Search

Prve teoretske zapise o spominu najdemo v hipokratskih spisih; z njim sta se ukvarjala tudi aleksandrinska zdravnika Herofil in Erazistrat ter pozneje Galen. Prva prava znanstvena razprava o spominu je bil Aristotelov spis O spominu in spominjanju; večina piscev pred njim se je s spominom ukvarjala zgolj sporadično. Posebno poglavje, ki je v antiki tesno povezano z obravnavo spomina, je mnemotehnika, ki je imela velik pomen predvsem zaradi retorike. Med latinskimi pisci sta se s spominom ukvarjala predvsem Ciceron in Kvintilijan. Med številnimi komentatorji Aristotelovih del sta komentarje k spisu O spominu in spominjanju napisala samo dva: Psevdo-Temistij (Sofonias) in Aleksander iz Afrodiziade. Pomembna vezna člena med antiko in srednjim vekom sta bila Avrelij Avguštin in zlasti Boetij. V latinščino so Aristotelova dela, tudi zbirko Parva naturalia, prevedli v 12. stoletju. Med prevajalci izstopata Jakob iz Benetk in še posebej Willem van Moerbeke. Pravi zagon Aristotelovemu nauku o spominu pa sta s svojim delom dala arabska učenjaka: Avicenna (Ibn Sina) s Knjigo o duši (Liber de anima) in Averroes (Ibn Rušd) s komentarjem-kompendijem k Parva naturalia; Avicennovo delo je v 12. stoletju v sodelovanju z Dominikom Gundissalinom v latinščino prevedel Avendauth (Ibn Daud), Averroesov kompendij k Parva naturalia pa v 13. stoletju Mihael Škot. Na podlagi Avicennovega in Averroesovega dela je nastalo tudi nekaj anonimnih razprav, ki se ukvarjajo s spominom, z vprašanji spomina pa sta se ukvarjala tudi francoski frančiškanski teolog Jean de la Rochelle in Guillaume de'Auvergne. Povsem novo poglavje pri obravnavi spomina nastopi z delom Alberta Velikega in Tomaža Akvinskega.

France Prešeren (1800-1849), grand nom de la littérature slovène, héritier de Properce et de Pétrarque et influencé par le romantisme allemand, a écrit sept élégies dans sa langue et deux en allemand. Confessions d’un enfant du siècle en proie au sentiment de la fuite du temps et conscient du mépris où la société bourgeoise tient la culture, ces élégies, qui sont souvent des hommages à des écrivains ou à des amis disparus, y mêlent un fort sentiment national et expérimentent des mètres et des formes capables de hisser la poésie slovène au rang de ses rivales italienne et germanique.

The imperfect tense expresses a continuous past action which is unfinished, as the name itself indicates - im-perfectum. This characteristic accounts for its three uses: a) pure, durative imperfect b) iterative imperfect and c) imperfect de conatu. These uses are best preserved in Greek but were also used in Latin, where the forms of the old imperfect disappeared. In Proto-Germanic, the IE imperfect, the aorist and the perfect continue partly in the old perfect and partly in its counterpart, the preterite, while, in Proto-Slavonic, the old imperfect for non­ momentary actions was replaced by forms ending in *-ahb.lIn Italic languages, the functions of the IE imperfect passed on into the compounds with *bh7Jam.