Search

Background: Platelet gel is a source of many soluble proteins that can modulate tissue regeneration. Dermal fibroblasts play an important role in tissue remodeling and wound healing. Objective: The study was performed to investigate the influence of platelet gel and its active ingredients on the proliferation of human dermal fibroblasts in vitro. Methods: A fibroblast culture was established from a normal human skin biopsy. Platelet gel was prepared from platelet-rich plasma (PRP) following the addition of calcified thrombin solution. cell proliferation was measured by MTT assay. Results: We showed that platelet gel, PRP, and thrombin stimulate the proliferation of dermal fibroblasts, and that stimulation by PRP is dose dependent. Conclusion:Platelet gel can be used to treat chronic skin defects.

Infectious diseases kill millions of people every year. Despite quickly evolving technology, vaccination remains the most efficient way to prevent and treat them in most regions of the world. Vaccines are based on the immunological memory of adaptive immune system. For achieving the most effective response of this part of immune system, a prior activation of innate immunity is required. In this process, dendritic cells (DC) represent the main connecting link between the two systems. DCs are professional antigen presenting cells (APCs), capable of antigen acquiring, processing and presenting it to T cells. Because of their important position in the activation of adaptive immune system, DCs represent an important target model for vaccine production. So far, most clinical studies have used these APCs for specific activation of cytotoxic T cells (CTLs), which are the only cells being able to completely eliminate viral infection. Recently, there a growing interest in using mRNA as a vaccine platform to activate DCs has evolved, mainly due to its favorable safety profile and ability to efficiently activate cell-mediated immune responses. Actually, mRNA-vaccines offer a compelling alternative in preventing and treating various infections, as they can be rather quickly produced, are transiently expressed and suitable for encoding different antigens. For these reasons, we set up to evaluate feasibility and efficiency of intranodal immunization of mice with mRNA-based vaccines in evoking antigen-specific T and B cell immune responses. For our experiments we used three mouse-models, HIV-1, LCMV and influenza A virus. Depending on the model, mRNAs were encoded with different viral antigens (HIVACAT, NP, gp and HA) and adjuvants (TriMix: CD40L, CD70 and caTLR4 DiMix: CD40L and caTLR4 and flagellin). We demonstrated that intranodal immunization of mice with mRNA-vaccines can generate strong antigen-specific T-cell and B-cell immune responses. With a concomitant application of the TriMix mRNA we achieved stronger CTL responses following the first and the second, but not after the third immunization. In contrast, flagellin enhanced humoral immune responses to influenza hemagglutinin (HA) but turned to be immunosuppressive in regard of CTL activation. Our preliminary experimental results are only a small contribution to the complex field of mRNA-vaccines development, but they suggest that by continuing research in this direction the efficiency of fighting various types of life-threatening diseases could be improved in future. Kljub hitremu tehnološkemu napredku na številnih podočjih ostaja cepljenje najučinkovitejši pristop za preprečevanje infekcijskih bolezni, ki letno terjajo milijone življenj po svetu. Cepiva temeljijo na imunskem spominu celic pridobljene imunosti. Za popoln oz. obsežen odziv tega dela imunoskega sistema pa je potrebna ustrezna predhodna aktivacija celic prirojene imunosti. Pri tem predstavljajo dendritične celice (DC) poglavnitno povezavo med naravno in pridobljeno imunostjo. Gre za profesionalne antigene predstavitvene celice (APC), sposobne privzemati antigenske proteine, jih razgraditi v peptide in nato, vezane na molekule poglavitnega kompleksa tkivne skladnosti (MHC), predstaviti T-celičnim receptorjem na limfocitih T. Potem ko se antigenski peptide vežejo na molekule MHC razreda I, jih lahko prepoznajo T-celični receptorji (TCR), izraženi na določenih klonih citotoksičnih CD8+ limfocitov T (CTL), ki imajo osrednjo vlogo pri odstranjevanju z virusi okuženih in rakavo spremenjenih celic. Antigenske peptide, ki se vežejo na molekule MHC razreda II, pa specifično prepoznavajo TCR, prisotni na ustreznih klonih CD4+ T celic pomagalk (celice Th). Celice Th so pomembne tako za dozorevanje in proliferacijo ter okrepitev delovanja CTL (preko DC), kot tudi za proizvodnjo visoko afinitetnih antigensko specifičnih protiteles v plazmatkah. Zaradi velikega vpliva, ki ga imajo DC na pridobljeni imunski odziv, predstavljajo pomemben model za izdelavo cepiv. Do sedaj so jih v večini kliničnih testiranj uporabili z namenom aktivacije imunskega sistema pri infekcijskih boleznih in različnih oblikah raka. Cilj je bil predvsem aktivacija specifičnih citotoksičnih odzivov CLT, saj lahko le ti popolnoma odstranijo z virusi okužene ali rakavo spremenjene celice. V zadnjem času se je zaradi njenega varnostnega profila in sposobnosti aktivacije celičnega imunskega odziva močno povečalo zanimanje za uporabo mRNA-cepiv. V primerjavi z drugimi dostavnimi sistemi antigenov se je namreč ta, zaradi svoje prehodne ekspresije v citosolu, možnosti vkodiranja različnih antigenskih proteinov ter hitre izdelave, pokazal kot zanimiva možnost v boju proti različnim povzročiteljem okužb. Namen naše magistrske naloge je bil preučiti izvedljivost in učinkovitost intranodalne imunizacije z mRNA, kodirane z različnimi antigeni in adjuvanti, s ciljem aktivacije antigensko specifičnih T- in B- celičnih imunskih odzivov pri različnih okužbah in vivo. Dokazali so namreč, da so DC v bezgavkah sposobne privzemati mRNA, izraziti kodirane antigenske proteine, jih v obliki peptidov predstaviti v kontekstu molekul MHC in uspešno aktivirati celični imunski odziv. Pri našem delu smo uporabili 3 mišje modele, in sicer HIV-1, LCMV in influenca A. V mRNA smo vkodirali različne antigene, glede na uporabljeni model, in sicer skupaj z različnimi adjuvanti TriMix (CD40L, CD70, caTLR4), DiMix (CD40L, caTLR4) in flagelin. Adjuvante smo uporabili zato, ker določajo učinkovitost cepiva oz. njegovo sposobnost aktivacije DC. Mišji model virusa človeške imunske pomanjkljivosti 1 (HIV-1) Razvoj protiretrovirusnega zdravljenja v zadnjih letih je zagotovil novo upanje za osebe, ki so okužene s HIV-1. Kljub učinkovitosti pa tovrstno zdravljenje ni kurativno, zato je vseživljenjsko, spremljajo pa ga pogosti neželeni učinki, bolniki pa so tudi bolj dovzetni za srčnožilne in nevrološke bolezni. Zaradi osrednje vloge imunskega sistema pri okužbi z virusom HIV-1, bi lahko bila imunoterapija pomembna nova metodo za premagovanje te bolezni. Odločili smo se, da bomo v mRNA kodirali ohranjena strukturna področja virusa HIV-1 (struktura HIVACAT), za katere je znano, da so tarče T-celičnega imunskega odziva v obolelih osebah z nizko plazemsko koncentracijo virusa. V bezgavkah in vranici poskusnih živalih smo, po prvi, drugi in tretji imunizaciji s cepivoma HIVACAT mRNA in HIVACAT mRNA + TriMix, ugotavljali obseg specifičnega citotoksičnega odziva CD8+ limfocitov T. Ugotovili smo, da je vsaka imunizacija povečala omenjeni imunski odziv. Prisotnost adjuvanta TriMix je pripomogla k močnejšemu odzivu CTL po prvi in drugi imunizaciji, v primerjavi s skupino živali, ki je prejela cepivo brez njega. Po tretji aplikaciji pa so razlike med primerjanima skupinama postale manjše. Ob tem smo preverili tudi morebiten vpliv strukture TriMix na obseg in jakost T-celičnih odzivov na 17 strukturnih področij HIV-1, kodiranih v strukturi HIVACAT, pri čemer nismo opazili večjih razlik, v primerjavi s skupino živali, ki je prejela zgolj cepivo HIVACAT mRNA. ii) Mišji model virusa limfocitnega horiomeningitisa (LCMV). Mišji model LCMV se zaradi podobnega vpliva na imunski sistem, kot ga ima HIV-1, pogosto uporablja za odkrivanje imunskih lastnosti slednjega. Dva poglavitna strukturna proteina v LCMV, ki sta odgovorna za citotoksični T-celični imunski odziv nanj, sta nukleoprotein in glikoprotein. Zato smo v mRNA vkodirali oba, in sicer v kombinaciji z različnimi adjuvantnimi imunostimulatornimi molekulami (TriMix, DiMix in flagelin). Analizirali smo jakost imunskih odzivov CTL na oba antigenska proteina, in sicer glede na dodani adjuvant. V vseh primerjanih skupinah poskusnih živali smo določili močne odzive, s čimer smo potrdili visoko imunogenost obeh antigenskih proteinov (nukleoproteina in glikoproteina). Ugotovili smo, da je bil pri tem TriMix najučinkovitejši adjuvant, flagelin pa je deloval imunsupresivno na aktivacijo CTL. Mišji model virusa influence A Na koncu smo preverili, kakšen vpliv imajo mRNA-cepiva na humoralni imunski odziv. Želeli smo ugotoviti, ali intranodalna imunizacija z mRNA lahko izzove protitelesni imunski odziv proti hemaglutininu virusa influence A, in ali ga lahko z dodatkom adjuvantov še povečamo. V plazmi imuniziranih poskusnih živali smo skozi daljše časovno obdobje določali protitelesa IgG1 in IgG2a. Medsebojno smo primerjali tudi različne skupine živali, ki so prejele cepivo z različnimi adjuvanti (TriMix, DiMix in flagelin). Najučinkovitejši adjuvant je bil flagelin, TriMix pa je zaviral na humoralni imuski odziv. Za podrobnejšo analizo smo uporabili različne kombinacije imunostimulatornih adjuvantnih molekul (CD40L, CD70, caTLR4, flagelin), da bi lahko ocenili vpliv posamezne od njih. Tiste skupine živali, pri katerih je bil v cepivu prisoten flagelin, so izkazale obsežnejše B-celične oz. humoralne imunske odzive glede na tiste, pri katerih tega adjuvanta nismo uporabili. Nasprotno pa smo pri živalih, pri katerih so bile v uporabljenem cepivu kodirane adjuvantne molekule CD70, opazili njihov imunosupresiven učinek na B-celični imunski odziv. Dokazali smo torej, da intranodalna imunizacija z mRNA-cepivi izzove T- in B-celične imunske odzive. S sočasno uporabo adjuvanta TriMix smo dosegli povečanje citotoksičnega odziva CD8+ limfocitov T po prvi in drugi, ne pa tudi po tretji imunizaciji. Flagelin je povečal humoralni odziv, na T celični odziv pa je deloval imunosupresivno. Naši preliminarni eksperimentalni rezultati predstavljajo le majhen prispevek v okviru kompleksnega razvoja mRNA-cepiv, vandar pa nakazujejo, da bi lahko z nadaljnjih delom v tej smeri pripomogli k učinkovitejšem boju proti različnim vrstam življenja ogrožajočih okužb.

Človeške embrionalne matične celice (EMC) so pluripotentne celice, ki imajo sposobnost samoobnavljanja in diferenciacije v katerikoli celico odraslega človeškega telesa. Embrionalne matične celice lahko uporabljamo na področju farmacevtskih raziskav, celičnih terapij in presaditev tkiv in organov. Najpogosteje jih pridobivamo z izolacijo iz notranjega celičnega skupka blastociste embrijev, pridobljenih s postopkom oploditve in vitro. Leta 2006 sta Takahashi and Yamanaka uspešno reprogramirala somatske celice v pluripotentne matične celice z uporabo genov za transkripcijske dejavnike Oct4, Sox2, Klf4 and c-Myc, ki se močno izražajo v pluripotentnih EMC. Za gojenje EMC v in vitro kulturi so sprva uporabljali hranilne plasti mišjih embrionalnih fibroblastov (MEF) in gojišče z dodanimi rasnimi dejavniki in govejim serumom. Ta standardni protokol vsebuje veliko živalskih produktov, ki lahko vsebujejo imunogene in bi pri klinični uporabi predstavljali nevarnost za reakcijo z imunskim sistemom prejemnika. Razvoj gre v smeri uporabe pogojev brez hranilnih plasti in gojišč brez seruma. Večinoma se uporabljajo ekstracelularni matriksi, kot so Matrigel, kolagen IV, laminin, fibronektin in gojišča s humanim serumom ali njegovimi nadomestki. Embrionalne in inducirane pluripotentne matične celice lahko med in vitro kulturo pridobijo kromosomske nepravilnosti, ki jim omogočajo selektivno prednost in s tem razrast v celični kulturi. Najpogostejše kariotipske spremembe vključujejo pridobitve na kromosomih 1, 12, 17, 20 in X. Te mutacije so lahko posledica anafaznega zaostajanja, kromosomskega nerazdvajanja in poškodb DNA. Spits in sodelavci (2008) so prvi poročali o deleciji na dolgem kraku kromosoma 18. Delecija se je v celicah pojavila skupaj z duplikacijo na kromosomu 5q ali 7q. Kot posledica nepravilne poprave je nastal derivativni kromosom 18, ki je vseboval del kromosoma 18 in del kromosoma 5 ali 7. Na lokusu 18q je prisotnih veliko tumor-supresorskih genov, kot so SMAD4, SMAD2 in DCC. V tej magistrski nalogi smo spremljali človeške EMC z delecijo 18q v kulturi in med diferenciacijo. Najprej smo želeli poiskati označevalec, ki bi omogočil razlikovanje med celicami mutanta in divjega tipa. Naš cilj je bil raziskati, ali nediferencirane celice z delecijo 18q, ki so gojene na Lamininu-521, pridobijo selektivno prednost, kot se to zgodi v kokulturi z MEF. Zanimale so nas tudi lastnosti mozaičnih kultur med spontano in usmerjeno diferenciacijo v hepatoblast. Mozaične kulture smo ustvarili z mešanjem različnih deležev celic divjega tipa (DT) in mutanta (MT) (10 % MT z 90 % DT in 50 % MT z 50 % DT). Za razlikovanje med celicami DT in MT smo uporabili metodo verižne reakcije s polimerazo v realnem času, s testom za določanje variabilnega števila kopij genov ATP9B in NFATC1 in testom za ugotavljanje stopnje izražanja gena LINC00116. Na nivoju proteinov smo uporabili protitelesa proti citoplazemskemu proteinu TSPYL5, ki smo jih zaznavali z imunofluorescenčno mikroskopijo, avtomatskim celičnim števcem in pretočnim citometrom. Preverili smo občutljivost testov in njihovo zmožnost zaznavanja celic mutanta v mozaičnih kulturah. Pripravili smo mešanice DNA in RNA z različnim deležem DT in MT. Rezultati so pokazali, da lahko spremembo v številu kopij in izražanju gena zanesljivo zaznamo v primeru, da je razlika v vsebnosti mutanta vsaj 20 %. Mozaične kulture nediferenciranih celic smo vzdrževali v in vitro pogojih 13 pasaž, med katerimi smo izmenično določali izražanje in število kopij genov. Količina mutanta je med posameznimi pasažami nihala, vendar pa v nobenem primeru ni prišlo do razrasta mutanta v kulturi. Najbolj se je prevzetju približala kultura s 50 % začetno vsebnostjo mutanta celične linije VUB04_CF, saj je količina mutanta narasla v prvih treh pasažah in ostala precej konstantna do konca poskusa. Dokazali smo tudi, da je pritrjevanje celic na laminin enako učinkovito tako pri divjem tipu kot pri mutantu in da se razmerje med njima ne spreminja na podlagi tega dejavnika. Po odvzemu dejavnika, ki vzdržuje pluripotentnost celic, začnejo EMC spontano diferencirati, kar vpliva na signalne poti in celični cikel. Drugačen profil izražanja genov celic z delecijo 18q lahko privede do prednosti pred divjim tipom v procesu specializacije celic. Spremembe v našem eksperimentu so se pokazale tako na fenotipu kot na znižanju števila kopij in znižanju izražanja gena ter s tem dokazale selektivno prednost mutanta. Enako smo pričakovali tudi pri diferenciaciji celic v hepatoblast, saj so izpostavljene stresnim dejavnikom med diferenciacijo v specifičen tip celic. Izkazalo se je, da celice z mutacijo na kromosomu 18 ne pridobijo prednosti v kulturi med usmerjeno diferenciacijo v hepatoblast. Na nivoju proteinov smo želeli razliko med divjim tipom in mutantom pokazati z uporabo protitelesa proti proteinu TSPYL5. Z barvanjem jeder z barvilom Hoechst in analizo s pretočnim citometrom smo uspeli pokazati spremembe v celičnem ciklu med diferenciacijo, medtem ko je bilo razlikovanje med divjim tipom in mutantom neuspešno, saj se je protitelo vezalo tako v citoplazmi divjega tipa kot mutanta pred in po diferenciaciji. Po podatkih iz literature je meja zaznave mozaicizma z metodo qPCR med 5 % in 10 %. Z našimi testi za število kopij in izražanje gena smo razliko med MT in DT zaznali pri spremembi količine MT za 20 %, kar je bilo za naše eksperimente sprejemljivo. Mešanice enakih deležev MT in DT so ustvarile enake pogoje za preučevanje selektivne prednosti, medtem ko so mešanice z 10 % MT služile kot realistični primeri naravnega mozaicizma, pri katerih bi lahko zaznali prevzem kulture. Po predhodnih podatkih so celice z delecijo 18q prevzele kulturo v prvih nekaj pasažah, v primeru gojenja celic na hranilni plasti MEF, medtem ko v kulturi na Lamininu-521 razrasta mutanta nismo opazili. Razlog je lahko v uporabi različnih tehnik disociacije pri pasažah. Za sproščanje celic z laminina smo uporabili encime in tako pridobili suspenzijo celotne populacije celic v gojilni posodi, vključno s poškodovanimi in senscentnimi celicami. Kolonije v kulturi na hranilni plasti pa je izbral operator, jih mehansko razrezal na majhne kose in jih prenesel v novo gojilno posodo. Pri tej tehniki obstaja večja možnost pristranskosti pri izbiri kolonij, ki lahko vpliva na količino mutanta v novi pasaži. Pri spontani diferenciaciji preživi več celic z delecijo 18q kot celic divjega tipa. Na kromosomu 18q se nahajajo številni tumor-supresorski geni, kar lahko pojasni selektivno prednost celic z delecijo. Proces diferenciacije in manj tumor-supresorskih genov v mutantu bi lahko sprožili maligno transformacijo. Med usmerjeno diferenciacijo so celice izpostavljene večjemu selekcijskemu pritisku, saj dodani faktorji, ki sprožijo diferenciacijo, vplivajo na spremembe v signalnih poteh. Čeprav smo pričakovali, da bodo rezultati podobni kot pri spontani diferenciaciji, je razmerje med divjim tipom in mutantom ostalo enako, kar je možno pojasniti s tem, da spremembe v bioloških procesih med usmerjeno diferenciacijo v hepatoblast ne vplivajo na celice z delecijo 18q in njihov molekulski profil ni pomemben za razvoj endoderma. Glede na rezultate analize izražanja gena TSPYL5 smo pričakovali, da bo protein, ki ga gen kodira, ustrezen označevalec celic z delecijo 18q, vendar se je izkazal kot neuspešen. Številni dejavniki, kot so posttranskripcija, translacija in hitrost razgrajevanja proteina, vplivajo na povezavo med RNA in proteini ter lahko povzročajo razlike v izražanju. S to raziskavo smo dobili vpogled v lastnosti EMC z delecijo 18q, vendar so za potrditev rezultatov in za boljšo statistično značilnost potrebni dodatni poskusi z več biološkimi ponovitvami. Human embryonic stem cells (hESCs) are pluripotent cells that possess properties of self-renewal and the capacity to differentiate into any cell type of the adult human body. Embryonic stem cells are valuable for their use in pharmaceutical research, cell therapies and transplantation procedures. However, when hESCs are kept in in vitro culture, they tend to acquire chromosomal abnormalities, which, in case they provide the hESCs with a selective advantage, can cause aberrant cells that can take over the culture. One of the reported abnormalities that confer a selective advantage to cells when co-cultured with mouse embryonic fibroblasts (MEFs), is a derivative chromosome 18. In this thesis we focused on progression of the 18q deletion during undifferentiated hESCs culture and upon their differentiation, when cultured on a more clinically-relevant feeder-free cell culture system based on Laminin-152. Mosaic cultures were created by mixing different ratios of wild-type (WT) and mutant (MT) cells (10% of MT and 90% of WT, 50% of MT and 50% of WT). Real time polymerase chain reactions, with copy number assays for genes ATP9B and NFATC1 and gene expression assays for LINC00116 were used to discriminate between wild-type and mutant cells in mixes. At the protein level, antibodies against cytoplasmic protein TSPYL5 were used. They were detected with immunofluorescent microscopy, an automated cell counter and flow cytometry. Genes ATP9B, NFATC1 and LINC00116 are suitable genomic markers for cells carrying the 18q deletion, but protein marker TSPYL5 failed to distinguish between the WT and MT cells. In the culture of undifferentiated hESCs, we observed fluctuations in ratios of MT vs WT cells. However, partial take-over was only observed in the culture containing 50% MT of one cell line, while in all other combinations there was no significant increase observed between passages. In contrast to spontaneous differentiation, where cells with 18q deletion seem to display a selective advantage upon directed hepatoblast differentiation, the ratios of WT and MT cells remained similar. Further research should be carried out to confirm and validate our results.

Despite more than 30 years of scientific and medical efforts, HIV infection is still a major global public health concern. The HIV pandemic continues to expand, with an average of 2,5 million new infections per year. Sub-Saharan Africa, including Rwanda, remains the most affected region in the world, accounting for approximately 70% of all people living with HIV. Therefore, safe and effective HIV prevention methods for Africa are urgently needed. A number of studies have shown that the cytokine network plays a crucial role in the pathogenesis of HIV infection. This raises the question whether cytokines in HIV disease can be a target for new approaches to develop a safe vaccine. The aim of our work was the assessment of potential protective biomarkers in serum and saliva samples of 14 HIV-1 infected participants from Rwanda. For this purpose, we used two methods to analyze our samples, i.e. the in-house ELISA test for detection of IgG and IgA antibodies against HIV-Gag p24 and HIV-Env gp140 proteins, and the Luminex Multiplex technology for measuring 15 soluble proteins involved in the Th17 immune response pathway (TNF-α, IL-6, IL-1β, IL-10, IFN-γ, IL-4, IL-17A, IL-17F, IL-17E, sCD40L, IL- 21, IL-22, IL-23, IL-31 and IL-33). Our results showed statistically significant correlations between serum concentrations of IL-6 and IgA anti-EnvA, as well as IL-33 and IgG anti- EnvA. Additionally, we found statistically significant correlations in saliva samples for IL- 1β with IgG anti-EnvA, IL-4 with IgG anti-EnvA and IgG anti-p24, IL-17A with IgA antip24, IL-17E with IgG anti-p24, and IL-23 with IgG anti-EnvA. Taken together, our results suggested that there are correlations between specific HIV-1 antibody and cytokine concentrations, indicating some potential protective biomarkers in HIV infection (IL-6, IL- 33, IL-1β, IL-4, IL-17A, IL-17E and IL-23). However, implicating cytokines in the development of an HIV cure is not a simple task and several limitations of our results should be noted. Therefore, further studies on the cytokine protective role in HIV disease are necessary to clarify their role in the real clinical conditions. Okužba z virusom HIV, kljub več kot 30 letom boja proti njej, še vedno ostaja eden večjih javnozdravstvenih problemov na svetu. Epidemija okužb z virusom HIV narašča v obsegu približno 2,5 milijona novih primerov na leto. Podsaharska Afrika, vključno z Ruando, ostaja najbolj prizadeta regija na svetu, kjer število ljudi, ki so okuženi z virusom HIV, predstavlja približno 70% vseh HIV-pozitivnih posameznikov na svetu. Zato zanj nujno potrebujemo varno in učinkovito cepivo. Pri okužbi z virusom HIV imajo pomembno vlogo citokini, topne proteinske signalne molekule, ki so del imunskega sistema. Citokini bi lahko bili uporabni pri iskanju novih pristopov za razvoj učinkovitega cepiva proti HIV. Seveda pa moramo najprej razumeti njihovo delovanje pri okužbi z virusom. To področje so že intenzivno raziskali, pri tem pa dobili nasprotujoče si rezultate. V okviru magistrske naloge smo določali prisotnost potencialnih zaščitnih označevalcev v serumu in slini 14 posameznikov iz Ruande, okuženih z virusom HIV. Pri tem smo primerjali koncentracije izbranih citokinov s titri specifičnih protiteles proti HIV. Uporabili smo dve metodi, test ELISA za detekcijo protiteles IgG in IgA proti proteinom HIV-Gag p24 in HIV-Env gp140 ter tehnologijo Luminex Multiplex za merjenje koncentracij 15 citokinov, ki sodelujejo v imunskih poteh celic Th17 (TNF-α, IL-6, IL-1β, IL-10, IFN-γ, IL-4, IL-17A, IL-17F, IL- 17E, sCD40L, IL-21, IL-22, IL-23, IL-31 in IL-33). Dokazali smo statistično značilne povezave med serumskimi koncentracijami IL-6 in protiteles IgA proti EnvA ter IL-33 in protiteles IgG proti EnvA. Poleg tega smo z meritvami citokinov v vzorcih sline potrdili tudi statistično značilne povezave med IL-1β ter protitelesi IgG proti EnvA, IL-4 in protitelesi IgG proti EnvA ter protitelesi IgG proti p24, IL-17A in protitelesi IgA proti p24, IL-17E in protitelesi IgG proti p24 ter IL-23 in protitelesi IgG proti EnvA. Zaključimo lahko, da pri preiskovanih osebah, okuženih s HIV, obstajajo povezave med koncentracijami citokinov (IL-6, IL-33, IL-1β, IL-4, IL-17A, IL-17E in IL-23) in titri protiteles razredov IgG in IgA proti HIV-Gag p24 in HIV-Env gp140. Sistemska uporaba citokinov v klinični praksi je zelo zahtevna. Statistično značilne povezave, ki smo jih odkrili, zato predvsem nakazujejo smer, v katero bi lahko usmerili nadaljnje raziskave, ki so nujno potrebne za boljše razumevanje morebitne zaščitne vloge posameznih citokinov pri okužbi z virusom HIV.