Search

Objectives were to estimate the lifetime prevalence of self-reported sexually transmitted infections (STIs) and describe STIs healthcare.Data was collected in the period 2016-2017 from a probability sample of the general population, 18-49 years old, at respondents' homes by a combination of face-to-face interviews and self-administration of more sensitive questions. Statistical methods for complex survey data were used to account for stratification, clustered sampling, and weighting.Approximately every tenth sexually experienced individual reported to have had genitourinary symptoms suggestive of STIs, but only a minority of them reported to have had those respective STIs diagnosed. The proportion of sexually experienced individuals that reported to have ever been diagnosed with an STI (excluding trichomoniasis, pubic lice for men and women, and pelvic inflammatory disease, vaginal thrush, bacterial vaginosis for women) was 2.4% for men and 6.7% for women (p0.001). Independent risk factors associated with self-reported STIs in women included at least 10 lifetime sexual partners and having been forced into sex. The majority of the last STI episodes in women were treated by gynaecologists accessible at the primary healthcare level and in men by a dermatovenerologist, after referral by a general practitioner. Approximately half of STI patients were counselled for safer sex and majority reported to have notified their sexual contacts.Our estimates for lifetime prevalence of self-reported STIs in a probability sample of Slovenian sexually experienced men and women, 18-49 years old, indicate a substantial national burden of STIs. The results will inform national STI prevention and control policies and strategies.Cilji raziskave so bili oceniti prevalenco poročanih spolno prenesenih okužb (SPO) v življenju ter nekaterih drugih okužb spolovil in sečil ter opisati zdravstveno oskrbo SPO.Podatki so bili zbrani v obdobju 2016–2017 v verjetnostnem vzorcu prebivalcev, starih 18–49 let, na njihovih domovih s kombinacijo računalniško podprtega anketiranja in samoizpolnjevanja vprašalnikov z občutljivejšimi vprašanji. Analizirani so bili s statističnimi metodami, ki upoštevajo stratifikacijo, kopičenje pri vzorčenju in uteženost podatkov.Približno vsaka deseta spolno izkušena oseba je poročala, da je že imela bolezenske težave na spolovilih in sečilih, ki bi lahko bile posledica SPO, vendar je med njimi le manjši delež poročal, da jim je zdravnik že postavil diagnozo SPO. Med spolno izkušenimi je manj moških (2,4 %) kot žensk (6,7 %) poročalo, da jim je zdravnik že postavil diagnozo vsaj ene SPO (klamidijske okužbe, gonoreje, nespecifičnega uretritisa, sifilisa, genitalnih bradavic, genitalnega herpesa ali hepatitisa B) (p0,001). Med bakterijskimi so bile najpogostejše klamidijske okužbe (moški: 0,8 %; ženske: 3,1 %) in med virusnimi genitalne bradavice (moški: 0,7 %; ženske: 3,0 %). Ženske, ki so imele v življenju najmanj 10 spolnih partnerjev, in tiste, ki so bile že prisiljene v spolne odnose, so imele višji obet za vsaj eno diagnozo SPO v življenju. Večino zadnjih epizod SPO pri ženskah so zdravili ginekologi, pri moških pa dermatovenerologi. Približno polovica jih je poročala, da so jim svetovali glede varnejše spolnosti, in večina, da so o diagnozi SPO obvestili vse svoje spolne partnerje ali večino. O diagnozi trihomoniaze ni poročal noben spolno izkušen moški in le 0,9 % spolno izkušenih žensk in o diagnozi sramnih uši 0,2 % moških in 0,6 % žensk. Vsaki tretji ženski (33,6 %) je zdravnik že postavil diagnozo glivičnega vnetja nožnice (kandida), medtem ko je bila diagnoza bakterijske vaginoze veliko redkejša (3,3 %). Da so že imele vnetje v mali medenici, pa je poročalo 1,5 % spolno izkušenih žensk.Naše ocene prevalence poročanih SPO v vsem življenju v verjetnostnem vzorcu spolno izkušenih prebivalcev Slovenije, moških in žensk, starih 18–49 let, nakazujejo pomembno breme SPO. Razlika v poročani pogostosti diagnoz SPO med moškimi in ženskami je bila predvidoma vsaj delno posledica tega, da imajo ženske neposreden dostop do specialistične obravnave SPO pri ginekologu na primarni ravni, medtem ko moškim specialistična obravnava SPO pri dermatovenerologu ni dosegljiva brez napotitve izbranega osebnega zdravnika. Rezultati bodo v pomoč pri poučenem načrtovanju nacionalnih politik in strategij preprečevanja ter obvladovanja SPO.