Search

Prost dostop do izobraževanja (Open Access to Education) je temeljna paradigma informacijske družbe. Selektiven šolski sistem, tekmovalnost in točkovanje v nasprotju z razvojem in razmerami v naši družbi izloča del generacije, zapre ji dostop do znanja. Znanje ni več privilegij elite, je splošna dobrina. Razvoj in vitalnost družbe sta odvisna od stopnje razvitosti prebivalstva. Intelektualna elita ne zadošča več, ker se je stopnjevala zahtevnost dela in življenja za vse ljudi. Razvoj človeškega kapitala zahteva odprt dostop do izobraževanja po formalni in neformalni poti. Informacijsko komunikacijska tehnologija odpre pot do znanja vsem ljudem. Raziskave kažejo, da z uporabo interneta premagujemo v Sloveniji centralizacijo razvitega človeškega kapitala in izobraževalne ponudbe, ter možnosti za učenje. Regije se izenačijo s centrom. Človek potrebuje vsaj 4-letno srednjo šolo, da se vključi. Med funkcionalno nepismenimi uporabnikov e-izobraževanja skoraj ni. Človek je pri e- izobraževanju odvisen od osebne motivacije za učenje. Za njim ni več učitelja. Sam mora odločati in voditi izobraževanje ima pa zato brezmejne možnosti učenja. Na razpolago mu je svetovna zakladnica, kar je pomemben dosežek globalizacije.

Prispevek obravnava področje upravljanja kompetenc v sodobnih organizacijah. Poseben poudarek je namenjen predstavitvi rezultatov empiričnega proučevanja razvojne stopnje upravljanja s kompetencami na primeru velikih in srednje velikih slovenskih podjetij. Rezultati raziskave izpostavljajo predvsem področja pridobivanja in razvoja znanj, veščin ter inovativnosti kot ključnih kompetenc. Z analizo in diskusijo empiričnih rezultatov so podani temeljni vzroki za identificirane probleme na tem področju ter oblikovani predlogi za izboljšanje stanja v smeri uspešnejše in učinkovitejše prakse pri upravljanju kompetenc v slovenskih podjetjih.

Pismenost na delovnem mestu postaja vse aktualnejsa taka zaradi zahtev, ki jih pred zaposlene postavlja informacijska tehnologija, kakor tudi zaradi novih pristopov k upravljanju delovnega mesta. Pojem pismenosti ne vkljucuje več samo branja in pisanja, ampak tudi t. i. nove temeljne spretnosti in kljucne kompetence, ki delavcem omogocajo, da sami upravljajo svoje delo in prevzemajo odgovornost za izboljsevanje produktivnosti ter doseganje organizacijkih ciljev. Zaradi velikega pomena, ki ga obdobje hiperkonkurence pripisuje podatkovno utemeljenemu odlocanju, je raba spretnosti pismenosti pomaknjena tudi v sredisce upravljanja novega delovnega mesta. Pri tem pa kritiki opozarjajo na evidenco, ki kaze, da se tudi ob sodobnih modelih upravljanja v organizacijah se vedno ohranjajo odnosi kontrole in omejene avtonomije delavcev. V takSnem kontekstu imajo lahko celo enostavne aktivnosti pisanja in branja razsirjene implikacije za delavce, kajti njihove pisane besede postajajo 'podatki' v procesu.