Search

Težave z ravnotežjem sodijo med pogoste vzroke za obisk pri zdravniku, njihov izvor pa je lahko precej raznovrsten. Na področju otorinolaringologije se posvečamo predvsem okvaram notranjega ušesa in ravnotežnega živca ter nakažemo morebitno centralno prizadetost ravnotežnega sistema. Za postavitev diagnoze pogosto ne zadostuje zgolj ena preiskava, pač pa je po navadi potrebna kombinacija različnih testov, s katerimi potrjujemo ali izključujemo prizadetost posameznih delov ravnotežnega sistema. V osnovi razlikujemo med testi, s katerimi ocenjujemo delovanje polkrožnih kanalčkov, in testi za oceno delovanja sakulusa in utrikulusa. Predstavljena je klinična raziskava, v kateri smo pri 1.042 bolnikih z jasno anamnezo za benigni paroksizmalni pozicijski vertigo le-tega dokazali v 36 %. Nujno je bilo opraviti še dodatna testiranja, ki jih predstavlja prispevek. Za razlago njihovih rezultatov se pogosto zanašamo na opazovanje in merjenje gibanja očesnih zrkel, pri čemer je pomembno poznavanje določenih refleksov za ohranjanje ravnotežja. Ob tem moramo upoštevati tudi simptome, ki jih navaja bolnik, in teste po potrebi dopolniti s slikovnodiagnostičnimi preiskavami. Natančne računalniške meritve in grafični zapisi danes nadomeščajo opazovanje s prostim očesom in subjektivno razlaganje opažanj preiskovalca.