimi žganimi grobovi. Ana-lize so pokazale, da smemo vseh 16 grobov datirati v starejšo železno dobo, v horizont Podzemelj, oz. v konec 8. in začetek 7. st. pr. n. št. Posebnost gomile so odkriti sledovi naknadnega poznolatenskega pokopa. Raziskava odpira številna nova vpra-šanja o razumevanju in vlogi Gorenjske v okviru jugovzhodne halštatske kulture na slovenskem ozemlju.