Search

Prispevek obravnava izbrana arhitekturna naročila nemško govoreče skupnosti na Kranjskem in Štajerskem na prehodu 19. v 20. stoletje. Osredotoča se na izbrane primere javnih stavb, in sicer nemške hiše (družabna središča nemške skupnosti), gledališča in evangeličanske verske objekte, pri čemer je izpostavljena tudi propagandna vloga omenjenih objektov. Poseben poudarek pa je namenjen umetnostnim povezavam z nemško skupnostjo v čeških deželah (zlasti na Moravskem in v Sudetih), ki se kaže tako v zgledovanju po tamkajšnjih zgradbah kot v delovanju istih arhitektov.

Prispevek obravnava različne nacionalne arhitekturne sloge, značilne za arhitekturo zadnjih desetletij Habsburške monarhije, na območju Slovenije, jih umešča v sočasno avstro-ogrsko arhitekturno produkcijo in skuša opredeliti njihovo propagandno vlogo. Predstavljeni so poskusi Ivana Jagra, Cirila Metoda Kocha in Ivana Vurnika za oblikovanje slovenskega nacionalnega sloga, obravnavani pa so tudi primeri češkega in nemškega nacionalnega sloga (nemške neorenesanse). V zaključnem delu avtor ovrže opredelitev opusa Lászla Takátsa v Murski Soboti za primer madžarskega nacionalnega sloga.

Prispevek govori o umetnostnem naročništvu grofov Brandis, tirolske plemiške rodbine, ki je v 18. in prvih treh četrtinah 19. stoletja imela v lasti več posestev na Štajerskem. Avtor analizira pomen članov naročniško precej aktivne rodbine, ki je med drugim zaslužna za barokizacijo mariborskega mestnega gradu in dvorca Betnave, porušitev gradu Gornji Maribor in postavitev klasicistične piramide ter kasneje kapele Brezmadežne na njegovem mestu, temeljito prezidavo dvorca Slivnica in izgradnjo grobne kapele na pobreškem pokopališču.

Štrekelj, klasik slovenskega narodopisja in eden vidnejših jezikoslovcev, je zaslužen tudi za slovensko literarno zgodovino. Njegovo glavno delo na tem področju je kurz predavanj na graški univerzi v letih 1899-1901, ki pa je ostal v rokopisu in zašel v pozabo. Članek komentira okoliščine nastanka in opisuje vsebino kurza, nato podrobno analizira Štrekljevo določitev predmetnega področja literarne zgodovine in izbor metod. Na tej podlagi označuje njegov pristop, za katerega je značilen objektivni historizem, in ga postavlja na ustrezno mesto v razvojni črti stroke.