Search

The archaeobotanical research of the Stare Gmajne pile-dwelling site included analyses of samples taken from moss remains and vessel contents, as well as wood anatomical analyses of several wooden artefacts and charcoal pieces.The moss of two forest species and other macroremains provide evidences of human diet and gathering as well as surrounding vegetation in the Eneolithic (3521−3366 cal BC). The results show the inhabitants collected wild plants and cultivated crops, with six cultivars identified. For the wooden artefacts, they show the bow was made of yew and the rings of hazel. They also reveal significant differences between the two excavated trenches and between different stratigraphic units. Further research of the systematically sampled sediments will address questions concerning the possibility of detecting changes in water levels and the location of the Eneolithic settlement. What is already clear is that the organic remains in the present-day Ljubljansko barje soil are highly endangered.

Radiocarbon dates, analysis of ceramic finds, animal bones, fruits/seeds and wood (charcoal) from settlement features of the Sava group of the Lengyel Culture at the site of Dolsko – Spodnje Škovce in central Slovenia are presented and discussed in this paper. The aim of the study was to place the excavated material culture in its regional and supra-regional context in order to improve the understanding of Late Neolithic settlement features, chronology, pottery style(s) and subsistence strategies in settlements throughout the area of distribution of the Sava group. This is the first synthesis of archaeobotanical and archaeozoological data from the 5th millennium cal BC sites in Slovenia, including the evaluation and comparison of plant macro-remains and animal bones, and the first synthesis of data on technological and typological aspects of pottery production in the settlements obtained using the same analytical approach. Uncertainties regarding the chronology of different variations of a pottery style and subsistence strategies are emphasized.

V članku so predstavljeni rezultati interdisciplinarnih raziskav naselbine v Stopercah, ki je bila raziskana leta 2009 ob gradnji vzporednega plinovoda v Halozah. V pozni neolitik je opredeljena jama (SE 128) s keramičnim inventarjem savske skupine lengyelske kulture, večina mlajših ostalin pa pripada naselju lasinjske kulture iz zgodnje bakrene dobe. Naselje je obsegalo v raziskanem delu vsaj štiri hiše, grajene s stojkami, zemljanko z ognjiščem in šest manjših lesenih objektov. Analiza najdb in rezultati datiranja z metodo radioaktivnega ogljika 14C po postopku AMS kažejo, da je poznoneolitska jama iz sredine 5. tisočletja pr. n. št., naselje lasinjske kulture pa iz konca 5. ali začetka 4. tisočletja pr. n. št. Arheobotanične analize kažejo, da so v zgodnji bakreni dobi za gradnjo uporabljali pretežno les venčasto poroznih listavcev, analize semen pa na gojenje vsaj dveh vrst pšenic (Triticum monococcum in T. dicoccum). Maloštevilni živalski ostanki pripadajo prašiču (Sus sp.).

Predstavljamo rezultate interdisciplinarnih raziskav na novoodkritem kolišču Verd na zahodnem robu Ljubljanskega barja. Za oceno starosti najdišča so bili ključni rezultati dendrokronoloških raziskav in radiokarbonskega datiranja lesa, podprtega z metodo wiggle-matching, ki posek lesa dveh pilotov z Verda postavljajo v obdobje 4674 ± 42 cal BC, kar je nekoliko starejše ali sočasno doslej najstarejšemu odkritemu kolišču Resnikov prekop pri Igu. Keramične najdbe so tipološko podobne tistim z Resnikovega prekopa. Arheozoološke raziskave ugotavljajo zastopanost izključno lovnih in odsotnost domačih živali. Arheobotanične raziskave kažejo, da je bilo naselje Verd umeščeno v dokaj naravno in vodnato okolje brez večjih vplivov človeka. Vse raziskave nakazujejo, da najdišče Verd z ostanki neolitskega kolišča iz 5. tisočletja pr. Kr., ne glede na majhnost izkopnega polja in razmeroma skromno število najdb, najverjetneje predstavlja eno najstarejših znanih koliščarskih poselitvenih točk na Ljubljanskem barju.

V prispevku so objavljeni rezultati bioarheoloških (tj. antropoloških, arheozooloških in arheobotaničnih) raziskav grobišča Marof na Igu, kjer je bilo odkritih 28 grobov iz časa od druge polovice 1. st. do konca 3. oziroma začetka 4. st. Izsledki ponujajo vpogled v nekatere populacijske parametre in v pogrebne običaje antičnih Ižancev. Antropološka analiza je postregla z ugotovitvami o starostni in spolni strukturi pokojnikov, pa tudi o načinu sežiganja trupel. Analiza živalskih ostankov je pokazala domnevne primere obredno žrtvovanih in/ali pridanih (delov) živali, tako v smislu grobne popotnice/grobnega pridatka kot morda tudi stavbne daritve. Rezultati arheobotanične študije nedvoumnih sledi obrednih praks niso pokazali (razen morda prisotnosti ostankov fig), so pa ponudili vpogled v nabor tedanjih gojenih rastlin in v naravno rastje v okolici najdišča.

Abstract Broomcorn millet (Panicum miliaceum L.) is not one of the founder crops domesticated in Southwest Asia in the early Holocene, but was domesticated in northeast China by 6000 bc. In Europe, millet was reported in Early Neolithic contexts formed by 6000 bc, but recent radiocarbon dating of a dozen 'early' grains cast doubt on these claims. Archaeobotanical evidence reveals that millet was common in Europe from the 2nd millennium bc, when major societal and economic transformations took place in the Bronze Age. We conducted an extensive programme of AMS-dating of charred broomcorn millet grains from 75 prehistoric sites in Europe. Our Bayesian model reveals that millet cultivation began in Europe at the earliest during the sixteenth century bc, and spread rapidly during the fifteenth/fourteenth centuries bc. Broomcorn millet succeeds in exceptionally wide range of growing conditions and completes its lifecycle in less than three summer months. Offering an additional harvest and thus surplus food/fodder, it likely was a transformative innovation in European prehistoric agriculture previously based mainly on (winter) cropping of wheat and barley. We provide a new, high-resolution chronological framework for this key agricultural development that likely contributed to far-reaching changes in lifestyle in late 2nd millennium bc Europe.

During archaeological excavations on wet sites in the area of the ancient Roman Nauportus (today’s Vrhnika, Slovenia) in 2005, preserved parts of various wooden structures were discovered. We collected and investigated almost 500 samples of wood from these. Half of the samples were silver fir (Abies alba) and oak (Quercus sp.). In particular, we focused on the dendrochronological investigation of three barrels made of silver fir wood, which were used to consolidate the walls of the three water wells. First, we constructed and dated a silver fir tree-ring chronology with the help of teleconnection. Afterward, we dated the barrels with the end dates: barrel 1 – end date 10 AD, barrel 2 – end date 3 AD, and barrel 3 – end date 10 AD. All dates represent the terminus post quem, after which the barrels were made and used for wells. The time frame for the construction of wells was complemented by the dates we obtained by analysing archaeological finds on the same site. The barrels from Nauportus were compared with contemporaneous barrels from water wells recently excavated in Emona (today’s Ljubljana, Slovenia). The barrels are among the first successfully dendrochronologically dated wooden remains from the 1st Century AD in Slovenia. They will allow for the better dating of stratigraphic archaeological layers, construction phases and individual archaeological finds in the wider area south of the Alps in the period soon after it was occupied by the Romans.

V članku so predstavljeni rezultati arheobotaničnih raziskav s kolišč Strojanova voda in Maharski prekop. Gre za eneolitski kolišči iz okvirno sredine 4. tisočletja pr. n. št. z jugovzhodnega dela Ljubljanskega barja. Metodološka pristopa arheobotaničnih raziskav na koliščih se precej razlikujeta. Na Strojanovi vodi je vzorčenje potekalo leta 2012 z odvzemom stratigrafskih stolpcev sedimenta ter pripravo in pregledovanjem arheobotaničnih vzorcev z nežno metodo mokrega sejanja manjših količin sedimenta v laboratoriju. Maharski prekop je bil vzorčen leta 2005 s površinskim odvzemom večjih količin sedimenta iz kulturne plasti in pripravo vzorcev z grobo metodo spiranja na terenu ter pregledovanjem posušenih frakcij s sit. Rezultati obeh raziskav ponudijo nekaj skupnih zaključkov o prehranskih navadah eneolitskih koliščarjev. Nabirali so užitne rastlinske dele v naravi, predvsem gozdne sadeže in oreške, gojili so enozrno in dvozrno pšenico, ječmen, grah, mak in lan, morda tudi oljno ogrščico. Na Strojanovi vodi izstopajo številni strti ostanki semen/ plodov rdečega drena, sicer rastline z neužitnimi plodovi, namembnost tega še raziskujemo. Rastlinski ostanki so nam v pomoč tudi pri rekonstrukciji okoljskih razmer v neposredni bližini kolišč.

V članku obravnavamo rezultate arheoloških raziskav na najdiščih Črnelnik in Devce na Ljubljanskem barju v letu 2014. Gre za dve novoodkriti najdišči iz obdobja, ko so na Ljubljanskem barju živeli koliščarji. Na podlagi interdisciplinarnih analiz uvrščamo kolišče na Črnelniku na začetek 4. tisočletja pr. Kr. Manj podatkov je pridobljenih z najdišča Devce, zato njegov značaj še ni ugotovljen. Postavljamo ga v čas med 4. in 2. tisočletjem pr. Kr.

V članku so predstavljeni rezultati paleoekoloških multidisciplinarnih raziskav, s pomočjo katerih smo rekonstruirali nekdanje okoljske razmere in vpliv prazgodovinskih prebivalcev Ljubljane na takratno vegetacijo. Rezultati luminiscenčnega datiranja in pelodne analize kažejo, da je bila poznoeneolitska (pribl. 2500 cal. BC) naselbina na obrežju Ljubljanice na Špici postavljena neposredno na meljast sediment, ki se je odlagal med viškom zadnje poledenitve pred približno 20.000 leti. Poznoglacialni in zgodnje-/srednjeholocenski sediment, ki manjka, je verjetno odnesla voda, zato lahko rekonstruiramo le prazgodovinske okoljske razmere od sredine 3. tisočletja pr. n. št. naprej. Na podlagi rezultatov palinološke raziskave lahko sklepamo, da so v bližini arheološke naselbine na Špici uspevali mešani gozdovi, v katerih so prevladovali bukev, jelka, hrast in navadni gaber. Človekov vpliv je bil zmeren, zaznamo lahko šibke sledove poljedelskih aktivnosti. Po opustitvi naselbine na Špici sledovi človekovega vpliva na okolje postanejo intenzivnejši, še zlasti v železni dobi, ko naraste delež peloda rastlin, značilnih za (opuščena) polja in ruderalna tla (žita, metlikovke, pelin) ter pašnike (ozkolistni trpotec). Delež jelke, ki je občutljiva za pašo in požiganje gozda, upade. Večje izsekavanje bukovega gozda je datirano v zgodnjerimsko obdobje, najverjetneje v sredino 1. st. pr. n. št. (162 pr. n. št.–52 n. št.). Opisane spremembe vegetacije lahko povežemo s prazgodovinskimi in rimskodobnimi arheološkimi najdišči na Tribuni in Prulah, v neposredni bližini Špice.

The results of plant macroremains studies of the Eneolithic (c. 3160–3100 cal BC) lakeshore settlement at Stare gmajne on the Ljubljansko barje in Slovenia are presented. Archaeobotanical material was collected in two different ways: (1) systematic surface sampling from the cultural layer, and (2) judgement sampling from an incompletely burnt large loom-weight. The preservation state and the spectra of plant macroremains were different in both types of samples. The first study primarily deals with the waterlogged plant remains of various types and taxa, while the second deals with carbonised and half-carbonised cereal macroremains, mostly chaff. Both studies confirm the cultivation of main crops: emmer, einkorn and barley.

Zaščitna raziskovanja leta 2007 so potekala na bregu reke Ljubljanice in v jugozahodnem vogalu rimske naselbine Nauportus na Dolgih njivah na Vrhniki. Iz časa od 4./3. st. do sredine 1. st. pr. Kr. je bilo na bregu reke ugotovljenih pet faz človekove dejavnosti (faze 1 A–E), ki so vidne v neurejeno odloženih kosih lesa s sledmi obdelave (sekanje, klanje, žaganje). V fazi 1 A je prišlo do izsekavanja gozda, verjetno tudi do utrjevanja brega z lesnim odpadom. Breg je bil ponovno utrjen z lesom v fazi 1 C. V predavgustejskem ali avgustejskem obdobju so območje tlakovali s kamnito podlago in peščenim nasutjem, kar je potekalo sočasno z gradnjo postojanke na Dolgih njivah (faza 2 A). Tlakovanje je bilo kmalu dvakrat popravljeno (fazi 2 B–C). V tlakovanju smo prepoznali urejeno nabrežje rečnega pristanišča v Navportu. Območje naselbine in pristanišča je bilo opuščeno kmalu po avgustejskem obdobju.

Na koliščarski naselbini Stare gmajne na Ljubljanskem barju je bila najdena kamnita kladivasta sekira iz druge polovice 4. tisočletja pr. Kr. z ostankom lesenega toporišča. Ker je bila kamnina za sekiro ali morda že izdelana sekira prinesena od drugod, je bila pomembna natančna identifikacija lesa topo-rišča. Anatomska preiskava je pokazala, da gre za les drena (Cornus sp.), ki je uspeval tudi v okolici kolišča. Les drena je zelo trd in trden ter ima visoko udarno žilavost, zato je bila njegova uporaba za toporišče velike in težke kamnite sekire zelo smiselna. To ponovno potrjuje, da je bil prazgodovinski človek dober poznavalec lastnosti lesa. Razpravljamo tudi o pomenu referenčnega materiala (vzorcev lesa in mikroskopskih preparatov sodobnih dreves in grmov) za razlikovanje lesa drena in pušpana (Buxus sempervirens). Slednji ima podobno anatomsko zgradbo lesa vendar kot sredozemska vrsta v prazgodovini domnevno ni uspeval v bližini kolišč